Tisto, kar mislim - in obenem dvomim - da vem.
0.
Preambula.
Reči so vedno bolj kompleksne, kakor se zdijo. Zares zanesljivo je le to, da je ustvarjanje kaosa veliko lažje od ustvarjanja reda. Vrzite šop lepo polikanih in zloženih dihalnih mask v zrak - potrebna je le ena sekunda, da se razmečejo vsevprek. Zdaj pa jih uredite v prejšnje stanje - potrebovali boste likalnik in pol ure ali več. Zato človeške družbe, poučene iz izkušnje, dajejo prednost redu pred spontanostjo, prisili pred svobodo. Namreč njihovi voditelji. Morda je drugje v vesolju drugače - pri nas drugače pač ne gre.
1.
Vrsta homo sapiens demens se začne s trenutkom, ko prvi pripadnik človeškega rodu napade drugega pripadnika človeškega rodu, ga obvlada, si ga podredi in ga zasužnji. V blaznost tega nasilnika, blaznost, ki je potencialno ves čas na voljo za aktivacijo, ne sodi zgolj zmožnost neverjetnega nasilja, sovraštva in hudobije, ampak tudi zmožnost samoslepljenja, sprenevedanja, predvsem pa osmišljanja in upravičevanja lastnega zločinskega ravnanja.
2.
Druga posebnost naše vrste pa je, da premore tudi nekaj, čemur pravim "čebelji" in "osji" gen. Morda sta poimenovanji zgolj prispodoba, seveda pa je tudi mogoče, da so se nekateri praljudje, kot se že primeri pri genskem križanju med vrstami, nalezli vedenjske naravnanosti čebel in os ob čebeljem ali osjem piku. Razvili so torej čebelji, zbirateljski nagon (mešanico pohlepa in skoposti) in osji, roparski nagon (za ekspropriacijo in podjarmljanje ljudi in živali), in ta dva sta jim dala prednost pred drugimi pračloveškimi (in živalskimi) vrstami.
Mi smo njihovi potomci. Posledica delovanja teh genov je, da je naše ekonomsko življenje sestavljeno predvsem iz kopičenja, oklepanja, grabeža in izkoriščanja. Večina nas je resda bolj nedolžne čebelje sorte, precej pa je tudi osarjev (bankirjev, finančnikov, oderuhov, davkarjev, sleparjev, kvartopircev, roparjev, hekerjev, odvetnikov in nasploh tatov).
3.
Zgornji nadarjenosti za zlorabo in za njeno upravičenje součinkujeta na človeško družbo. Prek njunega sodelovanja smo domislili in izdelali izkoriščevalske družbene sisteme in vsakega posebej znali prepričljivo upravičevati - s posmrtnostjo, z vero, z dogmo, z ideologijo, z lastnino, z raso, z nacijo, s spolom, z enakostjo ...
4.
Ker je naš gon za imeti močnejši od našega gona za deliti, je logično, da so bolj trdoživi tisti sistemi, ki izkoriščajo pohlepnost in ne solidarnosti človeka, njegovo konzumentstvo in ne njegove varčnosti. Najbolj uspešno to počne kapitalizem. Socializem ali komunizem sta deviaciji, navidezni alternativi, kajti v vsakem sistemu, ki temelji na izenačevanju razlik, obstaja posebna vrsta ljudi, ki to izenačevanje nadzorujejo. Oni so torej skrivni razpolagalci, skrivni lastniki, skrivni izkoriščevalci, dejansko slabši od kapitalistov, ker se razglašajo za odrešenike. Zato je imel prav Radio Erevan, ko je zatrdil: "V kapitalizmu človek izkorišča človeka. V komunizmu pa je ravno obratno."
5.
Najvišja in, upam, končna oblika izkoriščanja je sedanji neokapitalizem. V njem je združeno vse, kar je v človeku blaznega, obenem pa osmišljenega do samoumevnosti. Tu šele se je Kapitalu posrečilo, da je s podkupovanjem, prilizovanjem, strašenjem, pritiskanjem, s cikličnimi krizami itn. kooptiral Oblast (Državo) in njene redoljubne pomočnice Medicino, Psihiatrijo in Oborožene sile.
