Kolumna Svetlane Slapšak: Konec tranzicije

Pravzaprav si lahko oddahnemo. Tranzicija je eden najbolj lažnivih, nesmiselnih, prevarantskih terminov, katerega namen je bilo zamegliti naravo sprememb, ki so bile grozljive in smrtonosne, ne samo zlobne in lopovske. Bil je gigantski spin za vse socialistične države po padcu berlinskega zidu, vendar se zdi, da je bil najbolj uporabljan prav v državah, nastalih iz Jugoslavije. Za mene je bila višek besedna zveza "tranzicijska pravičnost", ki naj bi za vse čase potrdila in varovala človekove pravice ... Ni treba posebej naštevati: "tranzicijsko" je v prvem koraku poteptalo univerzalnost človekovih pravic, dobili smo izbrisane, danes, ko je prehod končan, pa imamo občinske blazneže, ki nočejo "drugih" na "svojem". Enako uspešno je tranzicija na pohodu izničila večino socialnih pravic. Ostala je puščava, v kateri je prenova praktično nemogoča, možni so samo kratkoročni popravki. Ob dvajsetletnici vrhunca tranzicije, sprejema med članice ES, je pozitivna bilanca precej bleda, socialna stabilnost resno ogrožena, enakost razumljena kot naravna nesreča (bolje, da je ni), človekove pravice pa so izgubljene z vsakim krikom proti migrantom. Tranzicije ni več, nikakor ne more služiti kot opravičilo za napake "na poti": prevarani smo, a večinoma vemo, da smo.