Besede neposredno vplivajo na oblikovanje otrokove identitete. Če denimo otrokom ves čas govorimo, da so leni ali pametni, jim lahko s tem zelo precej škodujemo. Sami sebe imamo morda za dobrohotne arhitekte njihove prihodnosti, vendar utegnemo s tem nehote slabo vplivati na njihov razvoj.
Hvaljenje in kritiziranje sta v občutljivem ravnovesju, zato je zelo pomembno, da dobro premislimo, ali bomo s svojimi besedami otroku pomagali ali škodovali.
Etikete: več kot hvala in kritika
V psihologiji se izraz etiketiranje nanaša na proces, v okviru katerega ljudje klasificirajo ali opisujejo posameznike, katerih vedenje je drugačno od tistega, ki velja za normalno ali primerno.
Nekateri izvedenci etiketiranje opredeljujejo kot pripisovanje lastnosti posameznikom, ki jih uporabljajo za njihovo opisovanje ali identificiranje. Ko torej uporabljamo razne etikete, implicitno presojamo, koliko se posameznik vede v nasprotju ali v skladu z družbenimi pričakovanji.
Vpliv etiketiranja na otrokov razvoj
Večina strokovnjakov meni, da obstajata dve vrsti etiketiranja: pozitivno in negativno. Nekatere študije so pokazale, da lahko otroci negativno dojemajo sami sebe, če pomembni ljudje, ki jih obdajajo, njihove dosežke nenehno ocenjujejo negativno. Če boste otroku ves čas govorili, da je preveč počasen ali da nikoli nič ne naredi prav, bo v poznejših fazah razvoja težko spremenil tako dojemanje samega sebe.
Ta pričakovanja lahko oblikujejo otrokovo vedenje in osebnost, saj negativno vplivajo na njegovo samopodobo in dojemanje samega sebe, zaradi česar velikokrat razvije občutek manjvrednosti.
Enako škodljive so lahko pozitivne etikete. Psiholog Jonathan Secanella meni, da, če otroka za njegov dosežek pohvalimo in mu denimo rečemo, da se je pri testu dobro odrezal, ker je tako pameten, otrokovo vrednost povezujemo z njegovimi dosežki. Zaradi tega bi lahko začel verjeti, da bo manj vreden, če ne bo imel tako dobrih rezultatov.
Ali je prepričanje, da pogosta uporaba pozitivnih etiket pri otrocih prispeva k izboljšanju njihove samopodobe, potemtakem napačno? Študije so pokazale, da prepričanja staršev, ki vplivajo na njihovo izbiro etiket za svojega otroka, vplivajo na razvoj sposobnosti prepoznavanja lastnih čustev.
Otrok, ki so mu nenehno govorili, da je v šoli dobil dobre ocene, ker je pameten, utegne razviti strah pred neuspehom. Hkrati utegne biti bolj nagnjen k frustracijam in prenaprezanju.
Kako naj torej otroku prenesemo sporočilo, da je nekaj dobro opravil ali da je neko njegovo dejanje ali vedenje vredno pohvale? Ključ je v tem, da etikete povežemo s procesom, ne z rezultatom, zlasti ko gre za šolo. Otroka lahko denimo pohvalimo za to, koliko časa in truda je vložil v neko nalogo, namesto da ga pohvalili zaradi ocene, ki jo je dobil zanjo.
Izobraževanje ali stigmatiziranje?
Različne študije sicer nakazujejo, da bi lahko učencem, če bi jih ločevali glede na njihove sposobnosti, zagotovili bolj personalizirano in s tem učinkovitejše izobraževanje. Toda nekateri strokovnjaki menijo, da to vodi k stigmatizaciji, zavračanju in zasmehovanju, posledica česar utegneta biti izoliranost in zaprtost vase.
Etikete imajo to moč, da lahko opredelijo, kakšen bo postal nek posameznik. Neposredno vplivajo na njegova prepričanja o svojih sposobnostih, kar pomeni, da bo posameznik, brž ko bo etiketiran, enak dosežek od sebe pričakoval tudi v drugih podobnih situacijah.
