(INTERVJU) Trener Kristjana Čeha: “V Tokio gremo povohat orhideje in občudovat lampijončke”

Gorazd Rajher - Gogi, trener 22-letnega atleta Kristjana Čeha, ki je v lanskem letu postal eden največjih slovenskih upov na medalje na olimpijskih igrah v Tokiu, ostaja trdno na tleh. Čeprav se zaveda, kakšen športni dragulj ima v rokah, se ne slepi, da je le zaradi tega že vse narejeno in poteka v najlepšem redu. Pri nas pač vrhunski pogoji za delo v športu niso nekaj samoumevnega. Seveda bomo 31. julija Slovenci navijali za Čeha, ko bo v finalu meta diska v Tokiu poskušal narediti vse tako, kot zna. A danes se na ta dogodek pripravlja po domače, amatersko. Na spomladanske priprave je nedolgo nazaj denimo odpotoval sam, brez trenerja Rajherja.

"Ne gre drugače. Program treningov sem mu pripravil vnaprej, na letalo za Tenerife pa se je odpravil sam. Na Ptuju sem kot trener zaposlen preko projekta panožnih športnih šol, v katerem je le 20-odstotni delež, ki ga lahko opravljam s člansko kategorijo. Moja glavna naloga je skrbeti za razvoj atletike na Ptuju in v okolici."

Le dobro uro na dan bi se torej lahko posvečali Kristjanu Čehu, ki je danes glavni adut slovenske atletike, naslednik Primoža Kozmusa?

"V tem trenutku je tako. Do lanskega leta, ko še ni imel 21 let, je bil Kristjan še v moji službeni kvoti. Sedaj, ko je vse boljši, a tudi starejši, so pogoji za najino delo slabši. Ker imam državno službo, ne upam delati karkoli zunaj predpisanega s pogodbo."

Država bi v tem, da skrbite za atleta, ki je kandidat za medalje na olimpijskih igrah, prepoznala svoj interes in vam z enim stavkom, dodanim k pogodbi, odobrila delo izključno s Čehom.

"Če upoštevam samo interes Kristjana Čeha, je teh 20 odstotkov bedarija. A ker imam tukaj službo in ker je to moj osnovni poklic, mi ne preostane drugega, kot da Kristjana kdaj pošljem samega na priprave. Če mi bosta ministrstvo za izobraževanje in Atletska zveza Slovenije odobrila, da se lahko ukvarjam samo s Čehom, bomo v klubu postavili človeka, ki me bo nadomeščal. Takrat bom s Kristjanom poletel tudi na drug svet. A danes tega dovoljenja še nimam."

Je bil Kristjan Čeh na Tenerifu sam in kaj je lahko tam počel? Se je moral priključiti kateri drugi reprezentanci?

"Moja sodelavka, ki nam pomaga pri logistiki in v klubu ureja potovanja in priprave, je bila z njim en teden, drugi teden mu je pomagal predsednik kluba. Midva sva bila na zvezi prek videokonferenc. Tam je opravil uvodni del priprav po zimski sezoni, ki ga bomo nadaljevali na skupnih pripravah v Medulinu. Tja bom odpotoval s svojo skupino atletov. Moj delovnik bo razpotegnjen čez cel dan, samo za Kristjana bo šlo šest ur dnevno, vsaj toliko še za skupino. A se ne pritožujem, vse to sem že zdavnaj sprejel."

Koliko pa gre to na škodo Čeha, ki je nesporno velik talent, ki v teh letih za razvoj tudi ogromno potrebuje?

"Verjetno se mu dela škoda, morda se bo to tudi kdaj pokazalo. Letošnji program sicer nameravamo speljati v celoti. O tem, kaj bo poleti, še ne bi govoril. Za njegovo prihodnost pa bo treba narediti kakšno spremembo. No, tudi sam moram preskrbeti družino, pri čemer sem odvisen od svojega dela. Bilo bi preveč tvegano, da bi se odločil samo za en projekt. Verjetno je želja vsakega trenerja, da dobi takšnega atleta. Pa vendar je dobro imeti tudi kakšno varovalko za življenje. Delo z enim samim atletom je tvegano in hitro si lahko na surovem betonu. Mi nismo nogometni trenerji, selektorji s svojo plačo, ki imajo zmeraj kakšno menjavo za člana ekipe, ki se poškoduje ali mu ne gre. Jaz vse stavim na enega, za katerega ni nadomestila. Atletika je kraljica športa, a ima tudi drugačne zakonitosti."

