(INTERVJU) Vladimira Mesarič: V vojski mi rečejo fararca Vladka. Simpatično

V božični številki sobotne priloge običajno intervjuvamo katoliškega duhovnika, ampak božič je krščanski praznik in Evangeličanska cerkev je navsezadnje slovenska domača cerkev. Če pogledamo na Jezusa kot zgodovinsko osebnost, ni ustanovil ne katoliške ne evangeličanske cerkve, ampak krščansko. Ve to sleherni Slovenec?

"Ponavadi na to vprašanje rada rečem, da smo mi vsi najprej kristjani. Tudi jaz sem katoličanka, ker 'katolikus' pomeni vesoljni. Od malega mi je blizu ekumenizem in me delitve zabolijo. Gre seveda tudi za razgledanost. Včasih slišim 'Mi imamo zdaj najlepši krščanski praznik, vi pa ne praznujete božiča, a ne?' in me preseneti. Še sploh, če gre za izobraženo osebo, ki potuje in ki potuje tudi po severu Evrope, po protestantskih deželah. Priznam, občasno ostanem brez besed. Najprej se mi utrne misel, ali ljudje sploh vedo, od kod prihaja adventni venček. Nastal je v protestantski sirotišnici v Hamburgu leta 1839. Evangeličanski duhovnik Johann Hinrich Wichern je za otroke, ki so nenehno spraševali, kdaj bo končno božič, vzel leseno kolo voza in nastavil za vsak dan v tednu od začetka adventa rdeče svečke, ki so simbolizirale dneve v tednu, in štiri velike bele za nedelje. Otroci so vsak dan prižgali eno svečko in so vedno vedeli, koliko dni je še do božiča. Sčasoma so leseno kolo okrasili z vejami jelke, obdržale pa so se le štiri sveče. Simbolika je čudovita - svetloba, luč, pričakovanje. Danes vidimo ljudje v venčku še veliko drugega: povezovanje, neskončnost, štiri sveče so simboli miru, vere, ljubezni in upanja. In enako je z božičnim drevcem. Ima sicer korenine v predkrščanstvu, ampak prišlo je s severa Evrope. Kjer je vse belo, zasneženo in ledeno in kjer pomeni zelenje življenje. Od tam je prišlo v protestantsko Nemčijo in naprej po svetu."

Luteranska, evangeličanska ali protestantska duhovnica? Zakaj kar tri imena za vašo Cerkev, vsa v rabi?

"Seveda je to povezano z zgodovino. Luteranska cerkev po Luthru. Luther sam sicer nikoli ni želel, da bi se cerkev imenovala po njem, ampak po evangeliju - zato je evangeličanska. Danes sicer najdemo ob imenu 'evangeličanska' zraven 'augsburške veroizpovedi', to pomeni, da je Luthrova smer.

V širšem smislu Evangeličanska cerkev pomeni tudi druge cerkve, ki izhajajo iz reformacijskega gibanja v 16. stoletju, zlasti cerkve, ki so nastale na naukih Zwinglija in Calvina - to je Evangeličanska cerkev helvetske veroizpovedi ali kalvinska cerkev ali tudi reformirana cerkev. In še protestantizem - gibanje je dobilo ime leta 1529 po skupini nemških knezov, ki so tega leta protestirali pri papežu za priznanje Luthrovega dela in učenja in s tem priznanje evangeličanske vere.

V Prekmurju ste ...?

"Starejši ljudje pravijo luterani, kar seveda prav tako izhaja iz zgodovine; v Prekmurju posebej pri starejših pogosteje slišite izraza luterani in papinci. Luterani po Lutherju, papinci po papežu, torej ime za katolike. V glavnem pa tudi Prekmurci uporabljajo izraz evangeličani. In pri njih evangeličan pomeni luteran. Imamo pa v Sloveniji tudi že registrirano Evangeličansko reformirano cerkev. To so pretežno madžarsko govoreči prebivalci na meji z Madžarsko - Motvarjevci so najbolj kalvinska vas v vsem Prekmurju. So pa bili zelo dolgo povezani z Evangeličansko (luteransko) cerkvijo, ker niso imeli svojega duhovnika.

