In če lahko znameniti "izlet" kombija vojaške obveščevalne službe še umestimo v čas rojevanja resnejših obveščevalnih struktur v devetdesetih in s tem povezanih amaterskih napak, je bilo blebetanje Antona Ropa, nekdanjega premiera, kako je Sova v prisluhe ujela Iva Sanaderja in Janeza Janšo, izraz političnega diletantstva, osvetlitve obveščevalnih akcij, ki naj bi ostale v senci, z dodanim močnim priokusom politične zlorabe Sove. Takrat in kasneje so krožile resne informacije, da so slovenski vohuni imeli hrvaškega premiera "ožičenega", da ni bil le "ujet" na mednarodnih linijah. Kot se je resno govorilo, da je Borut Pahor ob pogovorih z Jadranko Kosor na dvorcu Trakošćan natančno vedel, v katero sobo se morata s hrvaško premierko zapreti. Obveščevalne službe so sivo polje demokracije, ravno zaradi narave teh služb bi morale biti pod resnim, odgovornim, sistematičnim nadzorom. Pri nas pa so jih politične opcije na oblasti razumele kot orodje in orožje, ki ob ščitenju nacionalnih interesov (po potrebi) prekorači rubikon z vstopom v notranjepolitične spopade. Politika je obveščevalnim službam poleg eskapad a la Rop ali misij, kot je bila Šturmova komisija, največ škode naredila, ko jih je prestrelila s strankarskimi kadri, ki so se nato zapletali v serijo notranjih intrig.
Politikov, ki bi znali prepoznati ključne detajle zgodbe in umiriti žogo, ko je to nujno potrebno za nacionalne interese, na Slovenskem skoraj nimamo več
