Prav nič čudnega ni, da me ti vse krajši dnevi silijo pisati o svetlobi.
Jesen preživljam v Zagrebu. So trenutki, ko nisem več prepričan, zakaj sem pravzaprav prišel sem, kjer se že nahajam. Živim. Prepuščam se. Z majhnim naporom, ki se na trenutke zazdi velik korak, da bi na koncu izpadel lahkoten kot sprehod iz ene sobe v drugo. Zamenjam kot presojanja stvari, ampak kakorkoli obrnem, je moj pogled južnjaški, deloma tudi omejen, saj mi merilo predstavlja jug, iz katerega sem zrasel kot neki gnili les.
Mediteran ni naklonjen spremembam. O tem sem že pisal. Sloni na mitu o sebi kot zibelki civilizacije. Prav tako kot se upira spremembam, kot da bi se Mediteran upiral tudi letnim časom. Jesen se leno umika in pravzaprav, kar je drugje pozna jesen, deluje na jugu nekaj kot zima, deževna, moreča, dnevi in meseci umirajo počasi kot pozabljeni sadež, ki gnije v skledi na mizi. V Zagrebu že diši po zimi, čeprav vem, da se doli na jugu, kjer je moj umišljeni dom, po mestu še vleče šele blaga pozna in deževna jesen. Nebo je porumenelo ali pa se mi je to vedno dozdevalo zaradi mokrih rumenih krošenj, skozi katere sem dvigal pogled proti oblakom. Nekaj kot žalobna slovanska romanca se usidra v človeka te dni. Toplo in mokro je kot solze, ki jih taka pesem zna priklicati pretirano občutljivim ljudem.
Gibanje oblakov spominja na gnečo v supermarketu. Ampak pogled proti nebu je prost. Svetloba je drugačna. V zraku ni meglene koprene kot na severu. In kakor da bi se to nebo trudilo enakomerno osvetliti vsak delček mesta. Svetloba pada nekako pokončno, pod pravim kotom, na mesto. Tako nam sonce dopoveduje, da je tu, samo zastrto je, potrebuje zasebnost. Ko se popolnoma pootročim, mislim tako, in to se mi dogaja vse pogosteje.
To, kar vemo, nam nič ne pomaga. Ne dela nas boljše, če se iz tega ničesar ne naučimo. Ne želim vam pokazati svetlobe juga. Rad bi vam pomagal, da si jo predstavljate