Kristjan je pozimi očitno dobro opravil to svoje delo. Sicer ne bi potreboval le enega mitinga, da bi takoj izpolnil olimpijsko normo, ki je v metu diska 66 metrov. Vrgel je več kot meter in pol dlje. Vse to počne igraje.

"Normo je izpolnil na zimskem prvenstvu v metih, ki ga redno organiziramo na Ptuju. Rezultat je bil nadaljevanje lanskega dela, ko smo se odločili za profesionalni pristop. Vmes je bil prvič v življenju na pripravah na Portugalskem, kjer je moj dolgoletni brlog, in tam sva s Kristjanom delala skupaj z mojo bivšo atletinjo Nino Kolarič. Tako smo hkrati premagali tudi osamo karantene. Bilo je podobno kot lani, ko sva tudi v času karantene trenirala na travniku pri Dornavi."

Tam ste na travo ulili kubični meter betona in uredili metališče. Tako ste premagali omejitve, pogojene s prepovedmi zaradi virusa.

"Tam smo imeli vse. Orodje, plato za metanje. Tam sva bila sama in klima je bila izredno pozitivna, prijeten ambient, narava. Vsak dan ob isti uri naju je obiskal fazan. Govorila sva mu, da ga bova ob koncu druženja še spekla v ponvi. A je bil tako lep in sva ga pustila na miru. Drugi del priprav sva lani opravila na Destrniku, letos je bilo to na Portugalskem. Znova sva uporabila model stoodstotne zbranosti. Izolirana zgodba."

Na Ptuju tega verjetno še zmeraj ne bi bilo mogoče uresničiti. Na vašem domačem terenu vam ne dovolijo treningov na glavnem stadionu, ker jim uničujete travo.

"Tekme še zmeraj lahko organiziramo na glavnem stadionu. A tudi na Ptuju se je začela neka nova zgodba - v kratkem času so na pomožnem stadionu postavili novo mrežo za metalce in to je vrhunska pridobitev. Drži, ko Kristjan vrže orodje, se trava uniči, nastanejo luknje. Sledi še trening z metalci kladiva in potem sem proti večeru vrtnar na igrišču, ki ga je treba spraviti v red, da si nogometaši v luknjah ne bi zvili gležnjev. Tako uporabljamo skupni prostor. Na Ptuju imamo danes boljše pogoje, samo pozimi je tukaj še zmeraj hud mraz. Držati jekleno orodje v snegu je lahko težava. Pozimi se na prostem tudi ni mogoče primerno ogreti. Zato imamo pod tribuno stadiona kratko dvorano, kjer na toplem opravimo prvi del treningov. Zatem se za uro in pol do dve uri preseliva ven in tam poskušava ostati primerno ogreta. Omislila sva si tudi pečko. Na takem treningu Kristjan opravi šestdeset metov in več."

So to meti, kot jih potem vidimo na tekmah, ali gre le za posamezne dele metov?

"On vrže orodje tako, kot ga vrže na tekmi. Najkrajše leti orodje 40 metrov, a takrat je težko štiri kilograme. Meče tudi trikilogramski disk, ki je tudi težji od tekmovalnega. Po tem je treba poskrbeti za mikropoškodbe mišic, ki pri takih treningih nastanejo, a morajo biti do naslednjega dne sanirane. Zato količino metov na vsakem treningu prilagajamo sproti. Tu je potreben trener, ki opazi, kdaj športnik preneha funkcionirati. Ko več ne ve, kako uporabiti noge, ko gre vse na silo, je treba trening prekiniti."

Ste se pri Kristjanu že kdaj vprašali, ali ste naredili napako? Verjetno ste se skupaj z njim tudi vi učili, saj veliko izkušenj z metalci pač nimate.

