Kolumna Renata Baretića: Mandarine s Titovega otočka Vanga

Obema moralnima bednikoma so na njuna domača naslova dostavljali, če verjamete ali ne, mandarine z Brionov.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Josip Broz - Tito na otoku Vanga
Profimedia

Pred nekaj leti sem se na povabilo prijatelja iz ene od hrvaških producentskih hiš z veseljem lotil razdelave osnovne ideje in pisanja scenarija za televizijsko serijo z delovnim naslovom Arhipelag Brioni, ki temelji na spominih izmišljenega Titovega butlerja z otočka Vanga. Šlo naj bi za bizarno humoristično serijo in dejansko sem scenarij zanjo pisal z velikim navdušenjem, po znani matrici (po kateri ne nazadnje deluje tudi velik del današnje stvarnosti): četrtina resnice in tri četrtine izmišljotin.

Serija ni bila izbrana na natečaju Hrvaške radiotelevizije. Uradno pojasnilo se je glasilo, da je projekt predrag, medtem ko smo preko "off the record" kanalov slišali, da je bila vseeno posredi zamera, da smo Tita prikazali kot preveč simpatičnega. Ni jim bilo pomembno niti to, da že v prvi epizodi glavni junak (butler, ki je svojo hiško v gorah spremenil v pravo malo svetišče v čast ljubljenemu maršalu) sam jasno pove, da je bil Tito zasebno v resnici hudič v človeški podobi. Ja, hudič, še najbolj podoben Wolandu iz Bulgakovovega romana Mojster in Margareta. Škoda, da serija ni bila izbrana na natečaju in da je, po vsemu sodeč, ne bodo nikoli posneli, saj je v njej nekaj res prismojenih scen …

Toda zakaj vas zdaj tukaj gnjavim s svojimi spomini na neki neuspeli projekt, na katerega nisem pomislil že vsaj pol leta? No, evo, zaradi - mandarin. Titovih mandarin z Brionov. Ena epizoda te nesojene serije se vrti okoli dogodka (domnevno resničnega!), ko je Tito z nujno depešo sklical izredni sestanek Centralnega komiteja ZKJ, sredi zime - na Brionih. Naslednji dan so vsi pridirjali, v bundah in zaskrbljeni (njihove travme z brionskega plenuma so bile še vedno sveže), po poti ni nihče z nikomer govoril, nato pa jih je Tito lepo postavil v vrsto ter jih poslal za eno uro obirat mandarine. Šele na koncu jim je rekel, da lahko vsak odnese domov, kar mu je uspelo nabrati, in da je sestanka konec.

Evo, samo da je pokazal, kdo je gazda.

In kdo je danes gazda? Neka "žvižgačica", ime ji je Maja Đerek, je bila razmeroma visoko pozicionirana uslužbenka v podjetju Državne nepremičnine, torej v firmi, ki je zadolžena za gospodarjenje z nepremičninami v lasti Republike Hrvaške. Vsake toliko je naletela na nepravilnosti, favoriziranja in podobne koruptivne posle, ki jih je začela vse po vrsti prijavljati nadrejenim. Ko je spoznala, da je banda dobro povezana in da nobeden od šefov njenih opozoril ne jemlje resno, je začela zbirati dokazno gradivo, se strogo držati zakonskih predpisov ("kot pijanec plota", bi rekel tovariš Tito), odpovedovati najemne pogodbe neplačnikom, evidentirati najemojemalce, ki so poceni najete nepremičnine oddajali v najem tretjim osebam za desetkrat višje najemnine in … bila za nagrado odpuščena. Tedaj se je odločila s svojim primerom seznaniti javnost, toda nekateri vztrajno tečni novinarji so njeno dobro argumentirano zgodbo vzeli pod drobnogled ter začeli preiskovati detajl za detajlom.

In je prišla na dan zgodba o tem, da je bila edina v celoti obnovljena zgradba v središču Zagreba (zdaj že skoraj celi dve leti po uničujočem potresu!) tista, v kateri je državno stanovanje, veliko skoraj sto kvadratnih metrov, ki ga uporablja predstojnik premierjevega urada Zvonimir Frka-Patešić. Uporablja ga na podlagi lažne prijave prebivališča (prijavil ga je na Dolgem otoku, čeprav je bil pred prihodom na dolžnost podnajemnik v Zagrebu, in to v hiši človeka, ki je bil malo za tem imenovan za veleposlanika v Maroku, kjer je bil pred tem veleposlanik, kakšno čudno naključje, prav Frka-Patešić) ter zanj plačuje mesečno najemnino v višini 60 evrov, medtem ko bi jaz za najem tega istega stanovanja moral mesečno plačevati vsaj 40-krat več.

Nato so tečni novinarji odkrili še to, da ne gre samo za stanovanje: šef premierovega urada je od Državnih nepremičnin v sosednji ulici dobil v uporabo še garažo za zasebni avtomobil ter klet, v kateri, kot sam pravi, ima zasebno knjižnico (tako kot, mar ne, vsi drugi pametni ljudje, ki pazijo, da jim knjig ne bi uničila vlaga, in jih zato hranijo po kleteh starih zgradb).

Manj kot dan je trajalo, da so se novinarji spomnili nedavnega pričkanja okoli stanovanja Maria Banožića, v zadnjem času obrambnega ministra, pred tem pa ministra za državno premoženje, prav tistega, ki je pristojen tudi za poslovanje podjetja Državne nepremičnine. Banožić je bil nastanjen v enako veliko stanovanje v središču hrvaške prestolnice, za podobno mesečno najemnino, čeprav v njem živi sam (domnevam, da prejema tudi dodatek za ločeno življenje). Zanj bi morda zadostovalo polovico manjše stanovanje, a ker ga, tako se zagovarja, občasno obišče družina iz rodnih Vinkovcev, potrebuje malo več prostora.

Obstaja še najmanj pet neomenjenih, ki imajo prste v marmeladi Državnih nepremičnin, toda ta dva se mi zdita še posebno zanimiva. Ne samo zato, ker so jima morali zaposleni iz tega podjetja stanovanji, seveda na državne stroške, tudi opremiti z izbrano posteljnino, svetilkami in barvami, in tudi ne zato, ker ju premier še naprej zagovarja, kot da sta njegova sorodnika in vatikanska kandidata za svetnika, ampak zaradi še ene povezave, najbolj bizarne med vsemi. Obema so namreč na ta njuna domača naslova (pazi, "njuna"!) dostavljali, če verjamete ali ne, mandarine z Brionov! Ja, tiste Titove mandarine z Vange in sosednje Galije! Zanju slastne mandarine iz doline Neretve niso več dovolj dobre, ne, onadva hočeta prav Titove mandarine, četudi so bolj kisle.

Dragi tovariš Tito, prosim te, da mi oprostiš za vse norčevanje, zasmehovanje in posmehovanje, s katerim sem te po tihem častil v izbranih družbicah. Mladost je norost, saj razumeš … Oprosti tudi mojemu pokojnemu očetu, po poklicu kovinostrugarju, za vsako zmerljivko, ki jo je zašepetal, ko je gledal tiste posnetke, na katerih ves nališpan glumiš, da delaš za strugarskim strojem. Oprosti nama in se, prosim, vrni za vsaj tri mesece, če že ne zaradi česa drugega, pa vsaj zato, da se bosta ta dva povzpetnika in domišljava moralna bednika četudi za le pet minut zbala za svoje življenje, ko se bosta začela daviti med žretjem svojih trofej, tvojih mandarin.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta