(INTERVJU) Pritiski na znanstvenike: Črnogorščina med nebom in zemljo

Novica Vujović je profesor na Fakulteti za črnogorski jezik in književnost na Cetinju. Pred točno mesecem dni so v Črni gori zaznamovali četrto obletnico, odkar je bila črnogorskemu jeziku dodeljena mednarodna koda. Fakulteta za montenegristiko tudi ne obstaja zelo dolgo. Leta 2014 je bil ustanovljen Inštitut za črnogorski jezik in književnost, ki je kasneje prerasel v fakulteto. V teh kratkih letih je fakulteta postala najpomembnejše mesto znanstvenoraziskovalnega dela in književnosti na področju montenegristike.

Toda z izvolitvijo nove vlade v Podgorici 4. decembra 2020 so se časi za montenegristiko drastično spremenili. Namreč poslabšali, saj vlada premiera Zdravka Krivokapića v svoji prosrbski politični in ideološki orientaciji montenegristiki pa tudi črnogorščini kot svojemu, sui generis, jeziku ta status odreka. V vladnih smereh črnogorskega nacionalnega vprašanja je črnogorščina pač zgolj "anahronistični konstrukt", rekli bi, zgodovinska izmišljija. Nekaj takega se v Črni gori dogaja še na drugih področjih, ne le na jezikovnem. Denimo, avtokefalnosti Črnogorske pravoslavne cerkve Srbska pravoslavna cerkev trmasto zanika. Spomnimo se s tem v zvezi septembrskih nemirov v Cetinju, ko so Črnogorci protestirali proti vsiljeni umestitvi črnogorskega metropolita Srbske pravoslavne cerkve Joanikija v tej starodavni črnogorski prestolnici.

Kako se je politična sprememba v črnogorski vladi, ki je zdaj na oblasti že dobro leto, odrazila v delu ustanove, v kateri ste zaposleni?

"Takoj po vzpostavitvi nove vlade je ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport - že tu se vidi nespametna in zelo škodljiva odločitev, da so omenjeni štirje resorji pravzaprav postali eden - v liku ministrice Vesne Bratić, ki je sicer filologinja, vsem poslalo obvestilo. V njem so potrdili, da je odnos nove vlade do črnogorske kulture, identitete, še posebej pa do črnogorskega jezika in književnosti ter do prvakov montenegristike negativen, vrednostno in formalno zanikovalen. Že pri kadrovskih rešitvah so v formiranju ministrstva prevladala ideološka in politična prepričanja, ne pa strokovni in znanstveni kriteriji. Njihov novi kader se je v glavnem začel 'dokazovati' v političnem diskurzu, ki je negiral vse nesrbsko. V njegovih psevdoznanstvenih konceptih naj bi namreč na štokavskem območju obstajal zgolj srbski jezik. Tako so po teh konceptih bosanščina, hrvaščina in črnogorščina le izmišljeni jeziki. Če je tako, potem so poleg teh jezikov izmišljeni tudi narodi, ki naj bi jih govorili. Akterje v novem ministrstvu so vodile še druge skrajnosti, ki so, denimo, črnogorski jezik povezale z nacionalizmom. Tako je celo nastala knjiga Črnogorski jezik in nacionalizem - knjiga, ki je objektivno primer aktivizma, nikakor pa ne znanosti.

Prosvetno ministrstvo v novi sestavi je prve ukrepe sprožilo zoper našo Fakulteto za črnogorski jezik in književnost. Začelo se je z medijskimi pritiski in zaničevanjem vodstvenih ljudi, nato s policijskimi prijavami za javno izrečene besede. Izteklo se je v hude finančne pritiske in druga nagajanja. Že več mesecev nam zamujajo plače. Zategadelj smo že marca lani zaposleni na fakulteti prvič protestirali pred zgradbo ministrstva na Cetinju. Novembra smo protest morali ponoviti. Lani septembra so nam med mednarodno konferenco Cetinjski filološki dnevi policisti in inšpektorji zaprli hotel in ob tem iz njega nagnali tuje udeležence konference. Tako so oblasti skušale našo konferenco sabotirati in jo kompromitirati pred tujimi gosti, ki so morali zaprepadeni zapustiti hotelske sobe sredi simpozija. Vmes je vlada ukinila varnostno službo pred fakultetnim poslopjem, ki je staro 120 let, v njem pa je nekoč bilo avstrijsko veleposlaništvo, danes pa je kulturni spomenik.