A ta sistem je obsojen na propad, če ves čas ne pospešuje obračanja kapitala, kar počne z vse večjo proizvodnjo in porabo. Ker dandanes za potrebno letno rast ne zadošča več zgolj vabljenje na borzo, v trgovine, v storitveno porabo, je Kapital v zadnjih letih šel v renovacijo: svet si skuša urediti kot eno samo vesoljno internetno trgovino, iz katere ne bo izhoda.
6.
Najbolj rentabilna roba so osnovne potrebščine, kajti brez njih ni mogoče preživeti. Glavna med njimi je živež. Da bi Kapital imel korist, mora nekako doseči, da bo človeštvo jedlo vedno več. To se da doseči na dva načina: da ponuja kot hrano nasladila in da nas obenem dela čim manj aktivne. Ve se namreč, da človek, ki nič ne miga, več poje: poglejte krave v hlevu ali pa ljudi pred televizorjem. Treba je torej ljudem ponujati preobilje zasvojljive hrane in jim obenem preprečevati, da bi jo sproti spreminjali v energijo. To slednje bi pomenilo gibanje, torej rekreacijo, ki ljudi odvrača od "jedenja iz dolgočasja". Kako torej narediti uspešnejše požeruhe in lenuhe? To ni zelo težko. Ljudje smo milijon let živeli v nenehnem pomanjkanju in nevarnosti, da bi nam zmanjkalo energije za beg pred predatorjem, za preživetje ledenih dob. Zato smo zdaj gensko dirigirani, da sledimo dvema ukazoma, ki se glasita: kadar je priložnost, da se naješ, jej do onemoglosti, saj nikoli ne veš, kdaj bo spet priložnost; in drugi: kadar pa ni nevarnosti in ti ni treba bežati, samo počivaj, nikoli ne veš, kdaj bo treba bežati in boš za to potreboval vso svojo energijo.
7.
Kombinacija naslajanja in neaktivnosti, ki je bila evolucijsko tako adaptivna, pa pomeni katastrofo za človekovo presnovo, katere zdravost temelji na pomanjkanju, ki še dopušča preživetje, in gibanju, potrebnem za iskanje tako redke hrane. Pod nenehnim udarom nasladil (in aditivov) telo ne more drugače, kot da skladišči presežno energijo v obliki masti, ki jo je mogoče kdaj pozneje v času stradeža pretvoriti v prepotrebno energijo. Vendar tega stradeža ni in ni več. Presnovi mehanizmi od preobremenjenosti nazadnje odpovejo in človek postane, ne da bi bil kaj opazil, kronični bolnik. Vse moderne kronične bolezni - od visokega pritiska, diabetesa pa do alzheimerja in srčno-žilnega popuščanja - so posledica kompromitirane presnove. Po dodatni bioprocesni poti (prek črevesnega mikrobioma) tem bolnikom odpove nazadnje še imunski sistem oziroma se izravnovesi: reagira alergično in preganja povsem nedolžne tujke in celo lastna tkiva, namesto da bi se ukvarjal s tistim, za kar je ustvarjen, namreč s popravljanjem genskih napak, pospravljanjem celičnih ostankov (in s tem rakavih zasnutkov) ipd.
8.
Tako smo pod nenehnim pritiskom živilske industrije v razvitem svetu obilja vzredili - ne jaz ne vi, ampak sam sistem in njegovi vzdrževalci - idealnega novodobnega porabnika, ki zaužije dvakrat, trikrat več energije, kot bi bilo zdravo. Pri tem pa je lepota (v očeh Kapitala) v tem, da je te ljudi treba zdaj še zdraviti - zdravljenje pa pomeni nov vir dohodka od prodaje terapij in zdravil. Tu torej nastopi "najbolj propulzivna ekonomska panoga" (poleg vojaške industrije in industrije nadzora, kakršna je komunikacijska tehnologija). Bolehavi porabniki zanič hrane si torej, nehote in nič hudega sluteč, naložijo še eno nalogo: žrtvujejo se za dobičke svetovnega gospodarstva s tem, da postanejo kronični medicinski potrošniki.
