Koronaleto 2020 v očeh gorskega reševalca: V gorah vedno več izmučenih in izgubljenih

Začetek letošnjega leta v gorah je bil zelo obetaven. Sneg, ki je zapadel na začetku zime, se je hitro preobrazil, zaradi česar se je nevarnost plazov zmanjšala, višje dnevne temperature so ga utrdile, kar je omogočalo udobno hojo z derezami, snežna meja je segala dokaj visoko in zaradi dostopa z avtomobilom se je dolžina tur znatno skrajšala. Nastopilo je daljše obdobje lepega vremena, na posameznih izhodiščih skoraj nisi mogel dobiti prostega parkirnega prostora in množice so se razkropile po gorah.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Bivak pod Skuto
Tomaž Kristavčnik

Ta pojav na žalost potegne za seboj tudi povečanje števila nesreč, kajti zimski vzponi so znatno nevarnejši kot poletni. Na prvem mestu so bili zdrsi. Med množico pohodnikov se je znašlo veliko število takih, ki o zimskih gorah, predvsem pa o potrebni opremi, niso vedeli kaj dosti. Mnogi se pri nakupu opreme odločajo predvsem glede cene in to je najbolj vidno pri derezah. Čeprav na vseh koncih opozarjamo na nevarnost tistih majhnih derezic, včasih jim pravimo tudi verižice, nam že bežen pogled proti čevljem pove, da mnogi opozoril ne upoštevajo, češ, gaz je dobra, tu je šlo že sto ljudi, bom pa še jaz. Večini vzpon in sestop uspeta, nekaterim žal ne.

Jani Bele

Potem je prišel virus, ki je zaustavil življenje, tudi v gorah. Priporočilu Planinske zveze Slovenije, naj ljudje ne zahajajo v hribe, se je pridružila tudi Gorska reševalna zveza Slovenije, predvsem zato, ker so se reševalci znašli pred različnimi vprašanji: kako pristopiti k ponesrečenemu (s sumom na okužbo), kako reševati na klasičen način z nošnjo ob uporabi mask, kaj bo s helikopterskim reševanjem, kjer ekipa plovila ne more uporabljati zaščitnih mask - neznanih stvari je bilo res veliko. Večina ljudi se je navodil glede (ne)zahajanja v gore držala, a kar precej jih je še bilo, ki so se na to požvižgali. Parkirišče na Vršiču je bilo včasih prepolno, in kot da bi izzivali nas "ta pridne", so se vrstile objave o vzponih na družbenih omrežjih. Vsem takim "herojem" bi takrat svetoval, naj bodo tako pogumni in pustijo mobilni telefon doma. O, to pa ne. Kdo bo pa slikal za FB, predvsem pa, če se mi kaj zgodi, bodo že prišli po mene - saj morajo.

Potem so se zaprle občinske meje. Pešci, tekači, kolesarji, motoristi … povsod jih je bilo polno. Očitno so vsi dobesedno vzeli, da rekreacija krepi odpornost telesa. Spraševal sem se, kje so vsi ti ljudje sicer, saj se je mnogim že od daleč videlo, da nekako "ne spadajo" v naravo. Verjetno v normalnih časih sedijo doma pred televizijo in grizljajo čips.

In že je prišla glavna planinska sezona. Tujcev, ki so zadnja leta zavzeli naše gore, od začetka še ni bilo veliko, a so se kmalu vrnili in vsaj v okolici Triglava je bilo zelo težko dobiti prenočišče, če so oskrbniki vsaj malo hoteli ugoditi zahtevam glede omejevanja virusa. Ob dejstvu, da se virus zadrži na kovinskih predmetih znatno dalj časa, smo svetovali uporabo razkužila na poteh, opremljenih s klini in jeklenicami. A zgleda, da nam taka higiena še ni prišla v navado.

Tako kot že v zadnjih nekaj letih je tudi letos opazen porast akcij, v katerih rešujemo nepoškodovane planince. Glavna vzroka sta dva: izmučenost in izgubljenost. Da se izognemo prvemu vzroku, upoštevajmo eno osnovnih pravil - postopnost. Nikar ne poskušajmo na začetku sezone uresničiti vseh ciljev z veliko žlico. Z manjšimi, nižjimi hribi preizkusimo in krepimo svojo kondicijo, kajti od ture, na kateri se s težavo premikamo od enega mesta za počitek do drugega, ne bomo imeli prav nič. Tudi za to, da se ne izgubimo, je pomembna že dobra priprava doma - od pridobivanja informacij o sami poti preko vodnikov, hribovskih spletnih strani do proučitve poti na zemljevidu. Na gori pa zopet ena od osnov - držimo se markiranih poti. Teh je v Sloveniji več kot 10.000 kilometrov. Sledimo markacijam, pozorni bodimo na križiščih, ne pustimo se zavesti stečinam živali, lovskim stezicam, svoji logiki … Če dalj časa ne vidimo markacije, ne rinimo naprej, ampak stopimo nazaj po poti do zadnje markacije in od tu pazljivo iščimo naslednjo - velikokrat se skriva na drugi strani drevesnega debla.

Mnoge moti prevelika gneča na bolj "modnih" gorah. Tudi mene. Zato me pot velikokrat zanese v Zahodne Julijce, Karnijske Alpe ali gore Ziljske doline. Sprijaznim se z malo daljšo vožnjo, zato pa velikokrat uživam v samoti, predvsem pa spoznavam nove, čudovite gore.

Pogled skozi okno stanovanja se sedaj zaustavlja na že zasneženih gorah. Verjetno bo novozapadli sneg na nekaterih (predvsem prisojnih) straneh gora še skopnel, ampak na severnih straneh utegne počakati kar na nove snežne pošiljke.

In zima bo zopet tu.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.