V 21. stoletju je absurdno, da je matični državi in njenemu ministrstvu za izobraževanje in znanost napoti Fakulteta za črnogorski jezik in književnost zato, ker zbira domače in tuje filologe ter jih spodbuja k proučevanju in afirmiranju črnogorske kulturne dediščine. Popolnoma jasno je, da ministrstvo oziroma njegove vodilne moti ustanova, katere raziskovalci svoja najodličnejša dognanja objavljajo na najpomembnejših slavističnih naslovih v svetu.

Aprila lani so kolegi iz tujine oblikovali Mednarodni odbor za ohranitev in razvoj Fakultete za črnogorski jezik in književnost. Odbor sestavlja trideset znanstvenikov nesporne avtoritete. Sprovocirali so jih pritiski na našo fakulteto. Člani odbora so že zelo ostro reagirali. Na številne svetovne filološke institucije in slavistične katedre so pisali sporočila, pozive in jih obveščali, kaj se dogaja. Ta mračni domači položaj nam je, paradoksalno, odprl vrata, saj so se za montenegristične teme začele zanimati tudi tisti, ki doslej zanje sploh niso vedeli. Tako smo začeli dobivati podporo z raznih slavističnih naslovov, naša fakulteta pa je v tujini požela ogromno odobravanja."

Kakšna je torej pri vas jezikovna politika, če sploh obstaja, oziroma kako se kreira?

"Dejstvo je, da vladne ustanove nimajo usklajenega dokumenta o jezikovni politiki in njenem načrtovanju. Vendar to ne pomeni, da te politike v Črni gori v zadnjem dobrem letu dni ni bilo! Nasprotno. Imamo kontinuirane ukrepe, s katerimi oblast vpliva na jezikovne okoliščine v izobraževalni in celotni javni sferi komunikacije pri nas. Ti ukrepi so sprejeti na tak način in s takšno silovitostjo, da črnogorsko javnost iritirajo s poudarjeno klerikalizacijo, stroka pa je izpostavljena svojevrstnim pritiskom.

Seveda to niso pojavi, ki jih lingvistika in sociolingvistika ne bi poznali že od prej. Vendar mora sodobna stroka opozoriti na zelo škodljive posledice takšne politike. Znanost je že dognala, da 'mora biti strategija jezikovne politike, ki naj opredeli glavne cilje, poti in etape, ki vodijo do strateških ciljev na področju jezikovne politike, jasno institucionalizirana in personalizirana, mora se vedeti, kdo jo ustvarja, kdo jo usklajuje in vodi ter kdo je zanjo odgovoren', kot je napisal srbski akademik in soavtor Normativne gramatike srbskega jezika Predrag Piper. Pri nas pa se ta hip ne ve, kdo pravzaprav kreira te aktivnosti. Jasno pa nam je, da jih ustvarja za tuje interese in torej na škodo črnogorske celotne kulture in naše multikulturne družbe. Prej omenjeno ministrstvo spodbuja, na primer, kampanjo o cirilici kot izključno srbski pisavi. To je popolnoma netočno, zato pa toliko bolj propagandno perfidno osmišljeno. Kajti na ta način nam skušajo cirilico izbrisati iz naše lastne kulture. O črnogorskem jeziku pripovedujejo kot o arhaičnem konstruktu, pri čemer zanemarjajo dejstvo, da naš standardni jezik zgolj spoštuje občo črnogorsko jezikovno stvarnost. Kajti črnogorski jezik je dal skozi normiranje po vseh strokovnih standardih, pri čemer je zelo demokratično puščena možnost uporabe dvojnih inačic. Zato sodobna norma živi enakopravno v svoji jotirani in nejotirani obliki. Na primer, prav je tako đevojka kot djevojka, ali pa sjekira in śekira itd.

