(INTERVJU) Vzporedno življenje Mojce Širok: Ugotovila sem, da sem lahko pisateljica

Februarja letos je Mojca Širok naredila zadnjo piko v svojem novem romanu, drugem iz trilogije Rim-Ljubljana-Bruselj. Mafija, kriminalisti, politiki, novinarji, poslovneži vlečejo niti razburljive Evidence.

Potem ko ste bili trinajst let dopisnica iz Italije in Vatikana, ste se vrnili v Ljubljano, bili urednica in voditeljica v informativnem programu TV Slovenija. Zdaj je že nekaj časa vaš novi dom Bruselj. So tri leta v Ljubljani botrovala odločitvi, da ste se prijavili na razpis za dopisnika iz Bruslja? Temu, da greste spet v tujino, na teren, v novo okolje?

"Če gledam profesionalno, sta se zgodili dve ključni stvari za moje življenje. Ampak posledično tudi zasebno. Prva je ta, da sem ugotovila, da sem lahko pisateljica, ker je vmes nastala Pogodba. Druga pa, da sem kljub svojim letom, po 20 letih dela na televiziji, ugotovila, da mi samo studijsko delo ni dovolj. Da je sicer dinamično, zanimivo, polno izzivov, a ni tisto, kar bi si želela početi v novinarstvu. Še vedno sem čutila željo biti na terenu, da se stopim z okolico, da sem v neposrednem stiku. Ko sem začela delati v Bruslju, sem bila spet na začetku in to mi je bilo všeč."

Italija je bila nekako vaša, Goričanka ste, študirali ste italijanščino ... Kako se počutite v mestu, ki je tako drugačno?

"Zame je bilo veliko presenečenje že to, da Bruselj ni tako kot Amsterdam na ravnem, ampak da je mesto na hribčkih in dolinicah. Napačna predstava je bilo tudi mnenje, da so Belgijci zelo drugačni od Italijanov. Belgija je država, ki je s kirurško natančnostjo razdeljena na vseh področjih na flamski in valonski del. In Valonci veljajo za neke vrste južnjake, imajo veliko skupnega z Italijani. In tudi teh veliko živi v Belgiji, ker so v petdesetih letih prihajali delat v tamkajšnje rudnike. Sicer pa, septembra bosta dve leti, odkar sem tukaj, a ko me kdo vpraša, rečem, da sem v Bruslju pol leta. Po pol leta je namreč udarila karantena in je vse obstalo. Zame tudi spoznavanje države, ljudi, razpletanje družbenih mrež ..."

Vaš prvi roman Pogodba je nastal iz povabila urednice pri Mladinski knjigi, včasih rečete, da kar iz heca. To je bil zelo uspešen hec, Pogodba je namreč roman, ki mu lahko rečemo kar bestseler. Kdaj vi kot novinarka in pisateljica lahko svoji knjigi rečete, da je doživela velik uspeh?

"Lahko rečem, da, prvič, to ni več hec. Vzpostavila sem si vzporedno življenje, vzporedno identiteto. Saj res veliko ljudi ob drugem poklicu še piše, a moj primer je precej občutljiv. Ker sem novinarka, ker sem politična novinarka in ker sem zunanjepolitična dopisnica javne televizije, ni le moje ime tisto, ki govori o mojem delu, ampak je povezano tudi z mojim delom na očeh javnosti.​​ Moje vzporedno življenje pa je Mojca Širok - avtorica političnih trilerjev. Med tema dvema življenjema mora biti meja jasna kot berlinski zid. Četudi so v mojih romanih ozadja zgodovinskih povezav - v Pogodbi povezave med sicilijansko mafijo in italijanskimi politiki, v Evidenci pranje denarja sicilijanske mafije v posojilnih službah slovenskih igralnic -, sta zgodbi popolni izmišljotini. Z drugim romanom je prišla tudi velika odgovornost do bralcev, ki so tako dobro sprejeli Pogodbo, in se jim zdaj čutim dolžna oddolžiti."

Tako podobno, a hkrati tako drugačno delo.

"Da. Saj verjetno je tudi zato mogoče. V prostem času ne počnem kaj veliko drugega. Vsak dan tudi na dopustu zjutraj najprej preberem vse dosegljive časopise, spremljam novice o mednarodnem dogajanju. To zame ni delo, je nekaj, kar me zanima, me veseli in je moje življenje. In hkrati sem velika ljubiteljica kriminalk, ki pozna bralstvo, in vem, kaj je všeč meni.

