Oprezal je za drvarji in njihovimi življenjskimi zgodbami, da bi pisal o njih, saj je imel les zanj kot mizarjevega sina posebno čustveno noto. Ko pa je izvedel, da se mnogi drvarji preživljajo tudi s splavarstvom, se je mahoma osredotočil na to dejavnost, ki je v njem sprva vzbujala predvsem nostalgično misel o svobodnem življenju: "Zadnja leta sem kot profesor iz enega od razredov ptujske gimnazije večkrat sredi pouka zagledal splave, ki so pluli po Dravi kdove kam daleč na jug, medtem ko sem moral jaz svojim dijakom razlagati že toliko in tolikokrat premleto snov. Kako rad bi bil pobegnil iz razreda in odplul z njimi!"
Ko se mu je poleti 1937 želja naposled uresničila in se s ponarejeno splavarsko legitimacijo vkrcal na splav, se je po treh tednih zahtevnega, a sila zanimivega potovanja domov vrnil s številnimi zapiski o življenjskih zgodbah flosarskih, tj. splavarskih tovarišev. Leta 1939 se je posvetil pisanju romana Na splavih, česar mesece po koncu poti, ki se je zaključila v Vukovarju, ni zmogel, saj so bile podobe iz življenja splavarjev, socialna trenja med njimi in kormoniši (krmarji na splavu) na eni strani ter lesnimi trgovci in splavarskimi gospodarji na drugi strani, še preveč neurejene. Leta 1940, ko je pri založbi Modra ptica izdal roman Na splavih, je splavarstvo na Dravi hitro zamiralo in po nemški okupaciji leta 1941 dokončno prenehalo.
Splavarstvo je bilo v Dravski dolini znano že v 14. stoletju, od 16. stoletja pa je bilo pomembna gospodarska panoga. Za 19. stoletje, ko so viri najštevilnejši, je znano, da so splavarji prevažali smrekove, hrastove ali češnjeve deske, hlode, strešne letve, okenske in vratne okvirje, čreslovino, vinogradniške kole, apno ipd. Pri tem so splavi potovali do Maribora in Ptuja ter Varaždina pa vse do Pančeva in Bele Crkve. Ob koncu 19. stoletja so splavi prevažali tudi izdelke iz pohorskih glažut (steklarn). Sredi 19. stoletja je splavarski prevoz na Dravi obsegal do 1200 splavov letno. Splavarska lesna trgovina je bila v Dravski dolini v rokah lesnih trgovcev, ki so les že pred transportom prodali na Hrvaško ali v Srbijo, nato pa so prevoz naročili pri splavarskih gospodarjih. Ti so najemali splavarje, nadzorovali izdelavo splavov in izplačevali dnevnice splavarjem.
Nemški prevod knjige slovenskega avtorja leta 1943 je bil sijajno dejanje upora dunajskih založnikov proti germanizacijskemu diktatu nemškega rajha
Dravsko splavarstvo je bilo v tridesetih letih 20. stoletja v javnem prostoru mitizirano in slikano v izrazito romantični luči
