Selitve

Toda zgodilo se ni nič. Nebo je še vedno tako, kakršno je bilo ves dan. Medtem ko sem obračal pogled z oblakov na modrino, sem spoznal, da je bilo v preteklih dneh tudi moje razpoloženje podobno nebu, ki ga opazujem. Vsakih deset minut so malodušje v meni prekinjali navali navdušenja, za katero nisem videl razloga.

Slovo poletja za nikogar ni lahko, toda letošnjo jesen za spremembe mojega razpoloženja ni krivo samo to preprosto meteorološko dejstvo. V dneh, ki so pred menoj, me znova čaka selitev, ne vem več katera v mojem življenju. Ostajam v istem mestu, vendar menjujem stanovanje. Selitev me je doletela po vrnitvi z mesec in pol dolgega krožnega potovanja. Nisem se še niti pošteno razpakiral, ko sem že moral začeti načrtovati selitev stvari, ki se jih v kratkem času vedno nabere več, kot si lahko človek predstavlja. Koliko stvari nakopičimo v nekem določenem času, lahko vidimo samo tedaj, ko se kam selimo. V kakšno majhno stanovanje na robu širšega središča Zagreba se denimo vselite z nekaj kovčki in eno škatlo posode, leto dni pozneje pa morate za selitev najeti kombi. Čudno je, kako neopazno zasipavamo svoje življenje z raznimi majhnimi in velikimi predmeti - posodo, obleko, pohištvom, okrasjem vseh vrst. Tako menda nezavedno, vendar gotovo v svoj vsakdan vnašamo majhne spremembe.

Na zid med dvema oknoma, ki deli pogled na sivo in modro nebo, sta naslonjeni sliki, ki mi ju še ni uspelo obesiti. Ob njiju sem postavil dve lepi vazi, ki mi ju je podarila moja draga Mia. Na desni strani se zaletavam v aparat za kavo, odložen v škatlo. Povsod okoli pisalne mize so naloženi vrečke in kovčki z oblačili ter kartonske škatle s posodo. Počutim se, kot da delam v skladišču. Ta dobro znani prizor me deprimira. Skoraj celo življenje, od svojega drugega leta naprej, se nenehno selim. Že zdavnaj sem nehal iskati razloge in opravičila za te selitve, preprosto sem jih sprejel kot del svoje usode. Štirideset let selitev ne more biti nič drugega kot usoda. To pa po določenem času seveda začnemo krojiti sami. Nisem prepričan, ali bi bila ta selitev zame lažja, če ne bi pretekla dva meseca preživel po hotelskih sobah in v posteljah za goste pri svojih prijateljih.

Vem, da se ne bom mogel odpočiti od poti in urediti vtisov, ker bom ves čas čakal na dan selitve in živel v prostoru, ki bo iz dneva v dan bolj natrpan s stvarmi, ki se bodo vsule iz omar in predalov, medtem ko bo stanovanje, v katerem sem živel preteklo leto in pol, v tem neredu videti žalostno in zapuščeno kot že toliko stanovanj in ljudi v mojem življenju.

Ne oziram se rad nazaj, grem le naprej, kamor mislim, da bi moral iti, vendar me v določenih trenutkih kljub temu popade malodušje, saj se soočim z nesmiselnostjo tavanja naokrog kot tudi vsakega drugega človeškega početja. Čemu zbiranje vseh teh stvari, gospodinjenje, ustvarjanje lastnega ognjišča, če pa vem, da bom slej ko prej spet odšel naprej, vse te stvari pa mi bodo le povzročale glavobol, saj bo njihovo prevažanje v tistem trenutku še najbolj podobno osebnemu peklu.

Jesen je in lepo bi se bilo uleči na kavč in čakati na pomlad, toda jaz spet odhajam v prostor, ki ga bom moral najprej spremeniti v svojega, da bi se lahko v njem spočil po dolgih in vse bolj izčrpavajočih potovanjih. To stanovanje, ki sem ga do zdaj videl le dvakrat, bo moralo postati tudi moj delovni prostor, mesto, kjer bodo morale moje misli postati ukročen hudournik. Preseliti moram na primer tudi priključek za internet in televizijo. Uslužbenci podjetja trdijo, da lahko to traja tudi mesec dni. V takih trenutkih se mora človek soočiti s tistim, kar ga že od nekdaj najbolj iritira, z dejstvom, da poskuša prav vsak človek na svetu svoje delo predstaviti kot grozljivo zapleteno. Toda stvar je samo v ohranjanju naročil, v večnem odlaganju istih stvari na naslednji dan. Svet se je spremenil v uradniški pekel, da se nam ja nič na svetu ne bi zdelo preprosto.