Ko je zraven človeški faktor, pa je včasih seveda zelo pomembno, kdo si, kaj si. Ne nujno z dobrimi nameni, prevečkrat z željo po delitvah."

Kako vas kličejo verniki v mariborski evangeličanski cerkvi? In kako vojaki v Slovenski vojski, kjer ste namestnica vikarja?

"V vojski mi sodelavci pogosto znajo simpatično reči kar fararca Vladka. Izraz fararca uporabljajo še danes v Prekmurju in je seveda germanizem. Ta naziv mi je pri srcu, ker imam prekmurske korenine tako po mami kot po očetu. Vladka je moje kratko ime, v Mariboru pa me večinoma kličejo duhovnica Vladimira ali duhovnica Vladka. Moj uradni naziv v Slovenski vojski pa se glasi namestnica načelnika Vojaškega vikariata."

O čem boste govorili za božič svojim vernikom? Najbrž ni časa v krščanskih cerkvah, ki bi bil tako mil, vsi smo bolj rahločutni in sočutni. Kako to - grd izraz, vem - unovčiti?

"Tudi sama nisem prikrajšana za te občutke in tudi sama živim v tem svetu in se soočam z vsemi težavami sodobnega časa - od naglice, preobremenjenosti do ne vem česa vse. Lanski božič je bil on-line in v prazni cerkvi, letos se veselim, da bomo v živo skupaj in seveda se trudimo narediti čisto vse, kar je v naši moči, da tako tudi ostane in da vsi ostanemo zdravi. Mogoče je ravno v teh trenutkih toliko večja priložnost, da spoznamo milost pravega božiča. Težji ko so časi, bolj jasno in neposredno nas lahko nagovori sporočilo ljubezni in milosti. Ni treba, da bi se počutili prikrajšani; več ko imamo, bolj smo namreč gluhi za to, kar je bistvo sporočila o božiču. Ljudem v cerkvi in sebi bi rada dala takšne besede in misli, ki bi nas napolnjevale z mirom in veseljem ob rojstvu 'malega' boga, božiča. Z željo, da bi bil božič vsak dan. Težko razumem, da vso to božično vzdušje, ki ga čutimo, že dan kasneje skoraj povsem izgubi svojo moč. Gospod se je rodil v ta svet za človeka. Rojstvo, križ, vstajenje - to je tako zelo povezano. Jezus ni le del zgodbe o božiču, ampak je božič le del zgodbe o Jezusu."

Videla sem na FB, da ima vaš sin enajst let. Ste drugačna duhovnica, odkar ste mama? Bolj "zmehčani"? Še posebej ob prazniku, ki ima v središču rojstvo.

"Bilo bi čudno, če ne bi bila, a ne? Ko krstiš svojega otroka, je to poseben občutek. To mi je bilo dano in sem brezmejno hvaležna za ta blagoslov. In poglejte to naključje - z otrokom sem prišla iz porodnišnice prav na božični večer.

Starševstvo je velika umetnost in jaz sem prvič in - glede na svoja leta - edinkrat mama. In ga kot vse mame kdaj polomim pri vzgoji in potem skušam popravljati, včasih bolj, včasih manj uspešno ... Tudi za ta božič si znova želim, da bi bila v redu mama. Da bi zmogla dati otroku to, kar res potrebuje. Ja, saj je lepo izpolnjevati otrokove želje, ampak najprej je treba dati otroku to, kar potrebuje. Imeti dovolj časa zanj, mu biti na razpolago. Ker se to da. Včasih me kdo vpraša, kako mi ob vseh teh zadolžitvah uspeva. A veste, koliko poklicev je, v katerih so mame v manj privilegiranem položaju, kot sem jaz - delajo v turnusih, ob vikendih, od danes na jutri v nemogočih razmerah ...

