Noč “na placi”

Kljub pomislekom do trenutne oblasti sem skuril bone. Nenačelnost je mati hinavščine. Ampak sem našel toliko samospoštovanja, da sem jih šel spičit na gorenjsko/bovško področje. Predvsem v Bovec. Iz več razlogov; ker v Bovcu preko poletja gnezdijo SDS-ovci in se mi je zdelo prav, da če srečam Janeza ali katerega od njegovih, masteč se z zastonjskim kosilom, vsaj rečem: "Hvala, Janez, hvala, SDS, za to, da mi omogočite pomagati slovenskemu turizmu."

Družinsko smo šli gor v enem najlepših vikendov tega poletja. Pastoralna pokrajina, kipeče gore, brzeče reke. Razumem domoljube, da so si izbrali ta košček raja za svoj bazni tabor. Ker lahko je biti domoljub pod s stihi največjih poetov opevanimi vršaci; v Slovenskih goricah je biti domoljub nekaj težje.

Kranjska Gora poka po šivih, preko Vršiča v dolino Gregorčičeve lepotice.

Spomin me zapelje v divjo mladost, ko sva s pokojnim Markom Zorkom (še vedno po malem odkrivamo in pogrešamo njegov genij) romala na srečanje slovenskih novinarjev. Takrat se mu je še reklo Gorjupovi dnevi; predsednik vlade je bil Lojze Peterle in z Zorkom sva zdržala trideset sekund njegovega govora, nato naju je odneslo v noč.

Končala sva v beznici ob letališču, kjer so domačini hoteli linčati Marka, ki je prišel kot misijonar na Papuo Novo Gvinejo. Rinili so v prišleka iz Ljubljane, ki se je delal intelektualca …

"Recitiraj Soči!" so se drli. Kot bi mu tisti stihi dali zadnjo možnost preživetja v divji bovški noči. Imel jih je dovolj in bil je krasen.

Stopil je na mizo in zakoličil novo smer v slovenski komparativistiki:

"Dajmo si že enkrat priznati! Simon Gregorčič je slab pesnik!"

Ne vem, kako sva preživela, ampak sva.

To mislim, ko se spuščam z Vršiča, in razmišljam, kako v domoljubni histeriji nihče več nima jajc domoljubnega župnika postaviti na vznožje Parnasa, kamor po pravici sodi.

Potem sem nekaj ur blodil po Bovcu in obujal spomine na razne dogodivščine, ki me vežejo na vasico. Ne nazadnje: s The Kronik's smo tukaj imeli nekaj nepozabnih nastopov.

V skladu z modo tovorim s seboj kolesa. V preddverju apartmajske hiše, v kateri kurimo Janševo darežljivost, imajo izposojevalnico peciklov. Ker je prostora več kot dovolj, se mi je zdelo fajn, da bi lahko naša kolesa prenočila na toplem.

"Lahko pustimo pecikle pri vas?"

Deklič me gleda začudeno in nato pravi: "Sori aj spik onli ingliš!«

Malo je maličila tudi Shakespearjevo govorico. Ni mi dalo miru pa sem vprašal: "Ja, od kod pa ste?"

"Iz Madžarske."

"Aha," si mislim … "Gre skupaj!" SDS-ovci rajajo v Lepeni, njihovi madžarski frendi pa nekaj kilometrov stran izposojajo kolesa.

Ampak se ni končalo tako zlahka … Srečam lastnika apartmajev. Malo se pomenkujeva, sredi devetdesetih so moji prijatelji iz Solkana in Gorice v Bovcu ustanovili prvo raftarsko agencijo, Soča rafting se je imenovala. Bil sem kar nekajkrat v tistih čolnih. V glavnem kot utež oziroma tovor. Pa sem sogovorniku navrgel, da so Bovčani že takrat čudno gledali tujce, ki hodijo v Bovec delat kšeft. Kako šele gledajo madžarsko punčaro, ki izposoja kolesa?

"Kaj bi to," pravi sogovornik. Danes je v Bovcu registriranih več kot 70 agencij za raftanje, čolnarjenje, ziplajnanje, kanjoning, pohodništvo, kolesarjenje in kar je še aktivnosti, ki iz žlez izvabljajo adrenalin.

