(INTERVJU) Lokalni politiki se bojijo samostojnih skupnosti občanov

Lokalne pobude in skupnostne prakse so vedno bolj priljubljen način reševanja družbenoprostorskih problemov v mestih? Zakaj je do tega prišlo?
"Ljudje potrebujejo in iščejo pripadnost. Ljudje smo družbena bitja, pa naj nas ekonomisti s svojimi podjetniškimi in tekmovalnimi filozofijami še tako prepričujejo o nasprotnem. Država in cerkev, ki sicer veljata za vrhovni instituciji povezovanja, nista zadostili pričakovanjem ljudi, postali sta sinonim za izigravanje, korupcijo in kapitalizacijo (privatizacija). Poleg tega sta s svojimi ustanovami zelo oddaljeni in hladni.
Po drugi strani je Maribor zelo pozno prestopil v slovensko urbano zgodbo: za mnoge prebivalce in njihove potomce je ukvarjanje s soseskami oddaljen odmev nekdanje vaške solidarnosti in sodelovanja, vračanje k domnevno bolj pristnim odnosom.
Če so ljudje v tranziciji zaradi predhodnega socialističnega planiranja in podrejenosti dolgo nagovarjali in obsojali državo za vse mogoče težave, so zdaj mnogi ugotovili, da iz te moke ne bo kruha in da je njihovo življenje v njihovih rokah."
Toda velikokrat takšni projekti na dolg rok brez sistemske podpore - ko pojenja volonterski zagon posameznikov - niso uspešni, ugasnejo. Zakaj je tako? Zakaj v večini lokalnih skupnosti gledajo na skupine aktivnih občanov kot na konkurenco, kot nekoga, ki se vtikuje v njihove pristojnosti?
"Tako kot zadružništvo ne more uspeti brez podpore države, to velja tudi za soseske. Problem je velika centralizacija, ki se je zgodila pred tridesetimi leti, v času ustanavljanja samostojne države. Čeprav je med prebivalstvom vladala velika podpora osamosvojitvenemu projektu, je ta vseeno promovirana kot projekt, ki je bil predvsem herojsko voden, zato imajo nekateri 'osamosvojitelji' še danes težavo priznati, da v tem projektu niso bili sami in edini pomembni. In nas s tem posiljujejo in mimogrede razvrednotijo.