Spomnim se božičev iz svojega otroštva - povezanosti družine, velikega pričakovanja, prižiganja svečk, petja ... Na božično drevo smo obešali bonbone in piškote, skrivnostno so izginjali in jih je morala mama nenehno dodajati. Ja, darila so bila veliko bolj skromna kot danes, a veselje - se mi zdi - je bilo veliko bolj pristno. Danes primanjkuje predvsem pričakovanja. Spomnite se adventnega koledarja s skritimi čokoladicami - že sredi novembra ga lahko kupite, in še preden se advent sploh začne, so ponekod vsa okenca že odprta in prazna. Lahko si zadamo prijetno nalogo, da se spet naučimo dimenzije pričakovanja, da otrok in sebe ne oropamo tega lepega občutka."

Ne vse takoj, ne vse hitro, ne vse zlahka?

"Bog je prišel zelo tiho in skromno v ta svet. Zakaj bi delali velik potrošniški cirkus iz tega? In če ne moremo imeti vsega, kar smo si zamislili, če se ne bo vse tako bleščalo, kot smo načrtovali, zakaj bi se čutili prikrajšane?! Vzemimo od božiča tisto, kar je toplo sporočilo za dušo. Da je mali bog, božič, med nami. Verni to razumemo tako, da je med nami za ves svet. Ne samo za kristjane, ampak za vsakogar - nam je pa dano, ali najdemo pot do njega tako ali drugače."

Vidite razliko med dobrim katoličanom in dobrim evangeličanom?

"Ne, seveda ne. Če si veren, si veren. Če si etičen, si etičen. Ne moreš biti etičen na pol ali na četrt. Boga čutim kot izjemno usmiljenega in milostnega očeta. Ne kot sodnika na piedestalu, h kateremu prihajaš v strahu, ker se bojiš kazni. Cerkev se nikoli ne bi smela postaviti na mesto Boga, za zveličanje niso odločilna dela, ampak samo vera. Tako je Biblijo razumel Luther. Človek bo zveličan po veri. Biti veren pomeni gledati na sočloveka z očmi ljubezni. Ko človek odkrije, da je Bog ena sama milost, ga to od znotraj spremeni in postane boljši človek. Obenem postane skromen, kar pomeni, da naredi v srcu prostor za Boga. Skromen v dobrem smislu besede."

Evangeličani ne častite Marije, tudi ne svetnikov, to vemo. Ampak v verskem in kulturnem izročilu je Marija v zemeljskih dimenzijah bližja človeku, še sploh v betlehemskem hlevu. Ne pogrešate tega lika? Kot mama?

"Ne, ne pogrešam. Marijo v naši cerkvi izjemno spoštujemo, a je ne postavljamo ob bok Bogu, zato povzdigovanja in čaščenja Marije, ki je v krščanstvu nastalo veliko kasneje, nismo povzeli. V evangeličanskem svetu tudi ni ostre delitve med moškim in žensko. To ni strogo staro patriarhalno gledanje, kjer se za opravljanje poklica duhovnika moraš odreči delu življenja. Pri nas celibat ni pogoj za opravljanje poklica v cerkvi. Na Marijo gledam kot na simbol materinstva in ob njej lahko razmišljam tudi o mnogih materah begunkah, ki morajo bežati, ki kdove kje rojevajo ..."

Koliko se Evangeličanska cerkev oglaša pri nas v debatah o sodobnem svetu? Splav, referendum o vodi, bodeča žica na meji, posvojitev otrok v istospolne družine, neoliberalni kapitalizem, utopljena migrantska deklica v Dragonji ... Ne vemo, kako gledate na te stvari. Vas o tem mediji premalokrat vprašamo ali vam celo bolj ustreza, da vas ne?

