Slepota na gogoljanski način

Dogodek na Malem odru SNG Maribor v četrtek zvečer je bil - po pričakovanjih - odlično obiskan. Direktor in glavni urednik Litere Orlando Uršič se je vprašal, ali se ni ob izidu romana pri Literi kdo vprašal, kako gresta Mitja Čander in Litera skupaj, ko pa je bilo v preteklosti izrečenih kar nekaj ostrih besed. Bile so, je potrdil Uršič, ampak "če lahko izdamo dobro knjigo, nimam nikakršnih zadržkov. In to je dober roman." Ima dober sprožilni moment, dober motiv in dobro odseva družbeno realnost, je rekel.
Igralka Drame SNG Maribor Nataša Matjašec Rošker je prebrala odlomek iz začetka romana, 6. in 7. poglavje, za katerega je avtor povedal, da je bil tudi napisan na začetku in je doživel največ popravkov. To je tudi eden najbolj osebnih odlomkov, je rekel Čander, govori o procesu evidentiranja invalidnosti, uradnega priznanja in zasebnega soočenja z njo. Tone Partljič je v njem videl odličen preplet dveh tematskih niti, "slepote in birokracije". Slepota ni samo zasebna in fizična, razširi se na družbeni nivo, in ko ga politika na koncu potisne v žrelo vstajniške množice, slepec "spregleda", pravi Partljič. Evidentiral je slepce literate in literarna dela s slepci ali slepoto v naslovu in srži, od Homerja in Tejreziasa preko Miltona, Saramaga in Borgesa ("drznil bi si reči, da je prvi del romana na nivoju Borgesa").
Čander o tem nikoli ni govoril, po štiridesetem letu pa se mu je zdelo, da bi moral "o tej temi razmisliti". Najprej so nastali avtobiografski anekdotični zapisi, potem je zastavil "na široko avtobiografsko", pa ga je Dušan Jovanović kritično in duhovito preusmeril. Tako je začel iskati situacije in zadrege, ki bi ilustrirale fizično slepoto, hkrati pa je raziskoval slepoto kot metaforo za zaslepljenost na osebnem in družbenem nivoju. Ampak ne samo s slepoto, avtor se je hotel soočiti še z neko drugo izkušnjo - s koncem zgodbe o Evropski prestolnici kulture 2012. "To me je žrlo, želel sem razčistiti in se izogniti temu, da bi moral bolečino in jezo nositi s sabo. In ta roman me je očistil." Tudi zato mu je mariborska predstavitev romana veliko pomenila, je izpostavil.
To seveda ni roman o evropski prestolnici kulture. "V roman nisem ničesar prenesel dobesedno." Kar si je izmislil v romanu, je "še bolj noro", imenuje se Slovenija 2100, in na razpis "urada za prihodnost" se prijavljajo "še bolj nori projekti". No, tudi kak, ki je res kandidiral za kulturno prestolnico. Partljič je dobrodušno provociral z vprašanji, kdo je kdo, Čander pa odgovarjal, da vsi župani "rišejo fontane" in vsi župani verjamejo, da živijo na "križišču kultur". V romanu ni nobenega imena, prislužila si ga je samo predsednikova papiga, ker je ptica, ki se je prebila tudi na naslovnico, rezime "vseh teh ljudi".