Mitja Čander morda res vidi zelo slabo. Ima le pet odstotkov vida, in to od rojstva, ko so mu diagnosticirali neozdravljivo atrofijo vidnega živca. A zanj velja vse prej kot to, da ni viden. Njegova prvo poslanstvo je knjiga, a Čander je vsestranski intelektualec, stalni udeleženec mnogih javnih razprav, ki segajo širše od kulturnega miljeja. Z romanom Slepec, ki je novembra izšel pri mariborski založbi Litera, je prvič zares javno, brez samopomilovanja, brez samocenzure, brezkompromisno spregovoril o svojem hendikepu, invalidnosti. Čander, letnik 1974, rojen Hočan, že dolgo živi stran od Maribora, v Ljubljani, a zase pravi, da v resnici nikoli ni odšel. Oziroma da se bo slej ko prej vrnil. Niti Evropska prestolnica kulture 2012 (EPK), ko je bil programski direktor zavoda, ki je upravljal projekt, ga pri tem kljub letom grenkobe ni omajala. Nasprotno. S Čandrom se dobiva v njegovi stalni "bazi", ko je doma, pri Anderliču. Kajti za vsakega kulturnika, še posebno štajerskega, bi bilo res nenavadno, če ne bi imel svoje gostilne.
Šaha ne bova igrala, Mitja. Ne bi si niti upal igrati. Koliko še igrate?
"Bolj malo zadnje čase."
Bil pa je realna življenjska opcija, za kariero.
"Na neki točki sem se moral odločiti, ali iti v šahovsko kariero ali se resno ukvarjati z drugimi stvari, prvenstveno s knjigo. Pri 20 letih sem ugotovil, da oboje ne bo šlo. Občasno se pomerim z računalnikom. Se zgodi, da še celo kakšno ligo odigram. Bolj slučajno."
Kaj je bil za vas šah? Bilka, s katero ste opominjali sebe in okolico, da kljub močni slabovidnosti, skorajda slepoti, nepopravljivi poškodbi, bolezni, niste drugačni, da ste "eden od nas"?
"Vse je bilo povezano z mojo integracijo v življenje in družbo. Moji starši so ves čas vztrajali, da počnem stvari kot drugi vrstniki, da hodim v običajno šolo, celo nogomet in košarko sem redko igral. Dobro, pri nogometu sem bil vedno med najslabšimi, v košarki zaradi višine celo ne tako zelo. V časih, ko sem odraščal, so te s tako hudo okvaro vida poslali v posebno šolo. Danes je inkluzivnost drugačna. Zavedal sem se, da je moj največji adut glava, um, z rokami in nogami ne bom mogel biti nikoli toliko uspešen in okreten kot drugi. V šoli mi je hitro steklo, sploh ko sem se naučil brati in pisati, kar je bilo mogoče od vsega še najtežje. Glava je bila moj adut, ko sem vzpostavljal sistem preživetja. In pojavil se je šah, ki mi je predstavljal veselje, a predvsem abstraktno mišljenje, preigravanje. Šahovnica je bila omejeno področje, ki sem se ga naučil obvladovati v glavi: 64 polj, 32 figur. Na malem terenu, ki omogoča neskončno kombinacij, sem postajal suveren, samozavesten. Tam sem bil zelo hitro enakopraven. Nikoli nisem želel igrati šaha za slepe, slabovidne, ampak 'navadnega'. Pri šahu smo bili vsi enaki, od tistih, ki so videli izvrstno, do nas skoraj brez vida. Od direktorjev do klošarjev. Vse socialne, etnične, tudi fizične bariere so padle. Šahovska skupnost je bila ena mojih prvih identifikacijskih točk. Šah je univerzalen jezik, zelo demokratična igra z istim ciljem. Igramo na mat."
Politika je v literaturi vedno neki fantom, masterplan. Seveda obstajajo načrti, a so v resnici neskončno bolj banalni
Danes mislimo, da nas bodo rešila pravila, smernice, direktive, priporočila, osnovne empatije, zdrave pameti in elementarne sposobnosti, da bi se vživeli v čustvovanje drugega, pa je bistveno manj
Del odgovornosti za stanje je tudi pri kulturnikih, ki čuvajo vsak svoj teritorij. In dokler gre, gre. Posledica tega je drsenje proti povprečnosti produkcij
Pri politiki na koncu šteje glas ulice, kar pa ne gre skupaj s konceptom racionalnega intelektualca, ki hoče nekaj doseči, spremeniti. Znajo zidati gradove v oblakih, a koncu pretehta to, kar narod hoče
Mimo Svetlane Makarovič in “knjige leta” Luciferka, izdane pri Beletrini, na koncu z za mnoge nepotrebnim pripisom urednika Štegra pa silovitim javnim prepirom, kjer se ni izbiralo besed, ne moreva. Verjetno vam čisto ustreza, da se knjiga zdaj še boljše prodaja. Ampak na nikogar v tej zgodbi ne pade posebno lepa luč.
“Kolega mi je rekel, da če bi se skregali s Partljičem ali Grafenauerjem, bi bil to eksces, spor s Svetlano pa je nekaj običajnega. Ne glede na poanto te domislice mi je žal, da je prišlo do nesporazuma. Z mnogimi avtoricami in avtorji res odlično sodelujemo.”
Maribor je iskreno mesto, izrazi, kar čuti, pove, kar misli. Hitro pa postanemo zadovoljni s tem, da se imamo fajn, da se tukaj živi boljše kot v Ljubljani, kar je res, če si vsaj približno spodobno situiran