"Ne bi rekla, da je Evangeličanska cerkev tiho. Obenem je prav, da se človek zaveda, da vsa vprašanja niso primerna. A je potrebno, da me novinar vpraša, kaj čutim ob pogledu na utopljenega otroka? Čutim kot mama bolečino mame ob tako strašni izgubi? Je takšno vprašanje res primerno? Človeku je ob rojstvu v srce položeno čutenje, kaj je prav in kar ni. In ni dileme. Oglašati se z namenom vzbujanja pozornosti ali pridobivanja nekih točk - to ni izpovedovanje vere na protestantski način. Zagotovo pa nismo tiho. Če kdo pričakuje enoznačna stališča, tega ne bo dobil. Ker v protestantizmu zmeraj gledamo na človeka kot bitje s svojim dostojanstvom, svobodno voljo in predvsem odgovornostjo. Tudi za besedo, ki jo izreče.

Evangeličani ne bomo ženski, ki se je odločila za splav, nabijali slabe vesti in je obsojali. Delamo pa veliko na ozaveščanju, da neželenih nosečnosti ne bi bilo. Že Trubar je rekel, da je treba 'neuki slovenski narod' izobraziti, da bo znal brati in pisati, ker bo samo tako znal sam razmišljati in odgovorno živeti. Nikakor ne zagovarjamo abortusa, vsekakor pa se mi zdi, da mora človeku v stiski cerkev stati ob strani in ga ne obsojati. Je pa res, da smo v duhovniškem zboru in tudi drugače različno misleči - imate zelo konzervativne, zmerne in zelo liberalne duhovnike in duhovnice. Tako je tudi z ljudmi v cerkvi. Ne vem, v kateri stranki so, ko pridejo k bogoslužju, in zame tudi ni pomembno. In smo zopet tu - ali si dober ali nisi. Lahko imaš pet strankarskih knjižic in štiri svetniške krogce nad glavo, a kaj ti to pomaga, če tvoj bližnji nima od tebe nič."

Da so bogati vedno bolj bogati in revni vedno bolj revni - to ni ravno evangelijska etika.

"Tudi ne protestantska etika."

Morajo zato vse krščanske cerkve dvigati svoj glas proti temu?

"Mislim, da vse krščanske cerkve na to že vseskozi opozarjajo. Ampak cerkev smo tudi ljudje. Če rečeš, cerkev mora to in to ... Kje pa si bil? Kje si? Dajmo se pogovoriti, kaj si naredil za to, da bo svet boljši. Ne glede na to, kako verujemo - z roko v roki gresta svoboda in odgovornost. Preveč ljudi misli, da svoboda pomeni, da lahko počnem, govorim in mislim, kar hočem. V imenu svobode so se zgodile najhujše strahote. In ni bolj univerzalnega pravila, kot je zlato pravilo: 'Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim.' Lahko rečemo tudi takole: Ne stori drugemu tega, kar ne želiš, da se stori tebi.' To je ..."

... aksiom krščanstva?

"Ja, etika za vse čase. Dejansko je dekalog, deset božjih zapovedi torej, univerzalno napotilo za življenje človeka v vseh demokratičnih državah: ne laži, ne kradi, ne poželi tujega ... "

Biti bogat ni greh.

"Nikjer v Svetem pismu ni prepovedano biti bogat, nikjer ne piše, da je bogat človek slabši od drugih. A ti da povsod vedeti, da te bogastvo lahko pokvari, da imaš toliko več odgovornosti in, slednjič, da ne pomeni nujno sreče."

Nekje v prihodnosti ... Bodo vse krščanske cerkve - Katoliška, Pravoslavna, Evangeličanska in njihove ločine - dale prednost krščanskemu formatu pred poudarjanjem lastne veroizpovedi? Da se kristjani ne bodo več ločevali, ampak bodo kristjani kot kristjani?