Nekomu, ki se ukvarja z jezikovnimi pojavi in jezikom, je očitno, da se naši razgovori o bistvenih temah multikulturne črnogorske družbe zavoljo vsega tega ne morejo pohvaliti s kulturo dialoga. Vse pogosteje se v registru javne komunikacije dogaja agresija, in to v medijih in predvsem na različnih družabnih omrežjih. Jezikovno in kulturno politiko ta hip vodijo nekvalificirani ljudje, kar niti v enem segmentu ne ustreza potrebam sodobne črnogorske družbe."

S katerimi dosežki se vaša montenegristika že lahko pohvali?

"Od njene ustanovitve je na čelu fakultete Adnan Čirigić. Profesor Čirigić je po ožji specialnosti dialektolog, vendar je danes zavoljo svojega širokega opusa že najpomembnejše ime montenegristike. Na našo fakulteto se letno vpiše 40 študentov. Že tretje leto ponujamo tudi magistrske študije. Študenti in profesorji smo uspešno vključeni v več mednarodnih medfakultetnih programov. Ko gre za založništvo, naj povem, da smo v desetih zbirkah izdali doslej že več kot 200 knjig. Osrednje mesto v naši izdajateljski dejavnosti zavzema časopis Lingua Montenegrina. Premore tudi mednarodno redakcijo, saj je časopis utemeljen na sodelovanju med domačimi in tujimi sodelavci. Naj s ponosom omenim tudi prvo Zgodovino črnogorske književnosti, ki je izšla leta 2012 v treh zvezkih. Prav tako smo izdali prvo Dialektologijo črnogorskega jezika, ki jo je napisal že omenjeni Adnan Čirigić in ki je hitro pritegnila pozornost slavistov iz različnih delov sveta. Zato so jo prevedli v angleščino in je izšla pri znanem ameriškem založniku.

Tudi mednarodna znanstvena konferenca Cetinjski filološki dnevi v Črni gori zbere najbolj ugledna imena južne slavistike, slavistike in filologije nasploh. Udeleženci te konference, ki so tudi naši sodelavci in prijatelji, so tudi ugledni kolegi iz Slovenije: Božidar Jezernik, Marko Snoj, Tjaša Jakop, Bojan Baskar, Marko Jesenšek, če naj naštejem vsaj nekatere.

S prodornimi projekti je naša fakulteta v relevantnih znanstvenih krogih že dosegla veliko prepoznavnost. Potrdilo za to smo dobili decembra pred štirimi leti, ko je črnogorščina dobila mednarodno kodo v okviru mednarodnega standarda ISO 639. V isti odločitvi je Kongresna knjižnica v Washingtonu črnogorskemu jeziku dodelila oznako CNR. Za našo kulturo in za našo državo Črno goro ni formalno važno zgolj to, da smo torej dobili mednarodno kodo v okviru mednarodnega standarda pri washingtonski knjižnici, ampak je še važnejši postopek. Ta razgrinja in dela vidno vse, kar je bilo doslej natisnjenega v našem jeziku, in vse o tem lahko izbrskate v svetovnih bibliotečnih in izdajateljskih bazah.

Največje potrdilo za naše poslanstvo pa je določnica črnogorskega jezika v kapitalni Enciklopediji slovanskih jezikov in lingvistike, ki jo ureja mednarodni slavistični odbor z ameriškim akademikom Markom L. Greenbergom iz Kansasa na čelu."

Kakšna je bila razvojna pot montenegristike?

"Tradicija proučevanja književnih, jezikovnih in kulturnih pojavov ter dogajanj na območju Črne gore je precej starejša od formalne in statusne potrditve montenegristike. Usoda te in večine drugih znanstvenih disciplin je bila pri nas pogojena s poznim vzpostavljanjem ustanov, kot sta akademija znanosti ali univerza. Te smo namreč dobili šele v sedemdesetih letih 20. stoletja.