9.
Večina medicinskih storitev (95 odstotkov) v razvitem svetu je namenjena zdravljenju ljudi v zadnjih šestih mesecih življenja. Pri tem vodi medicino geslo, da je "vsako življenje sveto". Tudi tisto, ki si ne želi več životariti in ki milo prosi za konec. Gre za šest mesecev, glede katerih si, upam, ne vi ne jaz ne želimo, da bi jih morali kdaj preživljati: to so meseci posegov in preiskav, mehanizacije in vegetacije, izolacije in nesmisla, obupovanja in zapravljanja denarja dedičev. A v tem je pač denar, in denar je človeškega sveta vladar.
10.
Farmakološka zdravila bi se v resnici morala imenovati bolnila, kajti v veliki večini ne zdravijo, ne da bi obenem tudi škodila. Čudežnih zdravil praviloma ni. Prav zato morate na koncu medicinskih reklam ven in ven poslušati tisto žebranje, češ da se "o škodljivih učinkih posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom" - to napotilo namreč odvezuje ponudnika odgovornosti, češ, bili ste lepo opozorjeni. Vseeno pa gre za posredno priznanje, da se branža zaveda vsaj potencialne škodljivosti poseganja v organizem.
11.
Kakšno je to poseganje in zakaj je tako škodljivo? Vsako zdravljenje je samo po sebi motnja, ki ovira gladko delovanje homeostaze. Homeostaza je najvišji dosežek uspešne evolucije, ki omogoča vsakemu organizmu, da sam reagira na spremembo v okolju in s tem ohranja svoje ravnovesje, zdravost in življenje. Zdravila so tako škodljiva, ker dolgoročno spodkopljejo homeostazo. Vsak aspirin, ki naj zniža vročino, je izziv homeostazi, ki to vročino potrebuje za svoje učinkovanje. Vsaka psihotropna droga, bodisi legalna bodisi ilegalna, posega v možgansko biokemijo. A psihofarmacija homeostazno reakcijo spet diagnosticira in jo skuša zdraviti z novimi posegi. In tako naprej vse do stanja tardivne diskinezije, motorične in kognitivne opešanosti in prezgodnje smrti. Uspavala, na primer, nas ne spočijejo, nasprotno - ker nas spravljajo v komatozno stanje brez sanj, smo podnevi prikrajšani za ustvarjalnost, ki iznika prav iz sanj. Itn.
12.
Potrošniki so nič hudega sluteče žrtve dvojne ponudbe neustreznih živil (ki bi se v mnogih primerih lahko imenovala mrtvila) in škodljivih zdravil (ki jim pravim bolnila). Oboje je povezano: neustrezna prehrana prej ali slej povzroči tudi neustrezno medicinsko intervencijo. S tem ljudje postanejo največja in najbolj ranljiva skupina - ne da bi po večini vedeli, kako se je to lahko zgodilo. Saj so samo zaupali reklamam, zdravnikom, znanosti, oblastem. A tudi znanstveniki in zdravniki in oblastniki so samo ljudje, tudi med njimi so kopičkarji, če ne celo grabežljivci, in tako farmacevtom ni težko najti med njimi dovolj preprodajalcev drog. Ker ima farmacevtska branža v žepu tudi znanstvenike, ki izvajajo poskuse, in celo nadzornike (kot FDA v ZDA), dobivajo zdravniki, bolniki in javnost povsem zmotne predstave o koristnosti zdravil. (Najbolj zanesljiva metoda sleparjenja je izvajati poskus kratkoročno, da se pokažejo samo začetni učinki poseganja v bolezenski proces, ki pridušijo simptome, ne pa dolgoročni, ki bi pokazali posledice izravnovešenja - z zasvojenostjo in odtegnitvenim sindromom na čelu.)