"Vedno sem zagovarjal tezo, da se je na treningih treba igrati. Ko je otrokom dovolj igre, je treba trening končati. Eni otroci takrat gredo domov, drugi se odločijo za novo igro. Toda v čevljih profesionalnega trenerja se je treba obnašati drugače in tukaj se še učim. Imel sem že Nino Kolarič v skoku v daljino na olimpijskih igrah v Pekingu, a sam v življenju nisem znal skočiti v daljino, ker sem bil metalec kopja. Veroniko Domjan sem v metu diska pripeljal do desetega mesta na evropskem prvenstvu med članicami, čeprav ne znam metati diska. Znam pa razmišljati in opazovati. Ob tem sem še levičar in moram vse, kar si zamislim, najprej pretvoriti. Hkrati sem zaradi hude prometne nesreče izpred 28 let še invalid. Na treningih vseh 60 metov posnamem in jih kasneje analiziram, zatem jih analizirava še skupaj s Kristjanom. Tako preverjam, kako delam, in pri tem odkrivam tudi napake. Vsak dan jih popravljam. Kako pa vem, da znam trenirati Čeha? Ker je vrgel skoraj 69 metrov! Zame to ni znanje. Uspešen trener bom, ko bom ustvaril še kakšnega atleta, kot je Čeh. Potem bom znal znanje implementirati, to bo uporabno znanje."

Pri svojem delu ste nekaj tudi farmacevta, nutricista, masterchefa ...

"Vse to preizkušam in vedno znova se vprašam, ali imam za vse to dovolj znanja. A nutricist nekaj stane, njega si bomo lahko privoščili jutri. Toda že danes nisem več Kristjanov psiholog, ta del sem prepustil profesorici Tanji Kajtni. Na prvi mednarodni tekmi je namreč cela ekipa zledenela, ko je bil Kristjan v krogu. Pa je bil že sposoben uvrstitve v finale. Pogoreli smo tudi naslednje leto na mladinskem evropskem prvenstvu. Takrat sem rekel, da ne bom potoval na prvenstvo, ker je mogoče, da se me moj tekmovalec boji. Disk je trikrat vrgel v mrežo in končal nastop brez rezultata. Ob pravem trenutku nisem znal vsega spraviti iz njega. Izviseli smo še tretjič - na svetovnem prvenstvu na Finskem, kjer smo bili po rezultatih že drugi na svetu. 45 minut pred kvalifikacijami je Kristjan z mesta disk zabrisal okoli 57 metrov. Ko pa je šel skozi proceduro pred tekmo, se mu je vse porušilo. Samo sprostiti bi se moral, pa bi disk letel. Po tem sem psihološko pripravo prepustil Kajtnovi in že nekaj let fantastično sodelujeta. Sestavila sta proceduro, skozi katero gre sedaj pred tekmo, od sproščanja, vizualizacije, v hotelski sobi je sam ... Vse to ga je naredilo stabilnega. Na evropskem prvenstvu do 23 let je že tako funkcioniral in zmagal. Lani je bil psihološko zelo stabilen. Kristjana spremljam v krogu, kako uživa. To, kakšno dolžino meta potem izmerijo, ni več najbolj pomembno."

V Mariboru je lani metal fenomenalno, najdlje v sezoni, dvakrat je popravil državni rekord. Je bila to tudi posledica, da konkurence praktično ni imel, saj je šlo za državno prvenstvo?

"Lansko sezono je pozimi začel z meti okoli 63 metrov. Pred prvo naslednjo tekmo junija v Domžalah nismo vedeli, kako in kaj. Tam je popravil državni rekord na 66,29 metra. Takrat je varovalka spustila in naslednja tekma je bila v Mariboru, kjer je že nastopal sproščen. Tam se mu je odprlo in dosegel je 68 metrov. To je bilo nad pričakovanji. Lani smo hoteli samo popraviti stari državni rekord in doseči 65 metrov. Že po Domžalah sem si zavrtel posnetke s priprav v Dornavi in sem raziskoval, kaj smo tam naredili. Očitno smo zgradili dober temelj. Tam sva bila sama, sproščena in osredotočena le na treninge."

A tudi potem, ko so prišli rezultati in se je okoli njega začel cirkus - intervjuji, sprejemi ..., ko je postal prepoznaven, je dobro funkcioniral. Predvsem ni dajal občutka, da mu je to odveč.