Danes je to področje literature, kriminalni roman, izredno nabito, poplava detektivk, trilerjev, kriminalnih romanov izide vsak dan. Ker sem v svojem prostem času vedno rada prebirala točno to, sem si ustvarila idejo, kaj funkcionira. In po tem ključu sem poskušala pisati."

Pravite, da vam med novinarskim delom ostane veliko materiala. Zgodbe, ki nimajo možnosti priti v prispevke, torej nekje čakajo, da ponovno zaživijo?

"Temu sem včasih govorila odpadni material. Oba romana sta nastala iz vsebine, ki je nisem mogla, smela, dati v svoje članke. Ker ni bilo virov, ki bi to potrdili, obstajalo so indici v tožilskih preiskavah, o katerih si sicer lahko poročal, nisi pa mogel o tem govoriti kot o dejstvih. Takšne stvari sem pobrala, zmetala v skledo in pomešala v svoji izmišljeni zgodbi."

Okvir tokratne zgodbe, na katerega obešate like in dogodke, se veže na intervju z beneškim sodnikom Francescom Saveriem Pavonejem, ki ste ga leta 1993 objavili v Mladini in je razkrival vpletenost italijanske mafije v delovanje posojilnih služb slovenskih igralnic.​ Zakaj se vam je ta konkretna zadeva tako zasidrala v spomin?

"Glavni razlog je to, da je to nerešena zgodba. Zame osebno in tudi zgodovinsko. Ni se razvila in ni imela nobenih zaključkov. Tudi sama sem se novinarsko usmerila v druge vode, saj so se v prvi polovici devetdesetih let začeli zapletati italijansko-slovenski odnosi in sem pri Mladini prevzela to področje. Začela sem pokrivati županske volitve v Italiji, šla sem v Neapelj, začel se je politični projekt Silvia Berlusconija … Medtem pa je ta zgodba zdrsnila z mojega radarja, oddaljila sem se od kriminalnega raziskovanja, od povezav med italijanskimi kriminalnimi skupinami in Slovenijo.

Ta zgodba pa je zamrla tudi na uradni ravni, saj ni bilo nobenih tožilskih in drugih preiskav. Ko je preiskovalna komisija končala delo o aferi Hit, je zgodba izdihnila, na uradni ravni ni dočakala zaključkov. Tudi v intervjuju je Pavone povedal, da z jugoslovanskimi oblastmi niso sodelovali, čeprav so pošiljali poizvedbe, odgovorov niso dobili. Če bi se to zgodilo danes, bi sodelovanje med policijami v Evropski uniji verjetno pripeljalo do nekih rezultatov. Ker je bil ta intervju moj veliki novinarski preboj, je bil zame pomemben."

Se je bilo treba po toliko letih globoko zakopati v arhive?

"Ni se bilo treba dosti zakopati. Ko neko zgodbo enkrat novinarsko obdelaš, greš kot rak ritensko in veš, kje boš kaj našel. Poročila iz tistega časa so mi osvežila spomin in služila, da sem jih zakamuflirala v kvazinovinarske prispevke za potrebe romana. Ker je zgodba popolnoma romaneskna pripoved, ki se prepleta z zgodovinskem dogajanjem."

Čeprav poveste, da so liki popolnoma izmišljeni, se bralci mogoče celo zaradi znanih krajev in dogodkov sprašujejo, kdo je kdo, koga ste imeli v mislih. Temu se verjetno ne morete izogniti?

"Ne, ne moreš se in bila sem pripravljena na to. Nisem iskala resničnih oseb, nobena me ni tako pritegnila, da bi si jo želela dobesedno preslikati v roman. Vsi ti junaki so ene male mešanice različnih ljudi. Tudi ta novinarka, ki 23. maja 2019 v studiu TV Slovenija vodi soočenje kandidatov pred evropskimi volitvami, nisem jaz. Čeprav sem vodila soočenje 23. maja 2019, je ona lik, ki nosi tako moje lastnosti kot še vsaj štirih ali petih novinarskih kolegic."

Svoja zgodba so tudi trije fantje, novinarji spletnega portala. Tridesetletniki, prekarci.

