Kavč selektorji

Izrekel je še neke floskule o prostem trgu in preživetju najmočnejših ter me podučil, da je tako v Ameriki in tako naprej. V glavnem, strokovnjak. V Sloveniji o filmu, nogometu, splavu in Janši to lahko postane vsak.

Drugi znanec mi je rekel, da si je v karanteni vsak dan ogledal vsaj en film, ampak ne slovenskega, ker so bedni. In da igralci igrajo gledališko. On ve, kako je videti gledališka igra, a v gledališče ne hodi, ker "kaj bom pa te tam delo, če pa je dolgčas vse skup". Strokovnjak številka dve je rojen! Pohvali se, da vse filme downloada, pet evrov za streaming mu je preveč in ne vidi smisla v tem, da bi koga podprl, če pa lahko na partisu zastonj dobi, kar hoče. V kinu, če gre, mu za kokice sedem evrov ni preveč, ker je le velika porcija in jih doma ne je, zraven pa gleda ameriške akcije, kjer bodibilderji in umetno-prsate-kvaziseksi manekenke rešujejo svet pred zlobci/roboti/neko pizdarijo iz vesolja ali stripa. Ampak o filmu ve dosti. Ker downloada.

Nerazumljiva so mi stališča, da ni potrebe po domačih filmih, a hkrati se vsak dan požirajo slovenske telenovele na komercialnih televizijah in pod vsako novico in najavo serije ali filma se na internetu vsuje tona komentarjev o tem in onem, pa o igralcih, pa da so vsi leseni, pa ta je dober, vsi drugi so zanič, en se sicer trudi dati vsemu priložnost, ampak samo prvih pet minut ali pa samo prvi del, pa o zvoku, pa zakaj se ne sliši pa blablabla. O filmih in serijah se največ pogovarja, če je nekaj slabega ali če je možnost kaj pošinfat. Slovensko, da bolj ne more biti; kot da je vsak član nacije posnel že vsaj en celovečerec in tri serije. Strokovnjaki pač. Lep primer je bila serija Jezero, kjer zvok baje ni najbolj štimal. Eni so slišali normalno, eni nič, zgodila se je množična histerija, kjer je bilo najbolj pomembno to, da se dere, kriči, žali in ponižuje, samo da se ne izpusti možnosti, da si glasen in pomemben. Strokovnjaki. Kavč selektorji. Grozno, da je internet ponudil možnost debatiranja in podajanja argumentov vsem, tudi tepcem in popolnim nevednežem. Najhujše pa je to, da v neki točki mediji njihova mnenja (in mnenje ni vedenje!) začnejo obravnavati kot relevantna. Stroka, ki poskuša pojasniti ozadja in predstaviti celotno situacijo, pa je v teh debatah vedno pomanjšana na skupino elitistov in jalovih akademikov, ki branijo svoje privilegije in niso sposobni narediti niti enega dobrega produkta, ki bi ga trg sprejel. Da ne bo pomote in da ne bo videti, da jamram - isto kot kulturi se godi tudi šolstvu, znanosti, medicini, športu itd. Slovenec bo zaradi tega, ker je sam postavil lopo na dvorišču in pošraufal avto, vedno vedel več. Od vseh.

NK Maribor gre v ligo prvakov. Vsi mediji polni novic, člankov, reportaž. Vsi na nogah, to je to, samo ena tema cel mesec. V tistem trenutku, ko je Zlatko Zahovič govoril, da je čudež, da se Maribor s takšnim proračunom sploh uvršča v ligo prvakov, ga nismo slišali in razumeli, samo pili in vpili smo, da smo Slovenci posebni, borbeni in dobri. "Seveda je pomembna tudi sreča," smo rekli in razumelo se je, da takšni uspehi niso samoumevni - do prvega poraza in izpada. Potem pa navali, narode ...
Ko se isto dogaja na filmski sceni, sploh ni odmeva. V Berlin, Cannes in Benetke filmi ne pridejo samo na lepe oči, tudi tam so v ozadju industrije, mnogo močnejši igralci od nas in lobiji, ki zelo konkretno delajo na tem, da se film na festivalu predstavi, ampak Slovenci smo na njih vseeno prisotni. Letos je v Benetkah film Oaza v slovenski koprodukciji prejel nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev. Champions of Europe na naslovnicah? Ne. Res film ni popolnoma "naš", ker gre za koprodukcijo, ampak tako se to danes pač dela v Evropi. Da sodeluješ.