"Tega dela njegove osebnosti sam ne poznam. Odločilna je bila njegova vzgoja v kmečkem okolju. Spoštljivost. Sedaj se zelo odpira, medtem ko je bilo prvo leto najinega treninga besedno v stilu: 'Dober dan. Ja. Na svidenje.' Besede 'ne' ni bilo v njegovem besednjaku, vse sem moral vleči iz njega. V prvem in drugem letniku srednje šole še ni imel izdelane slike, kam ga lahko atletika pripelje. Prvič nam je vizijo odkril v tretjem letniku. Z njegovim očetom je bilo še težje, zanj je bil Kristjan dolgo samo naslednik na kmetiji. Očetovo zaupanje smo dobili, ko se je v mladinski kategoriji prebil v svetovni vrh. A tudi takrat je oče še razmišljal 'po kmečko' in se je spraševal, ali bo sin lahko živel od atletike. Kmetje seme vržejo v zemljo - in če vzklije, bodo poželi, sicer bodo zemljo podorali. V vsakem primeru pa morajo iz nje nekaj dobiti. Tako razmišlja in povsem ga razumem. Hotel ga je imeti za svojega naslednika, mi pa smo mu ga ukradli in ga odpeljali v neki drug kurnik. Danes je drugače, tudi Kristjan ima željo biti zelo visoko, želi osvajati medalje, kjerkoli. In tudi danes mu pravim, naj se še igra, naj o medaljah ne razmišlja. Ko bo začel razmišljati o rezultatih, bo padel. Njegova naloga je v krogu za metalce narediti vse tako, kot zna. Jaz mu bom ob tem mahal s tribune. Kristjan zna vse in navodil o tem, kako naj vrže disk, ne potrebuje; na tekmah me potrebuje samo še na tribuni, nasmejanega. Ko nama bo to uspelo, bodo sodniki izmerili dolge mete in na koncu bo lahko od atletike živel. No, že danes je Kristjan povsem samostojen - ima službo v vojski, ima sponzorje, neodvisen je. Še zmeraj pa rad sede na traktor, rad je doma. Naj uživa, domače okolje bo potreboval tudi, ko bo zmagoval. V mesto se ne bo nikoli preselil, on bi tam takoj umrl. Uživa na kmetiji, rad orje s traktorjem."

Nov traktor bi si lahko zaslužil z atletiko?

"Če bi si ga prislužil z atletiko, bi še posebej užival. Midva sva se srečala po naključju, lahko bi pristal pri komerkoli."

Kristjan Čeh danes pove, da ste vi njegov prvi in edini trener. To zaupanje je verjetno največ, kar ga trener lahko doživi.

"To mi zelo veliko pomeni. Saj gleda, kaj počnejo drugi, in Ptuj ni center svetovne atletike. A tukaj sva se našla dva nekoliko posebna tipa. On z velikim potencialom, jaz z idejo. Moj moto življenja je graditi, da nam bo lepše in lažje. Življenje je zame nenehno izziv. V mladih letih sem bil neke vrste divjak, zelo sem bil agresiven. Želel sem na Triglav, na Everest in želel sem biti sto metrov pod morjem. To me je tudi pripeljalo do poškodbe pri 25 letih, ko mi je praktično odrezalo nogo in so mi jo v življenje vrnili z osmimi operacijami. Bil sem na dnu, hotel pa sem nadaljevati brez invalidnosti, ki je tudi sedaj ne priznavam. Dve leti kasneje sem ponovno hodil in pri 29 letih sem se vpisal na fakulteto za šport, ko sem opravil tudi vse zahtevne preizkuse telesne pripravljenosti. Takrat sem dobil potrditev, da zmorem. Prebudil sem nekaj v sebi. Potem sem se nameraval priključiti policijskim specialcem. To mi ni uspelo, policist pa sem bil. Od sebe sem zahteval stoodstotno osredotočenost in to zahtevam tudi od svojih atletov, ko jih treniram."

Z Nino Kolarič ste že doživeli olimpijski duh, leta 2008 v Pekingu. A takrat je bilo vsega konec že v kvalifikacijah.

"Kolaričeva je takrat pred tekmo zbolela za virozo. Pred tekmo sem ji na hrbet naložil sto kilogramov in so se ji začele tresti noge. Pred tem sva tako začela treninge, končalo se je s 160 kilogrami. Zdrava je bila sposobna priti v finale."

