Kakšno vlogo bi morali imeti univerzitetniki ob družbenih prelomih

Že nemški filozof Immanuel Kant je govoril o pomenu javne uporabe uma. O razmišljanju, ki ni podrejeno nobenemu vnaprej postavljenemu cilju, brez zasebnih interesov, zgolj zaradi potrebe po razmišljanju. So se univerzitetni profesorji in profesorice med epidemijo oglašali dovolj, dovolj odločno in glasno vstopajo v javni prostor?

Povečana odtujenost

"Kant s to sintagmo meri na lagodnost intelektualnega dremeža, ki omejuje razvoj kritičnega mišljenja. Vendar pa v času družbenih prelomov in pretresov zgolj kritično mišljenje ne zadostuje, ampak je nujno, da intelektualne kompetence in kritično neodvisnost povežemo z družbeno odgovornostjo," razmišlja Branislava Vičar z oddelka za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru (UM). "Kot je v svojem znamenitem eseju Odgovornost intelektualcev zapisal Chomsky, imajo intelektualke in intelektualci ustrezno izobrazbo, dostop do informacij in orodja za podajanje kritičnega komentarja o svetu, zato je njihova odgovornost, da osvetljujejo institucionalne okvire, ki določajo naše načine bivanja, ter se odzivajo na prelomne družbenopolitične dogodke, pojasnjujejo njihove vzroke in učinke," razlaga Vičarjeva. Ker je pandemija osvetlila in zaostrila številne družbene in ekonomske neenakosti, Vičarjeva vlogo intelektualk in intelektualcev pri odzivih na pandemijo vidi predvsem v pojasnjevanju povezave med pandemijo in institucionalnimi neenakostmi kakor tudi s podnebno krizo.

Javni razmislek univerzitetnikov je na prelomu družbenih sprememb zaželen in potreben, razmišlja docent dr. Aleš Maver z oddelka za zgodovino Filozofske fakultete UM. "Seveda pa pri tem ne gre prezreti bistvenih sprememb od Kantovega časa do danes. Demokratizacija univerzitetnega študija, zlasti širjenje njegove dostopnosti v 20. stoletju, je po eni strani povzročila, da se je vloga univerzitetnih učiteljev kot nekakšnih nosilcev monopola na področju zahtevnejših znanj dramatično zmanjšala. Paradoksno se je vzporedno s tem po mojih opažanjih povečala njihova dejanska odtujenost od razmer, v katerih živi večina prebivalstva. Stolp je po mojem mnenju postal celo bolj slonokoščen, kot je bil, recimo, pred petdesetimi leti. Seveda je ta težava trenutno izrazitejša v Zahodni kot v Srednji Evropi in tudi v Sloveniji, " razpravlja Maver, ki težavo opaža tudi pri sebi. Čeprav rad razmišlja o sebi kot o univerzitetnem učitelju, ki je blizu študentom, vsako leto težje razume okoliščine, v katerih ti živijo. "In tu ne gre samo za generacijski razkorak. Oba navedena dejavnika sta vplivala na to, da je ugled mnenj univerzitetnih učiteljev v zadnjih desetletjih prej upadel kot zrasel. Ker če imaš težave z oceno, koliko stane škatlica cigaret in kaj to pomeni za povprečnega kadilca (kar se je tudi meni že zgodilo), potem bo imelo omejeno veljavo hkrati tvoje mnenje o kakšnem bolj vzvišenem vprašanju, četudi gre za razmerje med bivanjem in ničem," razmišlja Maver.

So se oglašali dovolj?

Predsednik visokošolskega sindikata in redni profesor na oddelku za klasično filologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Marko Marinčič meni, da so se slovenske univerze do take mere vživele v periferno vlogo, da jim bolj malo pomeni zahodna intelektualna tradicija. "Res je, da je bila prisotnost ljudi v turbulentnih časih pred demokratizacijo bolj prisotna. Določeni posamezniki so zelo prisotni v javnosti, je pa manj prisotna univerza kot ustanova. Novi rektor Univerze v Ljubljani je vsaj tvegal: hoče biti angažiran. Držali ga bomo za besedo," pove in izrazi upanje, da bo s prihodom novega rektorja univerza postala res manj konformistična in bolj aktivna v javnosti. Marinčič meni, da so se univerzitetniki kot posamezniki oglašali več kot kdo drug, vendar vlada glede epidemije vedno bolj ignorira državne strokovne ustanove, ki bi morale usmerjati ukrepe: "Od take vlade bi bilo res težko pričakovati, da kaj vpraša univerze. Najbrž je pozabila, da sploh obstajajo." "Od začetka delovanja Visokošolskega sindikata Slovenije smo svoje delovanje zastavili širše – nismo gledali zgolj ozko na pravice zaposlenih, ampak tudi na interes univerze kot ustanove ter interes uporabnikov – študentov. Univerza ni podobna korporaciji, ampak je skupnost. Kljub negativnim procesom še zmeraj obstaja, ni nek zaprašen ideal," komentira Marinčič. Kot je dejal, visokošolski sindikat rešuje ugled ustanov, ki ga majhno število posameznikov, klik, parazitsko pripetih na lokalno ekonomijo, uničuje.

Vičarjeva razloži, da univerzitetne profesorice in profesorji ne sestavljajo homogene skupine, zato so odzivi različni - nekateri so se odzvali in izpostavljali družbenopolitična vprašanja, nekateri pa sploh ne. Za manko časa in motivacije pri naslavljanju širših družbenih vprašanj v akademski sferi pa je delno kriva prekarizacija dela na univerzah.