13.
Potem pa se ti, glej no, po evolucijski ironiji usode zgodi, da se pojavi nov virus, ki je ekskluzivno nevaren in poguben za posebej ranljive: za presnovno prizadete in imunsko izravnovešene kronično onemogle ljudi. Kapital bi iz ekonomske računice sicer morda dvignil roke, jih pustil dotrpeti, ampak boji se, da se bo ogorčenje obrnilo proti njemu, v ogorčenju pa bi se bolj prijelo spoznanje, da je ranljivost odvisna od neustrezne prehrane in nevarnega zdravljenja. Naenkrat bi se videlo, da je covid le zadnji žebelj v krsti, v katero ljudi peha Kapital s svojo ponudbo. In če bi se to razvedelo, bi prišlo do kraha. Vsi soudeleženi krivci se torej sprenevedajo in kažejo na virus. Tu se ponavlja vzorec, ki se je prvič pokazal v desetletjih boja proti tobačni industriji.
14.
Tudi če bi Oblast želela biti predstavnica ljudstva, ji tega ne dovoljuje čut "odgovornosti". Če bi šla v pravni boj proti škodljivi živilski in zdravilski industriji, bi tvegala, tako se ji zdi, najmanj novo svetovno gospodarsko krizo, razpad sistema in pravnega reda. Zlom porabništva bi pomenil zlom hrbtenice Kapitala. To se pač ne sme, ne more zgoditi. Kapitalizem je prevelik, da bi ga smeli spodkopati - vse bi zgrmelo v pekel!
15.
In v tej situaciji, ko bi bilo priznanje krivde videti neizbežno, začne delovati posebna podvrsta človeške blaznosti, ki se izraža kot "zvračanje krivde". Kriv je virus, z njim se je treba bojevati! Krivi so Kitajci! Krivi so ljudje, ki jim ni mar ranljivih in bi radi še naprej živeli tisto, za kar so kot predstavniki vrste na svetu - se družili, se ljubili, se plodili. Krive so kune zlatice, treba je odrediti popoln zakol milijonov kun. (Ta hitri zakol bo resda blagoslov za kune, ki vse svoje peklenske dni na zemlji preživijo v rejskih koncentracijskih taboriščih, dokler jih ne odreši zakol in odrtje kožuščka.) Oblast torej prepove vse družbeno življenje, češ, res je, da bo kriza, a preživeli bomo zagotovo, saj navsezadnje še vedno delujeta živilska in farmacevtska industrija. Res je - ozrite se okrog sebe - kaj je še odprto? Prodajalne živil in zdravil!
16.
Končno moram omeniti še četrti dejavnik: nadzor. Zaslutili smo ga lahko že ob omembi psihiatrije in psihofarmacije: največji porabnik psihotropnih sredstev je recimo ameriška vlada, ki potrebuje te droge, da z njimi vsepočez kljuka vojake, policaje, zapornike v kazenskih, vzgojnih, šolskih, upokojenskih, bolniških in psihiatričnih ustanovah, in za nameček še vse otroke, ki so v reji. A tu je še industrija tehničnega nadzora - računalništvo, mobifonija, aplikatorstvo, sledilstvo. Oblast sprevidi, da se ji zdaj ponuja priložnost dobiti popoln nadzor nad prebivalstvom - če bo to le dovolj prestrašeno pred virusom in pasivno zaradi ideologije družbenomedijskega kenslarstva (če izraziš mnenje, ki komu tam ni všeč, te bo obtožil te ali one kršitve norm, in našla se bo skupina razjarjenih pripadnikov te ali one užaljene skupine, ki bo z množičnim odzivom dosegla tvoje izobčenje iz medija). Anonimni uredniki Wikipedije na podlagi anonimnih prijav brišejo iz te nekdaj ugledne enciklopedije gesla o zdravnikih, ki si upajo izreči neuradno mnenje. Ko sem navajal analizo takega urednika o tem, zakaj je uspešno zdravilo proti covidu, namreč ceneni generični klorokvin, doživelo uničujočo kritiko, ki pa je bila pozneje pod težo dokazov o neznanstvenosti kritike umaknjena, mi moj dolgoletni časopisni urednik, ki ga imam za prijatelja, tega ni želel objaviti, češ, kaj pa ve, kakšen padar je ta zdravnik. (Sfabricirana kritika klorokvina je služila rivalskim interesom proizvajalcem novih in do neba dragih patentnih zdravil.)