Na istem stadionu ste spremljali Primoža Kozmusa, ko je osvojil doslej edino zlato olimpijsko medaljo za slovensko atletiko.

"Ja, bil sem takrat na tribuni, odvijalo se mi je pred nosom. Tisti stadion, tisto gnezdo, je oddajal posebno energijo. Primoža sva spremljala skupaj z Ladom Mesaričem. Takrat sem še bil bolj v skokih in sem natančno spremljal finale Marije Šestak v troskoku. Spremljal sem vsak njen korak do tistih 15,03 metra in šestega mesta. Do centimetra sem napovedal dolžino vsakega njenega skoka; in zatem je Lado rekel, da mu je tega dovolj in da greva na pivo. Kasneje je bil na vrsti Primož. On je metal na drugem delu stadiona, daleč od naju. A ko je vrgel 82,02 metra, sem takoj vedel, da ima zlato medaljo. To sem si želel, to je res nekaj in to bi rad še doživel."

V Tokiu letos imate prvo takšno priložnost.

"Še zmeraj je izvedba nekoliko pod vprašajem."

Sta vidva s Kristjanom že v zgodbi, ki se konča v Tokiu?

"Ne. Če bomo odpotovali v Tokio, bomo šli tja na izlet. Tak je program, ki ga ne spreminjam. Pot je taka: v Tokio bomo letos šli povohat orhideje in občudovat lampijončke. Če bo vrgel tako, kot zna, bo sicer blizu finala. Leta 2024 je Pariz in to so prve olimpijske igre, kjer je po programu naš cilj uvrstitev v finale. Do takrat se bo učil, rasel, bo vse bolj močan in bo dozoreval."

To se sklada z vašo filozofijo, da športniki ostanejo otroci vse do 25. leta, šele nato postanejo "seniorji".

"On je danes še otrok. V Parizu bo star ravno 25 let in bo v času odraščanja. Še naslednji dve olimpijadi bo peljal svojo zgodbo in pri 32. letu bo zaključil kariero. Če bo takrat na vrhu, bomo imeli dva traktorja. Če bo pod njim, le enega. In kar je še pomembno - v službo so ga sprejeli pri 21 letih, in ko bo star 32 let, bo že imel dvanajst let delovne dobe. Hkrati bo za njim dvanajst let uživanja in pridobivanja izkušenj - takih, ki jih večina ljudi ne more dobiti. Ta širina nekaj šteje."

Lani je Kristjan naredil velik preskok v metu diska. Napredoval je za šest metrov v enem letu. To ni ostalo neopaženo niti pri tistih, ki se jim takšni rezultati zdijo sumljivi - pri uslužbencih protidopinške organizacije. Kakšne izkušnje imate s tem delom športa?

"Te stvari včasih res presegajo zdrav razum. Razumem, da je to njihova služba in da s tem zavarujejo nas, ki delamo čisto. A včasih športnike res lovijo in to je izpod meje spoštovanja. Kristjan je sedaj v programu Adams, kjer mora določiti ure, ko je na voljo za preiskovalce. Eno uro na dan, ko mu lahko pozvonijo in zahtevajo svoje. Moj nasvet je - bodi tiho, opravi in srečno. Če pridejo zunaj dogovorjenih rokov, pa jih odslovi. Upam, da so vsi dodatki, preparati, ki jih uživa, varni. Slovenska proizvodnja na tem področju ni dorečena, četudi je vse licencirano in ima etiketo. Kar je uvoženo, je pregledano, ima certifikat in je varno. V naši ekipi bi potrebovali nutricista, ki bi imel znanje in bi za svojimi odločitvami stal, pravno in moralno. Kristjan je danes vpet in uporablja prehranska dopolnila. Brez tega ne gre. Ko je začel trenirati, je imel 90 kilogramov, danes jih ima 130. Pretežno mišic, po tem je med metalci diska pravi maneken. Za en obrok ne more pojesti deset zrezkov. Poje jih pet, še pet jih dobi v obliki tablet, praha. Tako zagotovimo boljšo regeneracijo mišic po napornih treningih, ki kak dan trajajo tudi šest ur. Ohraniti moramo njegove mišice in sklepe, da se organizem ne zruši. Posebej pri takem orjaku, kot je Kristjan, je to pomembno. Ko bomo imeli več denarja, se bo s temi stvarmi ukvarjal strokovnjak, sedaj to počnem jaz z izkušnjami, poslušam web seminarje svetovne atletske zveze ... a je to še zmeraj vse na nestrokovni bazi."