"To gibanje je živo že zelo dolgo, to je ekumenizem. Edinost v različnosti. Kristjane veliko več povezuje, kot pa jih razdvaja. Bom izrekla misel, ki mi je zelo blizu: 'Ko začneš govoriti veliko manj o jaz in veliko več o ti, prideš do vse bolj prepričljivega mi.' Gibanje ekumenizma je živo, povezuje kristjane pri skupnih teoloških debatah, prevodu Svetega pisma, pri molitvah, druženjih, opozarjanju na določena splošna etična vprašanja, svetovna etična vprašanja, kot so človekovo dostojanstvo, socialna pravičnost, solidarnost, okolje ... Tudi jaz sem konec koncev del tega gibanja. Seveda pa svoje odigra tudi človeški faktor. Ko pride novi duhovnik, župnik ali paroh v neko vas in začne pridigati, lahko prihajajo skozi njegova usta sporočila evangelija, strpnosti, povezovanja, motivacije za življenje ..., lahko pa pride tudi čisto kaj drugega. Zato je tako pomembno, da se nenehno zavedamo odgovornosti za izrečeno."

Če je cerkev tako izrazito manjšinska v neki državi, je logično bolj ranljiva. Je takšna tudi vaša realnost?

"Mislim, da biti majhen ali velik ni bistvo. Verjetno je večjemu lažje, je pa majhnost hkrati priložnost, da veš, kdo si, in delaš na kvaliteti. Saj je tudi slovenski narod majhen, pa poglejte, koliko neprecenljivosti - stvari, dognanj, odkritij, posebnosti, kulturnih, športnih dosežkov ... - imamo. In čudovito deželo! Po ustavi so zagotovljene enake pravice in možnosti tudi glede izpovedovanja vere in mislim, da je to tisto, kar je v vseh demokratičnih državah bistvenega pomena. Stvari se spreminjajo - tudi mi smo nekoč bili veliki. In bolj proti evropskem severu greste, večji smo, ponekod edini. Ampak smisel je v razumevanju in načinu prakticiranja svoje vere, sveta in vsega. Če si veren človek, nimaš težav s človekom, ki ti pride nasproti in veruje drugače. Zato ne bi smelo dejstvo - čeprav v praksi ni vedno tako -, ali si velik ali majhen, pomeniti biti bolj ali manj privilegiran. Vsi smo del skupnosti in časi so taki, da ni druge poti kot delati skupaj, in to vsi: tako verni, drugače verni kot neverni. V skupno dobro."

Pet let je minilo od katoliško-luteranske izjave o sodelovanju in solidarnosti, ki sta jo podpisala papež Frančišek in Munib Younan, predsednik svetovne luteranske zveze (LWF) v Lundu na Švedskem. Ste bili veseli te deklaracije?

"Zelo. Tudi tega, da je bila za skupno ekumensko molitev ob petstoletnici reformacije izbrana katedrala v Lundu in da je bila pri podpisu navzoča tudi škofinja. Vesela sem bila že priprav na skupni dokument o opravičenju, ki so ga oktobra leta 1999 v Augsburgu v Nemčiji podpisali predstavniki Svetovne luteranske zveze in Katoliške cerkve ... Zelo veliko se dogaja."

Veliko prebivalcev Prekmurja, kjer je evangeličanstvo stalo in obstalo, se je in se še razseljuje po vsej državi. Hodi vaša cerkev za njimi?

"Imamo srčno željo, a pomanjkanje duhovnikov in duhovnic je velik problem. Ni enostavno iti povsod in vedno za ljudmi. Po drugi strani uživamo v Sloveniji popolno svobodo veroizpovedi in veliko evangeličanov pride tudi od daleč k bogoslužju, ker želijo biti del občestva in ker se v cerkvi dobro počutijo. Slovenija je sicer majhna in razdalje tudi, a so cestne povezave zamudne. Vsaj tukaj v Mariboru to vidim, ker naša cerkev 'pokriva' tako Štajersko kot Koroško, tu so še otroci in obiskovanje verouka ... Otroci so nujno vezani na prevoz staršev, slednji pa na turnuse, dežurstva tudi čez praznike, ob nedeljah in pot v Maribor nikakor ni poceni. Poskušam se po svojih močeh vedno znova prilagajati in včasih to odlično uspe, včasih pa ostane cmok v grlu, ker nisem uspela zadostiti željam in pričakovanjem."

