Mala tržnica v Mariboru mimoidočim kaže žalostno podobo zapuščenega javnega prostora in predstavlja neizkoriščen potencial za izboljšanje kakovosti življenja in socialno aktivacijo prebivalcev, živečih v soseski in mestu kot celoti. Še včeraj sta bila tam, kjer so sedaj prazne in zaprašene okenske izložbe, prazne prodajne mize in zaklenjena vhodna vrata, živahno dogajanje in pestra ponudba raznolikih izdelkov in dogodkov, vsebin torej, ki so privabile prebivalce in obiskovalce mesta k druženju in družbeno odgovornim nakupom.
Tovrsten zapis se lahko kaj hitro pojavi v medijih, če se uresniči takšen konec odlične, a krhke revitalizacije tržnice v mariborski soseski, ki so jo spodbudili Pavlina Japelj in člani lokalne pobude za malo tržnico. Da se to ne bi zgodilo, bo treba poiskati primerno rešitev, ki bo zagotavljala trajnost oživitve tega in drugih neizkoriščenih javnih prostorov v mestu. Sicer bodo tovrstni poskusi podvrženi tveganju, da po začetnem zagonu prej ko slej spet ugasnejo. Še posebej, če so odvisni od posameznikov, ki sčasoma odidejo novim izzivom naproti in širša skupnost ne najde načina, kako jim zagotoviti obstoj.
Maribor ni edino mesto v bližnji in daljni okolici, ki se je v določenem obdobju soočilo z razvojnimi težavami in delno izgubo identitete. Tisto, kar je pri tem bolj problematično, je dejstvo, da so nerodni poskusi mestne politike spreminjati stvari na bolje v vseh teh letih povzročili dodatne rane in jih tu in tam zgolj prekrili z obliži, celovitejšega razvojnega preboja pa mesto (še) ni dočakalo. Kakor tudi ne spremembe politične kulture, ki bi participacijo občanov uveljavila kot princip odločanja o mestu in njegovem razvoju ter o ukrepih, ki k temu prispevajo.
Pred kratkim so me družbena omrežja seznanila s projektom, ki ga izvajajo v Vukovarju, mestu, ki je nedavno doživelo skoraj popolno uničenje. V sodelovanju z domačimi in tujimi uličnimi umetniki poslikavajo pločnike in pročelja zgradb s 3D-podobami in s tem, po besedah župana, postavljajo mesto z novim videzom na zemljevid sodobnih urbanih mest. Ko mi ta ista socialna omrežja posredujejo fotografijo županove pisarne našega mesta z za mizo zbrano ožjo upravo in s komentarjem, da gre za redna srečanja razvojno strateškega kabineta župana za načrtovanje novih projektnih idej, se mi zdi, da smo od prej opisanega načina razvoja mesta še precej oddaljeni.
Pa ne, ker mesto ne bi imelo potencialov in ljudi, ki bi lahko k razvoju s svojim znanjem in idejami prispevali, ampak zato, ker se razvojne odločitve sprejemajo v okvirih škatle, mesto pa potrebuje pogled izven nje. Maribor potrebuje serijo radikalnih politik, kot jih je npr. pod vodstvom aktivističnega župana Won-soon Parka uvedel južnokorejski Seul, ki je participacijo občanov razvil kot učinkovit sistem zbiranja pobud in predlogov ter soodločanja pri sprejemanju ključnih odločitev, tudi o porabi večjega dela mestnega proračuna, katerega nezanemarljiv delež gre prav za socialne inovacije, ki naslavljajo potrebe v okolju.
V Mariboru ne gre. Tudi ob pripravi trajnostne urbane strategije, ko se je za del razpoložljivih evropskih sredstev predlagala ustanovitev participativnih pisarn za načrtovanje prostora in aktivacijo občanov, se je to, kar je v razvitejših okoljih pospeševalec razvoja, enostavno preglasilo z infrastrukturnimi projekti prenov ulic in trgov, ki v večjem delu niso deležni vključevanja širše javnosti, od same ideje pa vse do realizacije in kasnejšega vključevanja vsebin, predlaganih s strani tistih, ki jih uporabljajo. In v Mariboru res ne gre. Proces priprave razvojnih dokumentov, ki bodo omogočili v prihodnjih letih porabo evropskih sredstev za razvoj regije, poteka v zelo omejenem krogu odločevalcev in peščice izbranih partnerjev.
Informacije ne krožijo, vključevanja širše javnosti ni. Programira pa se poraba precejšnjih finančnih sredstev, ki bodo namenjena pretežno infrastrukturnim projektom. Za socialne inovacije, skupnostne in čezsektorske projekte, zelena delovna mesta - ta denar tisti, ki o njem odločajo, neradi namenijo. Žal se volitve še zmeraj dobivajo na podlagi števila kilometrov asfaltiranih pločnikov in položenih metrov kanalizacijske napeljave. Se pa počasi pri občanih prebuja zavedanje, da potrebujemo za kakovostno življenje v svojih okoljih še kaj več, o tem želimo biti vprašani in o rešitvah želimo tudi sami soodločati. Strah pred vključevanjem javnosti v odločanje o mestu je pogosto posledica neznanja o vodenju tovrstnih procesov.
Neupravičeno, saj so na voljo ljudje in inštitucije, ki se s temi procesi profesionalno ukvarjajo in so lahko v pomoč občinam, da gredo stvari v pravo smer. Veliko je primerov dobrih praks o (začasni) rabi javnih prostorov in njihovi revitalizaciji kot tudi načinov zagotavljanja podpore skupnosti za zagotavljanje trajnostnih učinkov. Samo omogočiti je treba tistim, ki tukaj na podoben način razmišljajo o razvoju mesta, da jih pomagajo uresničevati. Potem gre upati, da bomo lahko tudi za Maribor kdaj zapisali, da smo ga postavili na zemljevid sodobnih urbanih mest.