Se mi je zdelo malo čudno, rekel pa nisem nobene. Hočem povedati, da ni ravno višek domoljubja, če reko in skale in goro in gozdove in poglede, ulice in vasice rentaš, da tujerodni na tem kujejo dobiček. In kako značilno; največje veselje s Posočjem imajo ravno Višegrajčani ... Čehi, Slovaki, Madžari.

In kaj delamo Slovenci?

"I, ka bi … Parkirnino pobiramo!"

Da plačaš parkirnino, kamorkoli prideš na Gorenjskem in severnem Primorskem, je aksiom. Preveč avtomobilov za premalo prostora. Čim se ustaviš, te čaka parkirni avtomat. Madžarom reka, njeni tolmuni, Rusom hoteli, Nemcem restavracije, Slovencem pa parkiranje. Ampak kar je res, je res. V zaračunavanju parkirnine smo vrhunski. Gori nad Bovcem je prelepa pot, ki vodi do vasi Plužna. In pod Plužno je ena zadnjih skrivnosti naše dežele - slap Virje. Vsaj tako sem naivno mislil, jaz, ki sem ga prvič skusil še obkroženega z divjino. Prikolesarimo, srečna slovenska družina, do parkirišča nad slapom.

"So vsaj uredili parkirišče," si mislim, ko ga zagledam. Kot prizor iz Odiseje 2001, ko besni primati zagledajo monolit. Stoji pokončno med zelenjem z vsemi svojimi režami in zahteva, da plačaš parkirnino, če hočeš do slapu. Na srečo kolesarji za zdaj parkirajo še zastonj, a verjetno ni daleč dan, ko bomo tudi dvokolesniki tiščali kovance v režo.

In ko poslušam pridruženega domoljuba Počivalška, kako baja o slovenski turistični strategiji, si ne morem kaj, da ga ne vidim v uniformi šefa parkirišča. Ali predavatelja na kongresu parkiriščnikov, kjer se trudijo uvesti nove tehnologije zapornic in plačevanja s kreditnimi karticami.

Saj ni tako iz trte izvito. Pobiranje parkirnine mogoče ni časten posel, a drobnjakarski naturi Slovenca ustreza kot noben drugi.

Zvečer gremo ven. Že tako sem namrgoden zaradi vse te tujerodnosti; da se razumemo - imam se za svobodomiselnega duha, ki ne priznava intelektualnih, nacionalnih meja in tudi ne meja svobodne gospodarske pobude. A da se šopirimo in mečemo na zobe za vsak centimeter svete slovenske zemlje, da ploskamo blut und boden bedakom, hkrati pa razprodamo vse, kar lahko, mi pa ne gre v račun.

Slabo voljo nekoliko potolaži prelepo kolesarjenje v Log pod Mangartom in zvečer gremo v "lajf", ker to radi delamo. Sploh takrat, ko lahko družinsko stegnemo pir. Sicer sem pirski analfabet in težko pogoltnem napitek, ki ga fantje z odličnim marketingom varijo po garažah, ampak z veseljem se ogrejemo za koncert znane slovenske pop dive. Slovenska pop diva pride s celim ansamblom in končno nekaj normalnosti v nenormalnih časih.

Malo je hecno, ker v prostoru, ki zahteva upoštevanje epidemioloških ukrepov, prepeva le nekaj otrok, vsi ostali smo zunaj. Cepljeni in necepljeni.

Ampak nazaj k narodovem jedru. Diva prepeva klasičen veselični repertoar in klasično hladni Slovenci se malo zamajamo na petah, in to je to … Ampak potem diva prešalta na dalmatinske, na turbofolk, na starogradske, na jugo pop. In čaga se začne … Plešemo, pojemo in rajamo …

Pa si mislim; Janša in tovariši kilometer stran ob tabornem ognju, s pipo miru v roki, skrbijo za slovenstvo, medtem ko njihove žene čakajo v vigvamih Induplati, kdaj pridejo poštimat "iz vas bo zarod nov …", mi pa ga na veliko serjemo ob srbsko-hrvaški, skratka agresorski pop muziki in narodnjakih; medtem pa Madžari in Čehi in Nemci in Avstrijci preštevajo dnevni izkupiček.

Pa razumi, če moreš. Sam bovškemu domoljubju nisem prišel do dna. Zato sem stegnil še en pir in bon se je iztekel.