Prihajate iz Gornje Radgone. Ste tam čutili, da ste evangeličanski otrok, ne katoliški?

"Nikoli. Morda sta moja starša čutila, jaz ne. Seveda Evangeličanske cerkve tam ni bilo, a jaz sem bila zelo navezana na strica, evangeličanskega škofa v Zagrebu, in na teto; oba sta žal že pokojna. Pri stricu se je zbrala vsa družina, skupaj smo hodili v cerkev in se družili. Ne spomnim se, da bi mi kdajkoli kdo rekel, da ne smem povedati, da sem verna. Čeprav ne vem, ali je kdo od mojih vrstnikov vedel, da sem ... Očitno se o tem nismo pogovarjali."

"Redki so Slovenci – razen duhovnikov –, ki jih ni sram v javnosti se predstaviti kot evangeličanski vernik," je nekoč dejal Andrej Pitako, znani odvetnik. Res, da je vera intimni del človekove osebnosti ...

"Poznam nekaj ljudi, ki so na vidnem položaju, nekateri veroizpoved javno izpovedujejo z rednim prihajanjem k nedeljskim bogoslužjem, tudi dajo kakšno izjavo pred praznikom reformacije. Mislim pa, da je bolj od vsega pomembno, da se vera vidi v tvojem delovanju, četudi ne prihajaš redno v cerkev k bogoslužjem. Če v družbi dobro, pošteno, predano opravljaš svoje delo - naj bo v javni upravi, bolnišnici, sodišču, politiki, tovarni ... -, potem svojo vero tudi živiš."

Kako vroč kostanj je še žensko duho​vništvo? Vi ste ena od prvih dveh slovenskih evangeličanskih duhovnic, posvečenih v Sloveniji. Prva duhovnica pri nas pred skoraj dvajsetimi leti je bila Slovakinja Jana Kerčmar, posvečena na Slovaškem.

"Res je, Jana Kerčmar je orala ledino pri nas. Znala je povedati zanimivo zgodbo, kako je bilo, ko je vodila svoj prvi pogreb. Jasno, da je drla skupaj cela vas, da bi videla, kako bo fararca opravila, pa še iz drugih vasi so prišli. Zraven je bil tudi stari gospod, katolik, ki je ob pogledu na mlado duhovnico dolgih rjavih las zavpil na ves glas: 'Luterani so nam vkradnuli Marijo!' No, stric mi je pripovedoval, da je bil v 70-ih v Čakovcu sejem in da se je razvedelo, da pride tja tudi en luteran. In je vse Zagorje pridrvelo v Čakovec, da bi se prepričalo, ali je res, da luteranom rastejo rogovi iz čela.

V patriarhalno usmerjenem okolju verjetno nobeni ženski ni bilo enostavno opravljati kateregakoli poklica, ki je bil domena moških. Tudi evangeličanskim duhovnicam vsaj v začetku nič ni bilo prihranjeno."

No, vojska je že taka "prava moška družba". Si je treba obleči tršo kožo?