Bistvo dopinga ni v pomotah in tudi svetovna protidopinška zveza ne lovi tistih, ki so prepovedano snov zaužili pomotoma. Tisti športniki, ki se za to odločajo, ravnajo zelo zavestno. Kemijo uporabljajo ciljno in v trenutkih, ko jim za rezultat zmanjka nekaj malega ... Je po vašem sploh mogoče biti pozitiven po naključju? Je znanja o tem še zmeraj tako malo?

"Mislim, da to ni mogoče. A bi vi pojedli karkoli, za kar ne veste, kaj vsebuje? Ali je športnik tako slepo zaverovan, da mu lahko trener, maser ali nutricist nekaj podtakne? Potem si tak športnik ne zasluži biti tam, kjer je. Kristjan me mora vprašati: Gogi, zakaj tablete BCAA, zakaj to, zakaj tisto ... In kakšen trener bi bil, če bi atletu zmešal koktajl, ki bi ga spremenil v zverino? Ko prihajaš na vrh in bi želel še več, se hitro pojavijo pijavke in vsak ti ponuja nekaj posebnega. Takrat je treba biti močan in to zavrniti ter se zanesti na ekipo, s katero delate in verjamete v skupni program. Doping je človeku nevaren, njegovi učinki imajo nepreverjene posledice. Kaj naredijo z motorjem po dirki formule 1? V celoti ga razstavijo na prafaktorje in zamenjajo dele. Kaj pa lahko naredimo s človekom, ko smo ga pripeljali na dirko formule 1 in želimo od njega še več? Če smo mu danes dodali eno enoto, mu bomo čez čas morali dodati dve, ker se je telo vmes adaptiralo. In kako na take dodatke reagirajo hormoni? V telesu je treba uravnavati tako adrenalin kot noradrenalin. Delujeta kot aktiven in zaviralen hormon. Če dodajamo sredstvo, ki bo ta hormon dvignilo, recimo testosteron, bo atlet še močnejši, aktivnejši, bolj vzburjen ..., a telo si bo hkrati moralo zagotoviti protiutež. Kaj se bo zgodilo, ko testosterona ne bomo več dovajali ali ko se bo telo na začetno dozo prilagodilo? Takrat je treba dozo povečati ... in povečati. Čez deset let me bo tak športnik kazensko preganjal, ker sem mu uničil kolena, komolce, ker mu ne delajo ledvice, ker je odpovedala vranica. Danes me je obiskala bivša atletinja, ne posebej uspešna. Lani je postala mamica, pokazat je prišla otroka in bil sem vesel, ker sta oba zdrava. To mi je v veliko veselje. Njeni potomci so mi zagotovilo, da pri treningu nisem delal napak.

​Sam sem poskusil kemijo. Dobil sem jo od bodibilderja, ki mi je predpisal tudi, kako je tablete treba jemati. Takrat sem bil v policiji in sem med nekajmesečnim jemanjem zamenjal dve uniformi. Za 25 odstotkov se je okrepila moja mišična masa in postal sem veliko bolj agresiven. Vse je šlo gor, pa nisem bil ne na testosteronu ne na rasnem hormonu. To je bila bolj sintetična zgodba. Čutil sem, kaj se dogaja, in sem si delal zapise. Zakaj ne bi bil omara, četudi sem visok le nekaj čez 170 centimetrov? Ne bodo več ljudje hodili po meni, izognili se me bodo na daleč. Počutil sem se kot buldog. Šel sem skozi to in sedaj lahko povem, kaj se mi je dogajalo.​ ​Vmes sem tudi sprejel odločitev, da bom po zaključku te 'kure' prenehal. Bil sem na poti do odvisnika. Najprej ena, zatem dve dozi in tako naprej.

