Morala bi se zatresti nebo in zemlja. Knjižnica Rotovž se končno seli, stara, dotrajana, premajhna. Ravnateljica Dragica Turjak mi odpira nešteta vrata, tudi v luknjo, ki je nekdanjim stanovalcem Rotovškega trga 2 služila kot vsestranska shramba za kurjavo in še kaj. Vonjam premogov prah in gnil krompir? Za zadnjimi prebivalci so zgoraj, na vrhu hiše, ostali škripajoč leseni pod, zarjavel umivalnik na steni, črvivi podboji vrat, plastične ponjave na tleh so iz novejšega veka - zaradi škrbin v strehi in zamakanja, se ve. Ravnateljica pravi: "Tukaj je stanovala gospa Novakova, ki nam je povedala, kaj vse je v tej hiši nekoč bilo. V kleti parna pekarna, prva knjigoveznica tam v kotu, ki meji na mestno hišo, pa nabavljalna zadruga slovenskih železničarjev, trgovina z mešanim blagom, ki je razvažala 'fasunge' po domovih, tam, kjer je vhod v nekdanje lutkovno gledališče, je bila gostinska soba, v njej so se zbirali mariborski literati ..." Čumnata pri čumnati od kleti do podstrešja. V dolgih letih mešanice ravnodušnosti in ekscesov mariborskih oblasti do postavitve nove knjižnice smo imeli tudi večerovci kaj zabeležiti v sliki in besedi - od iskrenja električnih kablov, radiatorjev, ki bruhajo vodo, odpadajočega stropnega ometa, zamakanja na sto in en način ... Ker obnavljalo se ne bo, je bilo rečeno, ne splača se, zdaj zdaj bo stala nova.
Ko je v četrtek ravnateljica množici - ki se je za potovanje knjig pol ure kasneje povezala v polkilometrsko živo verigo do trgovskega centra City - sporočala, da romajo knjige tja le začasno, in je nekdo polglasno pridal "al' pa tudi ne začasno", je bil smeh naokoli nekako zamrznjen. Kakor zmeraj v kočljivih okoliščinah. Daljnega 1965 so občinski upravni organi stavbo knjižnice odredili še za Lutkovno gledališče. Zgolj začasno. Tam je občepelo naslednjih 45 let. Vic je smešen samo tako dolgo, dokler ne preneha biti vic.
“Karantena je bila družbena katastrofa in ljudje bodo potrebovali čas, da se spet vrnejo na javne prostore. Še na nogomet jih ni”
Namazani s potrpljenjem
Stvari so se začele dogajati tudi navzven v začetku tedna. Cela knjižnica je utripala kot oživelo mravljišče: na stotine škatel, razmontiranih polic, tovornih vozičkov ..., selitveni servis, na desetine zaposlenih pri praznjenju polic in zlaganju, delo z naskoki in počitki, na hitro popita kava zunaj na boksu za vračanje gradiva. Tudi nekaj zablodelih bralcev, ki jim je ušlo sporočilo o zaprtju.
"Zamudnine so do konca leta ukinjene. Ne skrbite."
V projekt Selimo pamet je knjižnica vključila še skoraj pol stotnije Mariborčanov, svojih ambasadorjev, podpornikov, zaveznikov branja. Literatov, glasbenikov, igralcev, športnikov, novinarjev, funkcionarjev ... Vsak je s knjigami napolnil le eno škatlo ... Gre predvsem za simbolno dejanje, mi pravijo v knjižnici.
- Katere avtorje si zapakirala? vprašam Večerovo urednico kulturnih strani.
- Eh, neke ptiče in kozoroge.
Naravoslovje je "doletelo" tudi mag. Majdo Potrato, predsednico sveta Mariborske knjižnice, slovenistko, nekdanjo poslanko, vztrajno bojevnico za novo knjižnico na starem mestu.
"Človek se mora namazati s potrpljenjem. Računala sem, da enkrat pa vendarle pridejo med odločevalce tudi taki ljudje, ki razumejo, da je knjižnica srce mesta. Da je knjižnica uskladiščeno znanje, čustvovanje in mišljenje in da se znajo knjižnice odlično prilagajati novim razmeram."
Vprašanje je pogosto v zraku: So knjižnice ogrožene? Če je mogoče vsako knjigo prebrati na zaslonu ...
Dr. Aleš Bošnjak, direktor IZUM-a, kjer od aprila domuje Vega, največji superračunalnik v Sloveniji: "Kot predstavnik zavoda, ki se že desetletja ukvarja z računalniško podporo slovenskim knjižnicam, se spominjam nekaterih vprašanj, ki so bila predmet razprav že v začetku tega stoletja. In eno od teh vprašanj je, ali bodo knjižnice ob porastu dosegljivosti digitalnih virov sploh lahko ohranile vlogo in pomembnost tiskanega gradiva in branja nasploh. Napovedi so bile takrat zelo slabe, a izkazalo se je drugače. Knjižnice in z njimi tudi naša Mariborska knjižnica so v tem času svojo vlogo nekoliko prilagodile, še vedno pa je tiskana knjiga tista, ki daje človeku izvorni občutek povezanosti z vsebino. Kot bralec lahko rečem, da se ta občutek še dodatno okrepi v pogovoru s prijaznim knjižničarjem, ki zna človeku svetovati. Digitalna knjiga in tudi svetovni splet tega ne moreta nadomestiti, sta pa vseeno dober pomočnik za vse tiste trenutke, ko česa drugega ni pri roki."
