Kolumna Marka Radmiloviča: Fse, kar je prav

Bilo je v prvi polovici devetdesetih. Vračal sem se po daljši odsotnosti od doma. Bil sem v tujini. Hkrati je bilo tisto bivanje moje najdaljše na tujem. Ušivi štirje tedni v Združenih državah. Kaj čem, sem pač bolj zapečkarske sorte. Amerika tedaj še ni bila tako histerična, kot je danes, ljudje so počeli ameriške stvari. Gledali televizijo, se basali s hitro hrano in se posvečali športu. Po televiziji seveda in tudi umori so bili v glavnem na televiziji …

Mesec dni je dovolj, da si človek spočije glavo. Uredi misli in preusmeri pozornost. Takrat, vem, me je navduševalo potrošništvo. Kupoval sem si stvari, ker se mi je zdelo, da potrebujem prav vse, kar so zmogle izdelati pridne ročice bangladeških otrok.

Potem sem se vrnil. Ljubljansko letališče je bilo še zakotna luknja in velika letala so pristajala na Dunaju. Tja sta me prišla čakat starša, da me vrneta v naročje matere Štajerske. Menil sem, da bo srečanje čustveno in veselo, po mesecu odsotnosti bi človek to pričakoval. Raztreseno so me mati pričakali pri izhodu: "Oča čakajo v avtu!" Kar je moj oče tako ali tako stalno počel. Hočem reči, da je rad čakal v avtu …