Rojeni ste bili v vasi zraven Zvornika, Đulići, nato ste z možem in otroki živeli v mestu, kjer živite tudi danes. Kako se je kraj spreminjal skozi vaše življenje?
"Zvornik je moj rojstni kraj, a vas, kjer sem bila rojena, je zdaj del Federacije BiH, mesto Zvornik, kamor sem se poročila, pa je danes del Republike srbske. Tako sta kraja mojega otroštva in odraščanja razdeljena in vsak del ločenih entitet Bosne in Hercegovine. Med njima je manj kot 20 kilometrov, a črta delitve je tam. Živim v Republiki srbski in mesto, v katero sem se vrnila po vojni, ni več isto kot pred vojno. Leta 2000 smo se vrnili pregnani muslimani, ki nismo bili dobrodošli, a vrnitev si nam je uspelo izboriti. Uspelo nam je doseči, da so nam bili vrnjeni naši domovi in imetje. A vsi, ki smo se vrnili po letu 1995, smo bili zgolj ženske in otroci - moški so bili med vojno pobiti.
Obdobje vrnitve je bilo najtežje. Mnoge ženske so bile v veliki stiski, niso vedele, kje bodo lahko živele, kako in kdo bo zagotovil denar za obnovo pogosto porušenih ali napol uničenih hiš. Še vedno nas na vsakem koraku, na ulicah srečujejo spomini na zločine, ki smo jim bile priča med vojno. Zvornik je kraj z največ grobišči. Ta smo odkrivali, izkopavali in zapirali. Vsi smo iskali svoje mrtve in izginule. Pozabilo pa se je na žive. Meni je bilo v veliko pomoč, da smo skupaj z aktivisti in nevladnimi organizacijami iz Tuzle ustanovili društvo podpore ženam. Cilj je bil ponuditi psihološko oporo ter nato možnost, da bi okrepile svoj ekonomski položaj, postale samozadostne in samostojne, da bi se uspešno borile za svoje življenje in življenja svojih otrok, s katerimi so ostale same. Nekatere so s trupli našle pomiritev, med vojno so izgubile otroke, starše, moža, a mnoge so ostale same, njihovo zdravje je šibko in žalost velika. Ko smo se povezale in združile moči, smo našle oporo. Povezane smo z ženami s Kosova, iz Hrvaške, Srbije, Črne gore, Makedonije, Slovenije ... Skupaj smo močne in se borimo zoper nepravičnosti."
Kaj vas povezuje?
"Še vedno so odprta vprašanja, kaj se nam je zgodilo in kaj to pomeni. Pomembno je, da prisluhnemo vsem žrtvam. Zločini so se zgodili in se dogajali žrtvam različnih nacionalnosti. To moramo priznati in pomembno je, da se tega zavedamo. V vojni ni zmagovalcev. Vsi smo bili prizadeti, vojna nas je vse ranila.
Zvornik je danes drugačno mesto - vanj so prišli ljudje, ki so se priselili od drugod. Nekateri so bili nasilno pregnani s svojih domov, kot sem bila z otroki in možem pregnana iz Zvornika. Nekateri so pobegnili in so se v Zvorniku v nekem trenutku počutili varne. Vasi v okolici Zvornika so večinoma ponovno naseljene, ljudje so se vrnili, v mestu pa je drugače. Pred nekaj leti se je začel še val odhodov mladih, ki so odšli v tujino. Ni služb, politična negotovost vztraja, zaključili so šole, a niso našli službe in možnosti, da bi se preživljali. To odhajanje se ne dogaja le v BiH, ampak tudi v Srbiji, na Hrvaškem ... Gre za nezadovoljstvo, ljudje so razočarani. Če obstaja sodelovanje, ostajajo tudi meje in pregrade."
Zvornik
V Zvorniku, mestu in istoimenski občini ob reki Drini, danes živi le slaba tretjina muslimanskega prebivalstva, medtem ko je pred vojno muslimansko prebivalstvo v mestu predstavljalo slabi dve tretjini vseh meščank in meščanov. Leta 1991 je glede na popis prebivalstva v občini živelo dobrih 48.000 prebivalcev, leta 2013 jih je bilo slabih 59.000. Zvornik je bil spomladi 1992 med prvimi mesti, kjer so srbske paramilice izvedle pokole lokalnega nesrbskega, večinoma muslimanskega prebivalstva.
Strah je treba razbiti. In strah vztraja, dokler ne spregovoriš. Dokler molčiš, priznavaš zločincu in nasilnežu moč, da počne, kar želi
Posilstva so nekaj najhujšega. Javno je težko govoriti že o lepih spolnih izkušnjah, kaj šele o travmatičnih in nasilnih. Proces, ki vodi do tega, da žrtve spregovorijo, lahko traja leta
Obsojeni vojni zločinci
Zaradi sodelovanja v hudodelstvih, ki so jih izvršili tudi v Zvorniku, je Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo obsodilo Radovana Karadžića, Mića Stanišića, Stojana Župljanina, Momčila Krajišnika, Biljano Plavšić in Vojislava Šešlja. Mednarodno sodišče v Beogradu je zaradi vojnih hudodelstev v Zvorniku leta 1996 obsodilo Vojina in Duška Vučkovića, člana srbske paramilice Rumene ose, štiri leta kasneje junija pa še Dragana Slavkovića, Ivana Koraća in Sinišo Filipovića. Novembra 2010 sta bila v Beogradu kot vojna hudodelca obsojena tudi občinski funkcionar Branko Grujić in Branko Popović, poveljnik lokalnih enot.
Vsi smo iskali svoje mrtve in izginule. Pozabilo pa se je na žive
Ljudje so nas gledali podobno, kot zdaj gledajo migrante in begunce. Ponižujoče, nihče ni želel razumeti, da smo le nekaj mesecev prej živeli normalno življenje - hodili smo v službo, imeli dom, družino, vse
Žensko sodišče
Žensko sodišče organizirata Fundacija za humanitarno pravo in združenje Ženske v črnem vse od leta 2005. Pričevanja, njihova dokumentacija in spremljevalni dogodki so trajali pet let, v njih pa so sodelovale žrtve iz vseh sedmih držav nekdanje Jugoslavije. Cilj njihovega delovanja je, da ženske niso več zgolj žrtve, ampak tudi priče in aktivne prebivalke, ki si prizadevajo za dosego pravičnosti in razkritje resnice. “Vojna se zdaj nadaljuje z drugimi sredstvi,” je na predstavitvi na ljubljanski fakulteti za socialno delo dejala Staša Zajović. “Zanima nas solidarnost - ta ni le sočustvovanje s preteklimi žrtvami, ampak tudi podpora preganjanim danes, solidarnost z žrtvami sodobnih krivic in to so v prvi vrsti migranti in begunci.”
Če odstopimo od boja, če pristanemo, da zločinci še naprej govorijo o tem, kaj se je zgodilo, smo le še naprej žrtve. Pristanemo na to
Obiščite spletno stran brez oglasov.