Seveda je enostranska prekinitev pogodbe vedno v škodo uporabnika, podjetje ni nikoli nič krivo, ne glede na to, kako nezadovoljni ste z njegovo storitvijo ter kako gospodje zavlačujejo in vas preusmerjajo z ene telefonske številke na drugo, z enega e-naslova na drugega. Enako je z okenci in pisarnami v kakšni državni ustanovi. Človek ne more opraviti niti ene malenkosti, če pred tem ne potrka na vsaj deset različnih vrat. Vso to frustrirajočo operacijo zdaj le opravljamo za lastno pisalno mizo. Za razliko od utrujenih ljudi pri okencih so današnji operaterji v telekomunikacijskih podjetjih izredno prijazni, tako da jih ne morete niti ozmerjati. Čeprav sam dejansko nisem nikoli začutil te potrebe.

Veliko časa sem se v življenju trudil biti skorajda neviden in početi stvari tako, kot so mi rekli, saj sem vedel, da noben moj odziv ne bo spremenil načina, na katerega deluje sistem. Moj primer, zlasti kar se osebnih dokumentov tiče, je bil tako ali tako izredno nenavaden in res nisem mogel nikogar kriviti za to, kar sem prestajal v življenju. V bistvu bi lahko, vendar v tem nisem videl nobenega smisla. Zmešnjavo v zvezi s svojim obstojem sem rešil šele leta 1999. In potem se je lani ponovila. Tedaj namreč nihče ni mogel dokazati, da sem obstajal pred letom 1999, ko sem končno uredil svoj vpis v matični knjigi. Pol leta sem v sodelovanju z uslužbenci zagrebške policije poskušal potrditi, da obstajam že od davnega leta 1978, in z njihovo pomočjo mi je to nekako tudi uspelo. Zdaj obstajam, sicer ne povsod, kjer sem, toda obstajam, čeprav še naprej ne čutim potrebe po spreminjanju sistema z drenjem na uslužbence. In zdaj čakam na klic s telekoma, s katerim me bodo obvestili, kdaj bo internetni in televizijski priključek prenesen na moj novi naslov.

Izkazalo se je, da zaradi selitev v otroštvu nisem obstajal v sistemu niti ene od novonastalih držav. Pogosto sem razmišljal o tem, da je mogoče to vzrok za mojo potrebo po tem, da ostanem neopažen. Morda sem spoznal, da lahko s selitvami zabrišem svojo sled, toda pred kom? Pred samim seboj in svojimi lastnimi žalostmi, ki se kopičijo v meni kot stvari v stanovanjih mladih parov? Toda vse bolj sem utrujen od vsega tega. Ljudje, s katerimi si delim življenje, težko prenašajo ta moj nemir. Želim si, da bi me našli in ugotovili, da obstajam, vendar le v trenutkih, ko tisto sivo nebo malodušnosti prevlada nad modrino. Kakor hitro ga zamenja naval navdušenja, se začnem veseliti trenutkov, za katere se mi zdi, da jih do zdaj nisem doživel. Veselim se neznanega, novega, predstavljam si, kako bo vse to videti. In potem mi spet zmanjka moči, tako kot kadilcu zmanjka sape, medtem ko teče za mestnim avtobusom.

Rad bi vedel, kje imam spravljene stvari in s kom mineva čas mojega edinega življenja. Eno je gotovo, moje idealno mesto, tisto, v katerem bi se naselili vsi moji prijatelji, ne bo nikoli obstajalo. Mesta, sestavljenega iz raznolikih ljubih prizorov, si ne morem zgraditi niti v glavi, ker se pod Starim mostom nikoli ne bo penilo morje, ker Tromostovja ne bo takoj za vogalom, da bi lahko čez njega odšel v Skadarsko ulico, ki bo vodila na Ilico, ki se bo končala na splitski rivi, za katero bo Kantrida, nad katero se bosta dvigovala Marjan in takoj ob njem Pohorje. Tako bi lahko Kaštel povezal z Baščaršijo. In nekam zraven prilepil Dositejevo, po kateri sem v otroštvu hodil na gimnazijo. Vse bi lahko, vendar nimam moči. Lahko grem le naprej. Zapolnim novo kuhinjo z vonjavami, zložim stvari, živim in se vsega tega veselim.