Razmišljanje o istovetnosti ali značaju kakšnega mesta je skoraj vedno subjektivno početje, pri katerem igrajo čustva vsaj toliko vloge kot razumski pretresi. Razen seveda v primeru, ko pozna človek mesto zgolj kot piko na zemljevidu in kot vrsto suhih statističnih podatkov. Maribor zame seveda ni to, pa naj se še tako trudim odmisliti vsa številna srečanja čudne vrste z njim. Že zelo zgodaj je postal najprej "mesto", skoraj z veliko začetnico, nasploh, mitični kraj, kjer se odpira svet. Pozneje sem mu pripisal v svojem življenju položaj nekakšne vmesne postaje, od koder me bo lepega dne že poneslo kam daleč naprej. Čas te vmesnosti se je jel vedno nevarneje podaljševati, tako da se bo, kot kaže, izpolnila stara Churchillova modrost o najdaljšem roku trajanja začasnih rešitev. Vendar se nekako ne morem znebiti vtisa, da je moj premislek o mariborskih križih in težavah ne glede na slabi dve desetletji življenja v mestu še vedno prežet z občutkom, kakor da se me njegov utrip tiče samo obrobno. Tako sem moral celo ob branju sveže študije svojih fakultetnih kolegov Mirana Lavriča in Andreja Natererja vključiti kar precej samodiscipline, da se ne bi začel pokroviteljsko krohotati ob sicer nedvomno iskrenih čustvenih izlivih enega svojih najljubših tekstopiscev med pevci o izjemnosti (recimo nogometnega) ozračja v Mariboru, ki ji je posvetil tudi prenekateri verz.
Morda imam zaradi zgolj "začasne" navezanosti na obdravsko mesto težave s skoraj vsemi mestnimi ikonami, s čevljarčkom, Zlatkom Zahovičem, Rudolfom Maistrom in celo z Antonom Martinom Slomškom. Nekako najdem pri vsakem kakšno napako, ki mi preprečuje, da bi ga razglasil za res "pravega princa". Postiljanje postelj pa mi žal ne gre dovolj dobro, da bi lahko komu med njimi kdaj podtaknil zrno graha pod dvajset žimnic in dvajset pernic.
Ko jamra Mariborčan ali Mariborčanka, to ni jamranje cmeravega otroka, ki so mu zdrobili igračko