V času različnih inačic jugoslovanske države so naš jezik uradno poimenovali srbsko-hrvaško-slovenski pa srbohrvaški, srbski. Slednje prvič leta 1992. Tedaj je bil jezik pač standardiziran za mnogo širše območje, kot ga obsega Črna gora, in za kulturne potrebe več republik. Tako so, na primer, za glavni središči pravopisa določili Beograd in Zagreb. Takšna norma, ki je trajala več desetletij, je izrazite jezikovne značilnosti črnogorščine iztisnila. Obravnavala jih je namreč kot regionalizme ali pa zgolj kot rezultat razslojevanja srbskega jezika. Na drugi strani je kljub dolgi prevladi srbohrvaške oziroma srbske norme velik del črnogorskih jezikovnih lastnosti vendarle preživel vse do danes. Medtem so desetine domačih in tujih znanstvenikov nepretrgano proučevale jezikovno gradivo, pa naj je šlo za črnogorski govor, ki je organski idiom našega jezika, ali jezik črnogorskih vladarjev pa jezik naših piscev. Vse njihove študije ima montenegristika danes za del naše tradicije in tudi za znanstveno potrditev posebnosti in identitete črnogorskega jezika in književnosti.

Kakor je šlo 20. stoletje h kraju, še posebej v njegovi drugi polovici, sta vse bolj v ospredje prihajala zavest in trud črnogorskih intelektualcev, da naj črnogorska književnost, kultura in jezik dobijo priznan status. To se je tudi uradno zgodilo in je bilo potrjeno ob povrnitvi črnogorske državne neodvisnosti leta 2006. Sledila je izdelava standardne literature torej šolski program, učbeniki ... Naj ob tem povem, da smo za tisk že pripravili bibliografijo Črnogorski jezik, ki bo natisnjena v več kot deset tisoč izvodih, da bodo radovedni doma in na tujem lahko spoznali zgodovino jezikoslovne montenegristike v vseh njenih posameznostih."

In ne glede na vse te neizpodbitne argumente o črnogorščini kot svojem jeziku politika zganja nekaj čisto drugega? Od kod, se ji zdi, da ima za svoje početje pokritje?

"V tem početju je veliko neznanstvene motivacije in ideoloških projekcij. Vsi ti problemi imajo, na žalost, dolgo zgodovino. Velikokrat pa tudi kreatorje in financerje zunaj Črne gore. Naj tu opozorim zgolj na nekaj primerov iz najbolj dinamičnega obdobja teh procesov. Na državnih popisih prebivalstva od leta 1948 do 2003 je delež tistih, ki se opredelijo za Črnogorce, vztrajno padal. Leta 2003 je 63,4 odstotka prebivalcev menilo, da govorijo srbščino, črnogorščino pa le 21,9 odstotka. Leta 2011 se je to razmerje opazno spremenilo. Za srbski jezik se je opredelilo 42 odstotkov, za črnogorskega pa 36 odstotkov. Najnovejša, zanesljiva in strokovna anketa, objavljena julija lani, pa je prinesla 51 odstotkov za črnogorščino in 35,3 odstotka za srbščino. Kakor da bi nas ves ta čas spremljalo sporočilo hrvaškega jezikoslovca Stjepana Babića, da 'našim nesporazumom ne botrujejo razlike, temveč naša različna izhodišča do njih'.

Naj koncu skušam orisani položaj postaviti v kontekst pomembnih posamičnosti štokavskega jezika danes. Globoko smo že v 21. stoletju, pri štokavščini pa se še zmeraj bodemo z odprtimi vprašanji. Res pa je, da ta vprašanja niso povezana z dialektom, marveč z zgodovino. Slednje gotovo velja za pogled na standardni jezik. Tako srbski lingvisti negirajo druge, ko zanikajo obstoj drugih standardiziranih jezikov, saj menijo, da so bosanski, črnogorski in hrvaški jezik zgolj različice srbščine. O tem najpomembnejši črnogorski jezikoslovci, ki so vendar napisali zvezke in zvezke študij in del pa številne polemike in apele, opozarjajo, da ne morete zamenjati glavnega principa, ki ga priznava večina filološkega sveta. Ta princip pa nam veleva, da ima vsak narod pravico svoj jezik imenovati in standardizirati, kakor misli sam oziroma kakor to zahteva njegova kultura."