In se vrnem k nogometu. Če nekdo v nogometu, kjer se obrača ogromno denarja, govori, da je nekaj čudež, kako je možno, da se nekoga drugega, ki ima podobne uspehe na svojem področju, diskreditira in se ga poziva, da bi moral doseči iste rezultate z manj budžeta? Ni vse v denarju, res je, je pa precej v pogojih ustvarjanja, ki so pa pri nas slabi. Nič nimam proti nogometu, a vseeno imajo za svoje ustvarjanje boljše pogoje. Filmar v Sloveniji še zdaleč nima takšnih.

Pri nas igralec, režiser in ekipa v procesu priprav na film niso plačani, ker vse to spada v dnevni honorar, v čas snemanja. V tujini je drugače, tam si plačan za svoje delo. In če primerjamo še pogoje, čas snemanja, številčnost celotne ekipe (film namreč ni tip z idejo, ki reče, da bo režiral, in njegov prijatelj, ki bo s telefonom to posnel), vidimo, da so naši rezultati celo bolj presenetljivi kot pri športu. Pa takoj dobiš protiargument, da naredite en film kot Američani. Dragi moji, povprečen evropski film ima takšen budžet, kot ga ima celotna slovenska filmska industrija v enem letu! Že Evropa je za nas na Luni, Američani so pa že na Marsu.

Pa smo kulturniki vseeno na tnalu, ker bi radi več financiranja. Problem je tudi to, ker je pri nas takšna kultura, kjer bi vsi imeli vse zastonj. Šport se podpira, za nove obleke mora vedno biti, za gostilno tudi, vse drugo pa naj gre na trg! Bom opisal pogost in praktičen primer kulturnega trga: S kolegi smo se pogovarjali, da se nemalokrat zgodi, da te običajno ljudje, ki nimajo finančnih težav, pokličejo, ali imaš za njih mogoče zastonj karto. Zdi se jim, da jim to pripada, ker te poznajo in ker baje ni več prostora v dvorani. Narediš uslugo in tako najbolj ugvantani "prosjaki" pridejo stat pred službene vhode deset minut pred predstavo, da se jih zastonj spusti noter. Po koncu predstave te povabijo na pijačo, te vprašajo, ali si lačen, in dovolijo, da si lahko naročiš karkoli. Takrat so velikodušni, da bi te pa podprli pri ustvarjanju s tem, da bi si pravočasno kupili karto, tako kot vsi drugi, ki te ne poznajo, pa ne. In ti po predstavi sediš z njimi kot zadnje revše, pred tebe tiščijo pico in te prosijo, da naročiš še eno za domov.
Žal smo v glavah še vedno v 19. stoletju. Umetnik naj bo lačen in naj bo hvaležen za drobtine! Cankar, Prešeren, Jakopič in vsi preostali pijanci so bili tudi, mar ne? Samo denarja jim ne dajmo, našega težko prisluženega, ker ga itak samo zapijejo in zapravijo za skrpucala, ki jih ne razumemo.

Glasbeniki so na suhem in sami. Pa kaj, ne? Filmarji tudi, vsi freelancerji v kulturi prav tako. Pa kaj, ne? Videti je, da smo narod, ki se zavestno odpoveduje lastni kulturi. Gladko nam visi dol, saj se bomo odkupili za 8. februar, ko bomo šli v muzeje in galerije, ker takrat ni vstopnine. Mi se do kulture v državi obnašamo, kot da je nočemo in ji želimo, da crkne. Hkrati ne mislim, da je vsega kriva samo ta desna vlada. Ni, še zdaleč ne. Se je tudi pod prejšnjimi vladami izkazalo, da niti ena stranka noče imeti opravka s kulturo in da nobena ne ve, kaj bi z njo počela. Ta vlada se samo ne spreneveda, kaj si v resnici misli o kulturi, druge so se svoje pravo mnenje trudile vsaj prikriti. Zato se tudi nihče ne zbuni in udari po mizi, ko se kulturi za razliko od preostale Evrope jemlje. Ker se ne ve, kaj s kulturo doma početi. V tujini vemo, kaj, tam gremo v Louvre, Prato in Scalo. Doma pa: kaj sploh je kultura? Saj si bodo sami zaslužili na trgu, boli me.

Prav lepo pride na plano slovenska sadistična narava - ko je nekdo na tleh, glejmo, kako se ga brca do konca in še čez. In ko crkne, mirne vesti poglejmo stran. Gremo raje na pražen krompir. Doma imamo tolažbo, razvedrilo - zastonj loadamo s partisa ameriške filme.