Še sv. Ambrozij se je komaj izmazal
Zadostovalo bi 400 ljudi, prišlo jih je 300 več. Živa veriga od Rotovža do Cityja. Stara knjižnica, začasna knjižnica, nova knjižnica - tudi zaposleni se navajajo na novo besedje. V Cityju so razgrnjeni tlorisi stare postavitve in začasne postavitve, kup listov, na katerih so izračunane metraže polic, označeni regali, popisi za vsebinske sklope, bruto dolžine regalov ... "In potem smo to trikrat premetali v excelu in vse teče," pravi Martina Rozman Salobir, avtorica logistike selitve. Nič zmede? "Izjemno malo zdrsov. V stari knjižnici zelo zanesljiva kolegica pazi, da vsi zlagajo knjige v škatle po istem načinu in da se škatle označujejo točno tako, kot smo se dogovorili. No, danes bo že kaj pomešano, ko gredo knjige skozi toliko rok." Zakaj prav poezija? "Ker jo imamo radi. In tudi iz čisto praktičnega razloga - pesniške zbirke so tanjše, lažje ... V verigi so tudi vrtčevski otroci, tudi hendikepirani in bi imeli težave s knjižnimi debeluhi ..."
Mag. Franci Pivec, ambasador knjižnice, filozof, sociolog: "Prijatelj, ki 'koraka s časom', se je obregnil ob fizično prenašanje knjig med Rotovžem in Cityjem, češ da ima on v svojem žepnem računalniku dvakrat toliko knjig in vedno s seboj. Še več imam prijateljev, ki ne dajo nič na e-knjige, ker nimajo teže, ne šelestijo, ne dišijo … Da ne gre le za različne okuse, dobro vedo načrtovalci nove knjižnice, v katero se bomo čim prej vrnili in bo prikladna enim in drugim.
Novi mediji sporočanja so bili vedno jabolko spora, in ker se naglo razvijajo, se je morala naša generacija že za lastnega življenja sprijazniti z velikimi spremembami: svetovni splet, mobilna telefonija, televizija, radio, film, le nekaj rodov nazaj tisk in pisava sploh. Dejansko ni bilo tako dramatično, kot se je napovedovalo, ker so vsi stari mediji še kar obstajali in še danes otroci v Pionirski knjižnici radi prisluhnejo 'homerjem', ko jim na izust pripovedujejo zgode in nezgode. Je bilo pa napeto - Jaro Dolar opisuje, da mu je lastni oče zagrozil z izključitvijo iz gimnazije, če bo šel poslušat 'radijski detektor' k nekemu pohujševalcu mladine. Takih primerov je nešteto, vse do sv. Ambrozija, po katerem se danes imenuje ena najznamenitejših knjižnic, ki so ga prvega zalotili, da bere potihoma in se je komaj izmazal smrtnega greha. Mirno lahko predvidimo, da bosta na papirju tiskana knjiga in njena digitalna sestra na ekranu živeli druga ob drugi ter se dopolnjevali v uporabi. Če kdo ni opazil, s to dvojnostjo živimo že nekaj desetletij."
“Ko se škorci vrnejo z juga, znajo peti čisto druge pesmi in tudi z našo knjižnico bo podobno”
Pretežni del bo v oblaku
Živa veriga vseh generacij, glasna, na trenutke otročja tudi v odraslih členih, brundajoča, ko dviga razpoloženje pihalni orkester KUD Pošta, kdaj malo raztresena ("Ne beri zdaj! Daj knjigo naprej!"), objestna, ko družba, ki je pravkar stopila iz gostilne, sprašuje, ali so to kakšne demonstracije. ("Ja, dol z vlado!") Štajerci pač.
Zgradba stare knjižnice bo januarja 2022 mrknila. Šla v ruševine. Mariborska knjižnica bo zaživela v Centru Rotovž leta 2024. Če bo šla zgodba k srečnemu koncu.
Franci Pivec: "Ko se bomo vrnili na Rotovški trg, bomo vstopili v drugačno knjižnico. Večino tega, kar knjižničarji vedo o novih medijih in bralnih potrebah, v podrtiji, ki jo zapuščajo, niso mogli uveljaviti. Predstava, da bo tiskano knjigo jutri pač nadomestila digitalna knjiga, je poenostavljena ali kar napačna, ker gre za veliko več - fizična knjižnica se bo razširila in razvejila v hibridno knjižnico, v katero se bosta spojili fizična in digitalna dimenzija prostora. Neskončne police s knjigami ne bodo več prevladujoča podoba knjižnice.