Take samoizpolnjujoče se napovedi so enako pogoste pri otrocih in odraslih: besede "vsi pravijo, da mi matematika ne gre, zato že vnaprej vem, da tega ne bom razumel," utegnemo slišati tako iz ust otroka pri pouku matematike kot odraslega pri izpolnjevanju davčne napovedi.
Kategoriziranju otrok po njihovih lastnostih ali sposobnostih se lahko izognemo in bi se mu tudi morali. To nam bo uspelo, če se bomo zavedali, kakšne posledice lahko pustijo naše besede, in se naučili z našimi otroki povezana vprašanja reševati s komunikacijo ter s spodbujanjem in nagrajevanjem pozitivnega vedenja
Vloga avtoritet
V psihologiji se Pigmalionov učinek nanaša na morebiten vpliv prepričanj nekega posameznika, najpogosteje učitelja, starša ali voditelja, na dosežke drugega posameznika. Temu fenomenu smo lahko priča, ko posameznik ponotranji velikokrat slišane etikete in te zanj postanejo realnost, ki jo jemlje kot samoumevno.
Strokovnjaki so ugotovili, da obstaja povezava med etiketiranjem otrok in Pigmalionovim učinkom, kar je dokaz, da obstaja velika verjetnost, da pričakovanja odraslih postanejo samoizpolnjujoče se napovedi.
Posledica tega je lahko neke vrste povratna zanka: če otrokovo vedenje ali odločitve temeljijo na sodbah, ki jih o njih izrekajo drugi, bo te sodbe tudi potrjeval in utrjeval. Te sodbe potem krojijo otrokovo dojemanje samega sebe in njegova pričakovanja glede svojega prihodnjega vedenja.
Spodbujanje osebne rasti: kaj reči in česa ne
Kategoriziranju otrok po njihovih lastnostih ali sposobnostih se lahko izognemo in bi se mu tudi morali. To nam bo uspelo, če se bomo zavedali, kakšne posledice lahko pustijo naše besede, in se naučili z našimi otroki povezana vprašanja reševati s komunikacijo ter s spodbujanjem in nagrajevanjem pozitivnega vedenja.
Nekateri otroci denimo s težavo ohranjajo svoje stvari in sobo pospravljene. Namesto da takemu otroku rečemo, da je nemaren, mu raje ponudimo pomoč pri pospravljanju ali čiščenju. Lahko pa mu rečemo na primer: "Poskusi pospraviti sobo. Prepričan sem, da ti bo uspelo. Če potrebuješ pomoč, pa kar povej."
Z izjavami v slogu "zame si nekaj posebnega" lahko poudarimo posameznikovo vrednost, ki ni povezana z nobenim njegovim specifičnim dosežkom. Če bi radi otroku dali vedeti, da nekaj dobro počne, ne da bi s tem nagradili zgolj njegovo poslušnost, mu lahko rečete denimo: "Všeč mi je, koliko truda si vložil v to." Ali pa: "Videl sem, da si svoje igrače posodil prijatelju. To je bilo zelo lepo od tebe." Namesto da rečete "tako zelo si nadarjen", raje recite: "Vidim, da zelo rad rišeš. Bi rad poskusil kakšne nove tehnike ali barve?"
Najbolj pomembno pa je, da pohvala in nagrajevanje sledita v tistem trenutku, ko se neka stvar zgodi: če bomo takoj izrazili priznanje, bomo okrepili povezavo med nekim vedenjem in pozitivnim odzivom nanj. Na tak način sta pohvala in nagrada povezana z dejanjem samim in ne z otrokovo identiteto, osebnostjo ali občutkom lastne vrednosti.
Montserrat Magro Gutiérrez, Univerza Nebrija
Paula Contesse Carvacho, Univerza Nebrija
© The Conversation