Nisem ga vprašal, kje je nabavil to kemijo, a zagotovo je ni kupil v trgovini. Plačal sem, program sem dobil in potem sem lahko ob štirih zjutraj začel trening bodibildinga in zdelo se mi je, da lahko zvijem železo. Po treningu sem bil utrujen, saj sem se zmeraj gnal do limita. Pretekel sem 42 kilometrov maratona v Radencih. Imel sem energijo, ki mi jo je dala majhna tabletka. Pod tuš sem šel utrujen od treninga, ko sem se obrisal, sem bil že fit. Lahko bi spet treniral ... Tega se v športu več ne grem, prisegam le na vse, kar je varno. A je zmeraj tanka linija med tem, kaj je varno in kaj ti škoduje."

Čeh ima danes 206 centimetrov, ki jih je pridobil po povsem naravni poti?

"Kristjana sem srečal na šolski tekmi. Takrat so ga na stadion pripeljali z Osnovne šole Ljudski vrt. Metal je kroglo, sam pa sem bil na drugi strani stadiona sodnik pri skoku v daljino - iskal sem talente za skoke. Na drugi strani stadiona je bil fant, za katerega se mi je zdelo, da stoji na stolu. Da se neki smrkavec zafrkava. A ne, tisti fant je bil velikan, roke je imel dolge kot ponedeljek. Takrat je imel 199 centimetrov in 93 kilogramov, bil pa je v zadnjem razredu osnovne šole. V srednji je zrasel na sedanjo višino, za katero mislim, da je 207 centimetrov. Ko je še rasel, mu nisem takoj obesil težkih uteži. Do takrat je znal z vilami, z lopato. Imel je naravno moč. Morda je to njegova prednost, da je imel naravni impulz. Na višini je ob najinem druženju pridobil vsega sedem centimetrov. Prvo leto je treniral dvakrat na teden, če je bil trikrat na treningu, je bil to že praznik, ker doma niso imeli dela. Ko je bilo na kmetiji delo, ga cel teden ni bilo na trening. A to ni bila težava - od trenutka, ko sem videl, da ga imam na svoji tirnici, da ima rad atletiko. Naslednji teden je vse zamujeno nadoknadil. Ob sobotah je začel trenirati šele v četrtem letniku. Mi smo se tega držali, sprejemali smo kompromise in upali, da se bo vmes nekaj premaknilo. To je bila prava pot."

Kristjan Čeh je šele na začetku poti, pred njim so izzivi. Eden od njih je nedvomno, da disk poleti prek 70 metrov.

"Takrat gremo skupaj na pivo. Če bi nama uspelo združiti vse dobro, kar je Kristjan pokazal v šestih metih nedavnega zimskega državnega prvenstva tukaj na Ptuju 28. februarja, bi znamko 70 metrov že premagal. A o tem nerad govorim. To je naloga tistih, ki merijo Čehove mete in jih analizirajo. Meni je zadovoljstvo, ko atlet pravilno izpelje tehniko meta v krogu. Vem, kako močan je, kako je hiter in kako eksploziven. Sestaviti mora še nekaj elementov, sestaviti morava te sličice in potem bodo imeli kaj meriti. Prav to, da je pri vsakem od metov naredil tudi idealen delček, je naša rezerva. To je najin manevrski prostor. Kaj pomenijo njegovi kilogrami, njegova velikost, njegova mladost? Kakšna bo prihodnost? Pustimo to ob strani."

Če bi Čeh uporabljal tehniko izpred štiridesetih let, s katero je leta 1986 Nemec Jürgen Schult vrgel še zmeraj aktualni svetovni rekord 74,08 metra, kako daleč bi vrgel disk?

"Osnove meta so ostale enake. Treba se je zavrteti in zalučati disk. Blokada v izmetu je enaka. V primerjavi s tistimi časi smo sedaj nekoliko hitrejši. Če je to plus, lahko kdo že v prihodnji sezoni, recimo Šved Daniel Stahl, doseže nov svetovni rekord. A gorivo, ki so ga imeli leta 1986, je bilo drugačno od tega, s katerim dosegajo rezultate športniki danes. Oni so bili v uberturah in tam ni limitov. To so klavci, džihadisti, ki režejo glave in ob tem ne razmišljajo. Mi pa hočemo delovati na normalnih obratih. To se kaže tudi v Kristjanovi odprtosti, veselju. Kam bo ta veseli fant še vrgel disk, bo tudi znano kmalu."