"Ti trije mladi fantje imajo v romanu dve funkciji. Prvo, da dogodke izpred 30 let, ko še niso bili niti na svetu ali pa so bili stari tri leta, 'prevajajo' današnjim bralcem. Skozi njihovo doživljanje teh dogodkov jih bo vsak, mlad kot oni, lažje razumel.

Njihova druga funkcija pa je, da sem z njimi želela prikazati položaj mlajših kolegov. Ko sem imela 30 let, sem bila že dopisnica RTV Slovenija iz Italije in Vatikana. Ne samo, da sem bila na vrhuncu kariere in sem dobila enega najboljših položajev, ki jih lahko dobiš v slovenskem novinarstvu - pred mano so bila široka prostranstva, z optimizmom sem zrla v svojo novinarsko bodočnost. Danes so moji 30-letni kolegi prekarci, samostojni podjetniki ali samostojni kulturni delavci in delajo tudi za pet medijev, da lahko preživijo."

Zato torej temu rečete tudi žalostinka novinarskemu poklicu?

"Nisem želela, da bi bil roman epitaf našemu poklicu. Zagotovo pa značilnosti tega poklica, ki jih je vajena naša generacija, ne obstajajo več. Žalostinka zato, ker mi je hudo in ne vem, kako bodo to delo opravljali mlajši kolegi ali študentje, ki jih dnevno srečujem ali me kličejo za intervju, morda povabijo na okroglo mizo, predavanje ... Danes mladi začenjajo novinarsko pot z zavestjo, da jih čakajo strmi vzponi in ne prostranstva. Občudujem jih, ker vseeno stopajo na to pot."

Kam tehnološki napredek vodi medije?

"Tehnološki napredek je še najmanjše zlo. Sicer je načel primat novinarskega poklica, ko je dal besedo vsem. S pojavom družbenih omrežij smo prišli do brutalne demokratizacije informacij, do tega, da se informacija nekega strokovnjaka ali nekega novinarja enači z informacijo kogarkoli.

Nov izziv, proti kateremu se novinarji borimo in po najboljših močeh dokazujemo, da to ni isto. Mislim, da to ni izgubljena bitka, vidi se že, da ljudje ločijo, iščejo razliko, informacijo, ki je korektna, kvalitetna, vsebinska."

Ko sva se pogovarjali pred tremi leti, ob izidu Pogodbe, ste omenili, da radi preslikate v zgodbo kraje, ki jih dobro poznate. A Bruselj že postaja zvezda naslednjega romana?

"Če bi pisala v stilu Hitchcocka Dvoriščno okno, bi lahko napisala že tri. Zaradi več kot enoletne karantene sem omejena na svoje stanovanje tukaj, na to svoje bruseljsko okno, ki gleda nad strehe. In vsak dan vidim zgodbe, ki bi lahko bile inspiracija (smeh). Ampak žal je bilo to leto zavora v mojem spoznavanju Belgije, zato potrebujem še nekaj časa, da se prepustim zlitju z okolico, da se namakam v njej."

A boste glede na prihajajoče predsedovanje Slovenije Evropskemu svetu našli čas za pisanje tretjega dela trilogije?

"Na srečo predsedovanje traja samo pol leta. Od tega sta mesec in pol poleti, ko bodo politiki na dopustu. Da, drži, časa ne bo veliko. Tudi sicer je mesto bruseljskega dopisnika v primerjavi z drugimi dopisniškimi mesti posebno. Zato, ker je izjemno vezano na naše domače politično dogajanje. S kolegom Igorjem Juričem morava pozorno spremljati tudi slovensko politično razpravo, da lahko opravljava delo tukaj. Posebno pa tudi zato, ker en sam vsega ne bi mogel pokrivati, včasih imava tudi štiri, pet prispevkov za dnevnoinformativne oddaje RTVS na dan."

Oba z Igorjem Juričem sta se odločila za to intenzivno delovno mesto na stopnji kariere, ko bi lahko doma že počivala na lovorikah.

"Oba sva takšna, da potrebujeva nove izzive. Verjetno tudi zato in zavoljo dobrega prijateljstva lahko tako dobro sodelujeva. Če Igor ne bil tako razumevajoč kolega, verjetno bralci zdaj ne bi v rokah držali Evidence, saj je potrpežljivo toleriral moje odmore, ki so se včasih kar pošteno zavlekli."