Kdo sem, ni pomembno. Tujec sem. Sem zbledeli televizijski obraz, nekoč glas z radia, pisec objav na facebooku, zaradi katerih mi včasih čestitate, včasih pa prenašate grožnje, da bi me bilo treba zaradi mnenj razbiti. Tvegam in se (po nepotrebnem?) izpostavljam. Leta govorim, kar je povedala knjiga Mesto neizpolnjenih pričakovanj. Lahko bi bil tiho, držal jezik za zobmi, a nočem biti skladen z rezultati ankete, zato:
"Maribor, ne Kangler ali Fištravec, gotof si!"
Odgovorite si pošteno, kdaj ste šli z odprtimi očmi skozi mesto. Kako se vam zdi? Jaz sem obupan. Čeprav Maribor ni le središče okoli občine in znotraj obzidja, si ga vzemimo za predmet opazovanja. Mesto je devastirano. Kot bi nam bilo vseeno zanj. Sprehodite se po Partizanski cesti proti peš coni, zazrite se v počena stekla izložb zaprtih trgovin, razpadajoča senčila delujočih lokalov, zverižene prometne znake, žlebove in uničeno mestno pohištvo. Vam je všeč? Kaj porečete na že davno ugasle zbledele table s številko 062 ali blagovnimi znamkami, ki jih najstniki ne poznajo? Zapuščeni nekdanji APP? Ste se sprijaznili z madeži iz leta 2012 na občinskem pročelju? Najprej so bili spomin, proti koncu spregledan opomin, danes pa jih niti ne vidimo več. Kaj napletete otrokom, ko vas vprašajo, zakaj je fasada umazana? Prepričan sem, da stanje nikomur ni všeč, še manj pa na nas stimulativno deluje, z njim smo se naučili živeti, devastacija je postala del naše identitete. Za nas je očitno vse dobro, kot žabi, ki ne izskoči iz lonca med segrevanjem vode.
Po izrisani črni sliki se spomnimo, da ima Maribor lahko lepo prihodnost