Maver meni, da so se predstavniki akademske sfere v zadnjem letu precej oglašali. Zase pravi, da sodi med bojazljive, oglaša se zgolj v določenih kontekstih in glede nekaterih družbenih vprašanj. "Redko sem se oglasil v zvezi s čim res pomembnim, predvsem pa takrat, ko bi morda zares ogrozil svoje udobje," priznava in ob tem doda, da so nekateri njegovi sodelavci pogumnejši.

Pa je sicer sprejemljivo, da se akademski kader vmešava in aktivno posega v politiko? "Ker je Slovenija majhna država, ne moremo biti puritanski. Je veliko ljudi, ki so sposobni za prevzem političnih funkcij, in škoda bi jih bilo omejevati. Po drugi strani pa mi ni toliko všeč konstantna migracija med univerzo in politiko, ko dejansko tako rekoč iz enega mandata v drugega posamezniki silijo z univerze v politiko in obratno. V takih primerih se včasih zdi, da v svoji primarni funkciji pedagogov niso najbolj zavzeti," razmišlja predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije.

Aleš Maver ne vidi težave pri poseganju univerzitetnikov v politiko, saj imajo kot državljani in državljanke do tega vso pravico. Bi pa nastala težava, če bi na podlagi svojega položaja pričakovali drugačno in privilegirano obravnavo, kadar se izrecno opredelijo za določeno politično opcijo ali stranko. "Takšno pričakovanje je neupravičeno, zanje morajo v takšnem primeru veljati enaki vatli kot za druge udeležence v političnem ringu," komentira Maver.

Vičarjeva meni, da bi se univerze že same po sebi morale zavzemati za družbeno in ekonomsko pravičnost, kar je politično vprašanje. "Poleg tega težko pristanemo na zamisel, da bi se morale univerze distancirati od političnih vprašanj, saj niso s politiko neobremenjeni prostori. Neoliberalni kapitalizem namreč vztrajno išče načine, kako bi si podredil visoko šolstvo in znanost kapitalistični ekonomski logiki. V sam zakon o visokem šolstvu je, kot utemeljeno opozarja Primož Krašovec, vpisan koncept "človeškega kapitala", izobraževanje se preosmišlja kot družbena kapitalska naložba, varčuje se pri pedagoškem delu in spodbuja raziskovalno sodelovanje z gospodarstvom, s čimer se vzpostavljajo javno-zasebna partnerstva in se zagotavlja akumulacija kapitala, če naštejem samo nekaj potez prestrukturacije visokega šolstva v neoliberalnem kapitalizmu. Tudi ustvarjanje javne podobe, da humanistika in družboslovje nista potrebna, je del obstoječe politične agende," razmišlja Branislava Vičar.

V interesu javnega dobrega

Javno izpostavljanje znanja intelektualcev je lahko dragoceno, pogoj pa je, da je z njim ponujen ustvarjalen, inovativen odgovor na družbeni problem, meni Maver. Koristno se mu zdi predvsem takrat, ko ima lahko beseda univerzitetnega profesorja težo, pretirano izpostavljanje, ko ni potrebe, pa lahko škoduje veljavi akademske sfere, razmišlja zgodovinar, ki opaža, da zlasti v zahodnoevropskem in severnoameriškem prostoru prihaja do položaja, ko se univerzitetniki oglašajo v zvezi s sorazmerno omejenim naborom tem, glede katerih obstaja soglasje družbene elite.

"Ko v isti rog trobijo vrhunski znanstveniki, Brad Pitt in Lady Gaga, po možnosti pa še papež in dalajlama, se zastavlja vprašanje, ali so res znanstveniki in intelektualci tisti, ki so s svojo ustvarjalnostjo oblikovali odgovore na temeljna vprašanja časa, ali pa le ponavljajo nekaj, kar servira prevladujoče javno mnenje," komentira Maver. Vičarjevi pa se zdi predvsem pomembno, kakšen koncept znanja se izpostavlja: "Znanje v neoliberalnem kapitalizmu namreč ni več pojmovano kot vrednota, kot del skupnega javnega dobrega, temveč kot človeški kapital, zahteve po poglobljenem razumevanju snovi zamenjuje kompetence, potrebne za uspeh 'na trgu dela'. Zato se mi zdi predvsem pomembno, da poudarjamo pomen poglobljenega in sistematičnega znanja ter sposobnosti kritične refleksije, saj le tako lahko dosežemo nujno spremembo v družbeni in politični zavesti posameznic in posameznikov."

Univerzitetniki bi morali delovati v interesu skupnega javnega dobrega, pri svojem delu bi morali povezovati izobraževanje s prizadevanjem za družbeno spremembo, univerzo bi morali ščititi kot javno dobro in demokratični javni prostor, je prepričana Vičarjeva.

"Zavrniti bi morali zamisel, da smo univerzitetne učiteljice in učitelji zgolj v službi države, študentke in študenti pa nič drugega kot podjetne konzumentke in konzumenti, ki se usmerjajo na konkurenčen trg delovne sile," je kritična. "Pomembno je, da se zavedamo svoje simbolne moči in posledično vloge pri družbeni spremembi. Visokošolski učiteljice in učitelji imamo moč, da spodbujamo kritično mišljenje študentk in študentov in ostrimo njihovo etično in politično zavest.

Kot je dejal Henry Giroux, učiteljice in učitelji naj ne bi imeli zgolj statusa javnih intelektualk in intelektualcev, ampak bi morali tako tudi delovati. To pomeni prenašati progresivne ideje v javni prostor, razkrivati, kako delujejo razmerja družbene moči, kako se legitimirajo in kako jih lahko izzivamo," sklene Branislava Vičar.