Bolj kot viri, ki se na Googlu kopičijo v neznanskih količinah, bodo iskane storitve, nasveti in pomoč, od koderkoli, 24 ur na dan in sedem dni tedensko. Njihov pretežni del bo avtomatiziran, pripravljen vnaprej, podobno sedanjemu Cobissovemu katalogu. Arhitekti bodo poskrbeli, da bo nova knjižnica fizično dostopna vsakomur, knjižničarji-informatiki pa bodo ponudili orodja in programe, ki so danes na razpolago za uporabnike z najrazličnejšimi posebnimi potrebami. Tako bo le manjši del knjižnice viden in otipljiv na Rotovškem trgu, pretežni del pa v oblaku. Upam, da si investitorji tega oblaka ne bodo napačno razlagali, ker bo treba vanj zelo veliko vlagati."
Neštete ankete po svetu skušajo ugotoviti, kaj ljudje pričakujejo od jutrišnjih splošnih knjižnic, definira sedanjost Pivec, in povsod se izkaže, da jih razumejo kot socialno infrastrukturo - kot prostore sestajanja in povezovanja. Pandemija je ljudi naredila ne le lačne druženja, ampak so se prepričali, da je pogubna vsaka politika, ki jih razdvaja. Svetovne razmere so nore in solidarnost med ljudmi je edina smer, ki vodi k rešitvi. "V Mariboru je to pomembno tako za rotovško, kot za vse druge knjižnice v mreži, za katero vedno znova dojemamo, da je neprecenljive vrednosti. Tu se dogaja skupnost! Ne daj-dam odnos med knjižničarjem in uporabnikom, ampak kot interakcija med uporabniki. Karantena je bila družbena katastrofa in ljudje bodo potrebovali čas, da se spet vrnejo na javne prostore. Še na nogomet jih ni. Poskusiti bo treba že v Cityju. In spet bi lahko uporabili tudi splet ter pritegnili pozornost z webinarji, videokonferencami, blogi, spletnimi stranmi in podobnim.
Kljub temu da vsi virtualni prostori veljajo po definiciji za odprte, v življenju žal ni tako in morda je kar tretjina ali več ljudi, ki do njih nimajo dostopa, ker nimajo naprav, povezav ali usposobljenosti. Svoje naredi tudi varovanje avtorskih pravic na spletu, za katero bo treba najti rešitev, podobno veljavnemu knjižničnemu nadomestilu za izposojene tiskane knjige. Običajno visoke številke sodelovanja pri spletnih aktivnostih, ki jih kažejo računalniški števci, niso vsa resnica in se v svetu sodobnega komuniciranja prepad med socialnimi sloji poglablja. Kot so javne knjižnice vedno skrbele, da dostopnost knjig ni bila odvisna od premoženja, bo treba v tehnološko podprtem knjižničarstvu na to še bolj paziti.
Ko se škorci vrnejo z juga, znajo peti čisto druge pesmi in tudi z našo knjižnico bo podobno."
Prve ne pozabiš nikoli
Kot otrok sem bila utelešenje knjižnega molja. Ko v res skromni podeželski šolski knjižnici ni bilo več knjige, ki je ne bi bila prebrala, je sestra začela obiskovati gimnazijo v mestu. In lahko se je vpisala v Mariborsko knjižnico. V mojem berilu za peti razred je bil odlomek iz Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem. "Iztok je zataknil strelico za pas, prijel lok z levico, z desnico brzdo in planil kakor pero na konja. Spela sta se, potem pa zdirjala po areni. Jezdil je prvič in pogledal kragulja, ljudstvo je zamrmralo, ker ni sprožil ..."
Želela sem si te knjige kakor najbrž malokaj dotlej. Sestra si jo je sposodila zame v knjižnici. Knjiga - lahko sem živela mnoga razburljiva življenja -, stara "koca" na pašniku, Liša in Šeka, ki mirno mulita travo - ni bilo zelo daleč od nebes. Tam nekje na polovici knjige skočim domov, ne spomnim se, po kaj. Z nekaj travnimi bilkami označim stran v knjigi. Dve minuti tja, dve nazaj. Že od daleč vidim, da Šeki gleda iz gobca nekaj belega. Nekaj belega! Trije listi knjige. V želodec so se mi zajedle ščipalke in ostale tam še nekaj tednov. Odstranila sem ostanke odtrganih listov in knjigo zvečer dala sestri. "Vrni." "Tako hitro si jo prebrala?" Pokimala sem. Dneve in dneve sem živela v dušečem strahu. Na pol paralizirana. Bodo prišli miličniki? Bo prišlo pismo s sodišča? Bodo zaprli sestro? Naj ji povem?
Nikomur nisem povedala in komaj čez nekaj mesecev je tesnoba minila. Šele kot odrasla sem premagala odpor in Finžgarjev roman končno prebrala. Ne smejim se otroškim strahovom.
A še zmeraj, ko grem v rotovško knjižnico po knjige, se pojavi čuden občutek, kot nekakšen droben derivat strahu, nenevaren, neškodljiv; vzamem ga zgolj kot opozorilo, da je goveda treba imeti ves čas na očeh.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
