Devet obtožencev je že dolgo v zaporu, najdlje, od oktobra 2017, podpredsednik katalonske vlade Oriol Junqueras in notranji minister Quim Forn ter predsednika osrednjih organizacij civilne družbe Omnium Jordi Cuixart in ANC Jordi Sánchez. Skoraj leto dni so za rešetkami predsednica katalonskega parlamenta Carme Forcadell ter še trije ministri in ena ministrica katalonske vlade; med temi zunanji minister Raül Romeva. Vse je pred več kot letom dni madridska vlada odstavila, na volitvah decembra 2017 so bili nekateri ponovno izvoljeni in trije od njih, Junqueras, Romeva in Sánchez, so še vedno člani parlamenta. Preostali člani vlade s predsednikom Carlesom Puigdemontom na čelu so se zatekli v tujino.
Zaprti politiki v teh dneh v katalonskih zaporih čakajo na premestitev v Madrid; proces bo trajal predvidoma tri do štiri mesece, potekal bo ob torkih, sredah in četrtkih ter naj bi ga neposredno prenašala katalonska televizija. V Kataloniji je napetost velika, tudi zato, ker v katalonskem taboru nihče ne verjame v pošteno sojenje. Ves postopek in tudi zahtevki tožilstva, od 16 do 25 let zapora, namreč kažejo, da namerava Madrid z vso odločnostjo vztrajati pri svojih stališčih, med drugim pri obtožbi nasilja, ki pa ga ob referendumu Katalonci niso izražali; nasilna je bila samo policija. Pred začetkom procesa sem prosil za intervju z Romevo; z njim, ker se dobro poznava in sva se večkrat srečala, pa tudi zato, ker je bil zunanji minister, prej dolga leta angažiran v mednarodnem okolju, v devetdesetih letih sodelavec predstavnika Unesca v obleganem Sarajevu, nato tudi evropski poslanec, ne nazadnje pa zato, ker je kot minister v marcu 2017 obiskal Ljubljano, se srečal z nekaterimi slovenskimi politiki in imel dobro obiskano predavanje o Kataloniji.
Raül Romeva i Rueda
Je eden najbolj markantnih katalonskih politikov. Rojen v Madridu leta 1971, odraščal je v Kataloniji, zelo mlad je diplomiral na Avtonomni barcelonski univerzi iz ekonomije in leta 2002 na tej univerzi doktoriral iz mednarodnih odnosov. Že po diplomi se je vključil v mednarodne dejavnosti in po kratkem obdobju dela kot asistent na univerzi že od leta 1994 osredotočil svoje dejavnosti na centru Unesca v Barceloni, kjer je postal koordinator projektov za razorožitev in preprečevanje konfliktov.
V tistem času je velik del svojih prizadevanj namenil dogajanjem na Balkanu, natančneje v Bosni in Hercegovini. Najprej je sodeloval pri pobudah za pomoč beguncem, ki so se iz Bosne zatekli na Hrvaško in so tam živeli v begunskih taboriščih. Sodeloval je pri kampanji Evropa za Bosno, ki jo je vzpostavila mestna uprava Barcelone in jo je vodil posebni odposlanec Združenih narodov José María Mendiluce, kasneje pa je odšel v Sarajevo, kjer je bil v letih 1995 in 1996 glavni sodelavec vodje urada Unesca v Bosni in Hercegovini Colina Kaiserja; bil je odgovoren za izobraževalni program in za program Kultura miru.
Po povratku v Katalonijo se je najprej posvetil univerzi, področju mednarodnih odnosov. Ob predavanjih se je posvečal preučevanju razorožitve in konfliktov ter nadzoru nad trgovino z orožjem, čemur je namenil svojo doktorsko disertacijo, obenem pa se je vključil v politiko, v katalonsko stranko Zeleni. Leta 2004 je bil izvoljen v Evropski parlament, kjer je deloval dva mandata, do leta 2014. Leta 2015 je bil na osnovi sporazume med katalonskimi strankami, ki so se zavzemale za neodvisnost, izbran za vodjo koalicije Junts per Sì (Skupaj za da), ki je zmagala na volitvah. V vladi, ki jo je vodil Carles Puigdemont, je imel pomembno mesto ministra za mednarodne odnose, institucionalne zadeve in transparentnost. V imenu katalonske vlade je obiskal številne države, marca 2017 tudi Slovenijo; na svojih obiskih je sogovornike seznanjal s pripravami na referendum o osamosvojitvi Katalonije, ki ga je vlada oklicala in izvedla 1. oktobra 2017.
Ko je 27. oktobra 2017 na osnovi izida referenduma, na katerem se je velika večina udeležencev, več kot dva milijona volivcev, ob fizičnih napadih španske policije izrekla za neodvisnost, je španska vlada razpustila katalonski parlament in napovedala predčasne volitve za 21. december. Nekaj dni kasneje, 2. decembra, je španska sodnica Carmen Lamela podpisala zaporni nalog za vse člane odstavljene katalonske vlade pod obtožbo upora in odcepitve. Nekateri člani vlade so se odločili za izgnanstvo, Romeva pa se je javil sodnici, ki je zanj odredila preventivni zapor. Izpuščen je bil 14 dni kasneje, sodeloval v volilni kampanji, bil 21. decembra spet izvoljen za poslanca, 23. marca lani pa je sodnik vrhovnega sodišča Pablo Larena zanj podpisal zaporni nalog. Od tistega dneva v zaporu čaka na sodno obravnavo, ki se bo predvidoma začela 5. februarja v Madridu. Tožilstvo zanj zahteva 16 let zapora.
Zapor, sojenje in represija so samo posledice, niso problem. Problem bo obstajal, ampak neomajni bosta tudi naša volja in zavzetost
Ko tako pomembno število prebivalcev omikano, mirno, večkratno in vztrajno izraža voljo, načela demokracije zavezujejo oblasti, da aktivirajo mehanizem izrekanja in odločanja
Svoboda in ne prisila je osnova za odločanje o prihodnosti. Samo po politični poti bo mogoče rešiti politične probleme in tega se mora zavedati tudi španska vlada