"Ma, seveda so kdaj kake opazke, heci. V taki družbi mora ženska biti in znati vse. Hvaležna sem, da sem bila od otroštva naprej zmeraj v mešani družbi, nikoli ni bila izključno dekliška, prej večkrat fantovska. In ker sem bila prvi otrok v družini, sem morala znati vse - od 'šraufanja' naprej. No, saj me je tudi zanimalo. In predvsem me rešuje smisel za humor, za ta dar sem res hvaležna. Z leti dobiš sicer nekaj debele kože v trenutkih, ko je bolj od tega, kdo sem in kaj povem, nekomu najbolj pomembno, kakšno frizuro nosim. Moškim kolegom se to nikoli ne zgodi. V glavnem pa se nasmejim in rečem, da je koristno biti ženska, ker lahko ob vsaki priložnosti po moško pripomnim 'ja, ženska pač, kaj pa ste pričakovali!'. Ko denimo bočno parkiram - in imam se za dobro šoferko -, pa me lastnik avta pred menoj zelo nervozno opazuje, ali bom 'čohnila' njegovega mercedesa, mu zavpijem: 'Glejte, bom že! Če ne bom, bom pa kresnila ... saj sem baba'. Odzivi so zanimivi, v glavnem smeh. Na nekem predavanju je nekdo navrgel: 'Če kaj sovražim, so to župniki in babe.' 'O, gospod, danes boste dobili oboje v kompletu.' In se vsi začnejo smejati. Vem pa, da se je kakšna gospa znala tudi zjokati zaradi takih pripomb."

V ženskih kvotah je slovensko evangeličansko duhovništvo močno.

"Je, zelo."

Čakamo torej na prvo slovensko škofinjo. Pred leti še ni bilo te besede v slovenskem pravopisu.

"A zdaj je?"

Je. Označena kot nova beseda.

"Duhovnik, duhovnica - to enostavno rešiš. Župnik, župnica? Ne gre. Pastor, pastorka? Še manj. Saj se spomnite, kakšne debate so bile, ko smo dobili prvo generalico in se je cela Slovenija spraševala, ali imamo generalinjo, generalico, generalko ..."

Je pa zanimivo, da v protestantskih državah ženske zlahka vstopajo v politiko, na najvišja mesta. Poglejmo vse skandinavske države ... Tudi vpliv vere?

"Gotovo ima vera vpliv. Ravno to, da smo vsi enaki pred Bogom in da so vsakemu človeku dani talenti, ki so mu podarjeni skupaj z dolžnostjo in odgovornostjo, da jih razvija ne le zase, ampak tudi za bližnjega, je temelj evangeličanske etike. Zato je tudi socialna pravičnost najvišja v državah, kjer je doma protestantska etika."

Protestantska etika je dala pomemben zagon kapitalističnemu razvoju, je napisal nemški sociolog in ekonomist Max Weber. Protestantizem je vnesel razumevanje dela kot bogu všečne dejavnosti. Kritiki govorijo, da je kriv za vzpon kapitalizma. Da je krščansko pravilo Ora et labora (Moli in delaj) obrnil v Labora et ora (Delaj in moli). Kakšen je vaš pogled?

"Maxa Webra seveda lahko razumete na več načinov; kritiki tako, da lahko zraven kritizirajo še protestantizem, zagovorniki pa, da je bil protestantski kapitalizem etičen, kooperativen in ne egocentričen. Bistvo je razumevanje krščanstva na protestantski način, ki zmeraj vključuje odgovornost do sebe in drugega ter hvaležno sprejemanje tega, kar ti je dano. Komur je dano več, od tega se tudi več zahteva. Komur je dano več, od tega se več pričakuje.

