Kje je meja?

V sredo ga je dokončno nedostojno odpravil eden največjih neotesancev v domači politiki, poslanec SDS Žan Mahnič. Ko je ustavno sodišče, zadnji branik pravnega reda, označil za mafijo, je javnosti sporočil, da za to stranko ni nič več sveto in da so za svoje prestižne boje, ki bi jim lahko morda kdaj pomagali na oblast, pripravljeni obračunati s katerokoli institucijo, ki bi jim stala na poti (njihovih političnih interesov). Samo predstavljate si, kaj bi se zgodilo z opozicijskim poslancem v Avstriji, Nemčiji ali Franciji, če bi najvišjo sodno oblast v državi označil za mafijo. A diskreditacija ustavnega sodišča je le nadgradnja obračuna te stranke s slovenskim pravosodnim sistemom in drugimi ustanovami, ki traja že nekaj let. Kar je najbolj strašljivo, je dejstvo, da nihče ni nemudoma reagiral. No, reagiral je nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ki je dejal, da je v britanskih in ameriških pojmovanjih in praksi zaničevanje sodišča nekaj tako nedopustnega in tudi ostro kaznovanega, da si tega zlepa nihče ne privošči. In še, da je bila s to Mahničevo izjavo prekoračena še zadnja meja, izrazil pa je začudenje, ker ni bilo takojšnje in najostrejše reakcije "najvišjih predstavnikov države na čelu s predsednikom republike".
Mahnič je predsednik preiskovalne komisije, ustanovljene izključno z namenom, da rehabilitira političnega prijatelja Franca Kanglerja, ki so ga odstavili Mariborčani, in da še dodatno diskreditira tožilstvo in sodstvo. Brezobziren politični obračun jim je za zdaj zavrlo ustavno sodišče, ki je danes nova tarča, nova "mafija". A ostanimo pri zlatem pravilu, da se tožilcev in sodnikov ne diskreditira samo zato, ker sprejemajo odločitve, ki stranki ne dišijo. Seveda se lahko o njihovih odločitvah debatira, se jih ocenjuje, tehta, a na zrel, demokratičen način. Lahko bi pristali celo na tezo, da njihove odločitve niso optimalne, da so napačne ali celo politično motivirane - a prav zato ima država zgrajen sistem, da takšne anomalije odpravlja. Na višjih instancah, ne nazadnje na ustavnem sodišču (kar najbolje ve prav predsednik SDS Janez Janša), in če to ni dovolj, nad ustavnim sodiščem nista le bog in modro nebo, pač pa tudi evropsko sodišče za človekove pravice.
Bodo tudi tamkajšnji sodniki mafija, če ne bodo odločili tako, kot pričakuje in zahteva SDS? Ali pa je destabilizacija pravosodja vendarle opozorilo vsem kriminalistom, tožilcem in sodnikom, da naj bodo zelo previdni, ko bodo pred njih prišli korupcijski primeri, v katerih so bili vpleteni stranka in prijatelji, kot je Kangler? In kako naj se v tej groteski znajdejo državljani? Ko sodniki sprejemajo odločitve, ki so v prid stranki, je to zmaga pravice, ko ne, je to krivosodje.