Pesniški večer

Pozorni bralci revialnega tiska in periodike ste fenomen že zagotovo opazili: poleti se v teh medijih začnejo kopičiti prispevki z jadranske obale. In z dalmatinskih otokov. Hudiča, celo literatura ni imuna; vse več slovenskih romanov se dogaja na otoku. Ne bi znal literarnozgodovinsko pojasniti metaforike otoka, je pa več kot očitno, da jih Slovenci ljubimo.

Po malem si jih celo lastimo. Že kot otrok sem se spraševal: "Kako je mogoče, da bratovščina Sinjega galeba jadra in jadra in kjerkoli pristanejo, vsi govorijo slovensko?" Morali pa bi hrvaško. Ker imamo Slovenci obale le za pljunek, ampak, kot rečeno, "v dalji ostajajo pusti otoki zmot".

Na srečo se moje mladostne travme niso razvile v averzijo do jadranske obale, prav tako kot mi je niso priskutile kasnejše lastniške perturbacije jugoslovanskega razpada. Še vedno gre za enega najlepših koščkov našega planeta in danes vam bom razkril skrivnost, čemu toliko poletnih prispevkov, tudi uglednih in spoštovanih avtorjev, z otokov.

Uredniki so namreč neizprosni. V našem poslu ne moreš imeti povsem brezskrbnega dopusta, vedno znova je prekinjen s to ali ono pisarijo. In ne nazadnje smo kolumnisti tudi finančni oportunisti. Hočem povedati, da ne upamo razložiti urednikom, kako je dopust svet in naj si tistih nekaj fičnikov zataknejo za klobuk … In potem se trudiš za lase privlečeno zgodbo z otoka ali obale po najboljših močeh spremeniti v univerzalno.

Liter rdečega in gazdino prigovarjanje sta naju odnesla na pesniški večer v Zastražišću. To je vas na Hvaru. Ampak ne na onem Hvaru, kjer svetovna noblesa trenira razuzdanost in vsakršno prekomernost, temveč v ruralnem, odmaknjenem Hvaru. Tam, kjer je otok najožji, še preden se, iz smeri Sučuraja, cesta strmo spusti v Jelso. Tam vlada otoški srednji vek … S konservativnostjo, brezupom in ujetostjo v logiko izoliranega življenja prežeto bivanje.

Naš gazda je čuteč človek s posluhom za otoško tradicijo. In s kanonično strastjo za vsemi čudaštvi, ki držijo množične turiste vstran od tistih uval. Z zemljiškomerskimi vojnami, z neočiščenimi sardelami in z jamranjem nad komunisti, Bračani in turisti vred.

Zastražišće (po njegovih besedah) je bila nekoč jako pomembna vas. Ampak vsi "vasisti" tako sodimo o svojih vaseh. Sam sem enako prepričan za Svečino. Danes tam ne živi skoraj nihče več. In enkrat letno, pred praznikom Marijinega vnebovzetja, se vaščani srečajo in priredijo pesniški večer. Legenda govori o tem, da so tod doma izborni pesniki, ki jim v trpki štokavščini, ki je narečna posebnost tega dela otoka, pesnjenje gre odlično od peresa.

Med razgledom na sonce, ki bi ga povprečen pesnik opisal kot "ognjeno kroglo, ki pade v morje", stisneva poliček rdečega, in ker večer obljublja zgolj trideset plusa brez klime, greva poslušat pesnike.

Vas je razdrobljena in v spodnjem delu je nekaj podobnega ulici, ki so jo zagradili, privlekli stole in ozvočenje … Na improviziranem odru sedi pol ducata ljudi poduhovljenih obrazov. Pa tudi ostala publika niso običajni vaščani, ki jih srečujem čez dan. Oni posedajo pred trgovino, ker v vasi ni gostinskega lokala, in pijejo pivo. Od 8. do 13., ko je trgovina odprta. Nato trgovino zaprejo in pivci piva se vrnejo ob 17., ko jo ponovno odprejo …

Obiskovalci pesniškega večera so drugačni. Urbani. Čisti in dišeči. Vrnili so se na otok za praznik, ki je srečno postavljen v čas poletnega oddiha. Prijetno s koristnim. Drugače živijo povsod drugod, le na otoku ne več …

Verzi pričnejo teči, kot nam teče pot med lopaticama. Otožni verzi o ljubem otoku. Nostalgični verzi o življenju, ki ga več ni. O mladosti in o tem, kako težka je tujina brez otoka.

Pa si mislim: "Zakaj, hudiča, si odšel, če ti je tako hudo za domačijo?"

Pesnik, ki jamra nad življenjem drugje, nad življenjem, ki si ga je izbral sam, in v zapuščeni vasi pred prazno družinsko hišo išče svojo muzo, je ultimativni pesniški oportunist. Sedim tam in v stotih izpeljankah poslušam Prešernove "Vrbe". Slabše pesnjenje, pa vendar.

Dotakne se me zgolj ena pesem. Pesnica je preminila pred nekaj leti, živela je v Parizu. Bila je iz sosednje vasi in pred desetletji je prav ona začela pesniške večere. Recitira mož, ki odkloni mikrofon. Govori o preši za olivno olje, ki jo možje iz pristanišča vlečejo v strmino gor v vas. Po kamenju. Kot na grafikah visokega ekspresionizma skrivenčeni obrazi. Tršate postave preklinjajo sodobnost, ki jo vlačijo navkreber. Preša, ki naj bi olajšala delo in prinesla napredek, bo, ampak tega še ne vedo, prvi korak k odhodu z otoka. "De b'uka želja me iz tvojga sveta …"

"Šli smo za lažjim življenjem," pravijo. Tako na Hvaru kot moji mladostni prijatelji iz Svečine. Na tisoče mladih še vedno zapušča podeželje. Ne v časih po vojni ali v časih industrializacije. Dogaja se danes, tukaj in zdaj. Včasih smo na deželi živeli v srčiki stvarstva, bili smo temelj bivanja, danes smo postali dopust.

In si mislim, medtem ko poslušam okorne jambe o dišečem otoku … če je življenje tu tako hudičevo težko, čemu milijoni silimo na sredozemske obale? Sam stokrat raje zamenjam meglo, vlago in potrošništvo Stuttgarta, njegovih 65 kvadratov najete nepremičnine, za blitvo v marcu, smokve v avgustu in olive v oktobru. Pa ne gre za romantičen mit iz devetnajstega stoletja o trdem, a zdravem in poštenem življenju na deželi. Gre za ekonomiko preživetja; za ritem bivanja, za tisoč in eno drobno stvar, ki golo kožo Sredozemlja favorizirajo pred plastičnimi površniki severa.

Razumem človekovo potrebo, da živi drugje kot doma. Tako razumem tudi pesnike, ki se vračajo na otok z verzi, devizami in bledoličnimi otroci. Sreča je izmuzljiva žival in nje iskanje pogosto tavanje v temi. Ne nazadnje sta tudi Adam in Eva trmasto zapustila raj in se potem sekirala do smrti.

Težko pa razumem mit o izgubljeni otoški sreči, ki porodi ravno toliko pesniške bolečine, da je je dovolj za dve uri avgustovske noči.