Poglejte Luthrovo izkušnjo. Oče je želel, da bi bil pravnik in res se je vpisal na pravno fakulteto v Erfurtu. Potem pa se je nekoč znašel sredi neurja, strela je ubila njegovega prijatelja, njemu pa ni bilo nič. V tem je videl božje znamenje, da je poklican v meniški stan. Opustil je študij prava in stopil v avguštinski red. Prizadeval si je narediti vse, da bi bil Bogu všečen, da bi ga Bog imel rad. Dokler ni prišel do mesta v Svetem pismu, kjer piše, da bo človek odrešen po veri. Po milosti božji. Nič ne moreš narediti, da bi Boga podkupil. S čim? Ampak si božje stvarjenje, milostno te sprejema in ta milost te od znotraj spremeni. Ne moreš drugače kot biti dober. Dober si pa lahko samo v odnosu do bližnjega. Čim bližje smo drug drugemu, tem bližje smo Bogu. Nekoč so mi rekli, da na svetu ni ateistov. Da, ateist bi bil lahko samo tisti, ki je imel spoznanje Boga in se je obrnil proč od njega, ker ima svobodno voljo. Torej antiteist. Samo v krščanstvu je človek dobil svobodno voljo, ima stvariteljsko moč. Človek ustvarja, a tudi ruši s svobodno voljo. Ni Bog kriv, če je okolje degradirano, če divjajo vojne ... Doživela sem pretresljivo izkušnjo, ko sem bila z vojaškimi kaplani različnih religij prvič v koncentracijskem taborišču Majdanek na Poljskem. Ogledu je sledila komemoracija, položili smo venec, imeli medreligijsko molitev in prvi govornik je bil judovski rabin Malcolm Weisman iz britanskih zračnih sil, iz RAF. In je dejal: 'Vsi sprašujejo, kje si bil, Bog, ko se je dogajala ta groza. Jaz pa sprašujem: Kje si bil, človek?'

Iz te perspektive se boš trudil delati dobro, pa kakorkoli razlagajo Maxa Webra. Ko delaš, delaš tudi napake, a si se zmeraj pripravljen učiti, stopiti korak nazaj in poskusiti znova. In ne miruješ vse do konca."

Pred letom umrla profesorica filozofije Cvetka Hedžet Toth, ki je veliko govorila in pisala o protestantski etiki, je v intervjuju rekla: "Etika v Prekmurju je način življenja; ko Prekmurje zapustiš, to začutiš."

"Že če gledamo samo protestantizem - kje se je najbolj ohranil? Prav tam. Seveda je to vezano tudi na Ogrsko in vladarje, ki so bili bolj tolerantni. Ampak na tej ravnici se je že od 'pamtiveka' nenehno srečevalo drugačno, različno, tolerantno. Številne poti so združevale ljudi od vsepovsod, učili so se drug od drugega in znali skupaj tudi živeti. Prekmurci so znali iti daleč po svetu s trebuhom za kruhom, najdete jih povsod, in v Prekmurje prihajajo ljudje s celega sveta, ker začutijo to odprtost. In ko nekdo, ki izvira od tam ali se ga je dotaknilo to življenje, odide v mesto, kjer živijo ljudje za trikrat zaklenjenimi vrati in hočejo, da jih pustite na miru, je ta občutek še toliko bolj navzoč. Zato vidite čez vikend ogromno ljubljanskih registracij, ki 'šibajo' proti Prekmurju.

Imam prekmursko kri, moja starša sta Prekmurca, mama je že pokojna, v srednjo šolo sem hodila v Mursko Soboto in srce mi je zaigralo, ko sem dobila vabilo, da bi pela v oktetu Prekmurke. To so bila res lepa leta. Izredno rada imam prekmursko hrano, izjemno rada se vračam v Prekmurje. Oktet žal več ne obstaja, dekleta smo dobile zaposlitve, družine, se razgubile po Sloveniji in tujini."

Ja, pravijo, da pri bogoslužju zelo dobro pojete in da vas je lepo poslušati.

"Rada pojem, a to ni neki šolan glas. In verniki pri bogoslužju točno vedo, kdaj me kaj muči. Takrat se sliši: 'Fararca je bila okrog ... A je bila kje kaka poroka?' Zadnji čas sem bila s sinom na dveh tekmah. Na odbojki pred kratkim, pa na nogometni tekmi, kjer je Mura igrala proti Tottenhamu, jasno, da sva bila s sinom zelo glasna. On je bil drugi dan čisto brez glasu, jaz sem sicer poskušala malo paziti na glasilke, ampak ..."

So verniki opazili razliko?

"Ne vem, kaj so opazili verniki, jaz sem zagotovo opazila razliko. Organistka tudi, ker je morala transponirati interval ali dva nižje ..."