17.
Če hočemo obrzdati epidemijo, trdi Oblast skozi usta zveste pomočnice Stroke, moramo omejiti stike med ljudmi. A človek je pokvarljiva roba, meso je šibko, kri ni voda, mama je mama, torej potrebujemo nenehen nadzor. Tehnologija zdaj mogoča, da prek javnega videoomrežja, sistema računalniške prepoznave obrazov in aplikacije za lokacijsko sledenje nadzorovalec v vsakem trenutku ve o Sleherniku vse: kam je namenjen, kje hodi - je res šel po živila? Torej je možna tudi bolj specifična kontrola: ali Tainta res sprehaja psa v bližini ne več kot 250 metrov od domačega naslova? Ali ni bil danes že drugič v lekarni? Ima res onemoglo mamo na drugem koncu mesta? Vse to se da kontrolirati, in kontrola je sijajna reč, ker v sodelovanju s "socialnimi omrežji" oblast izve še kaj drugega, kar bi jo tudi utegnilo zanimati, na primer, ali se nezadovoljni posamezniki začenjajo zbirati, ali kdo med njimi na svojem omrežju poziva k vstaji, h kršenju odredb, ali kdo širi lažne vesti z namenom vznemirjanja občanov, ali kdo morda govori reči, ki so v nasprotju s pravorekom "uradnih pogledov stroke". Najlepše pa je, da Oblast pri tem niti ne bo deležna očitka, da je Diktatura - "Stroka tako pravi," pravi Oblast, "Stroka je rekla, da ne smete več ven, čeprav vam ni dokazano, da bi bili kužni. Mi samo sledimo predlogom Stroke." Hči mi je danes povedala, da slovenski vladarji zagotavljajo, da niso prepovedali jesti na prostem, da pa seveda prepuščajo Stroki, to je posameznemu redarju, da oceni, ali je s tem prišlo do eventualnega naklepa dopuščanja ali omogočanja širjenja pandemije!
18.
Ta pravorek povsem prevlada in izkaže se, da sodijo k Oblasti tudi odločevalci, ki imajo v lasti medijska omrežja in medije. Na lepem se ustvari univerzalni bubble (sfera pravoreka, ki je vsem dostopna in se ves čas ponuja in oglašuje). Disonantni, trezni, skeptični, paranoidni, manjšinski itn. glasovi se zataškujejo, njihovi avtorji se kenslajo, izključujejo, brišejo, napadajo. Oblast odkrije, da ima končno na voljo popolno orodje družbene kontrole - vselej in glede vsakega vprašanja se zdaj najdejo ljudje, ki so dovolj ogorčeni nad odstopanjem, pa dovolj preplašeni, da so ga pripravljeni preglasiti s svojimi dislajki. Nekoč so brez pravega učinka bentili po gostilnah, zdaj s črepinjsko sodbo odločajo o poklicni in akademski usodi skeptičnih zdravnikov.
19.
Šele zdaj se nakazuje, kako preroške so bile knjige kot Goldingov Gospodar muh, Huxleyjev Krasni novi svet in Orwellov 1984. Obvezno vsesplošno cepljenje? Obvezno zdravljenje z nanotehnološkimi učinkovinami, ki bodo kar iz tvojega organizma Oblasti poslale signal, če ne boš vzel predpisanega ti odmerka česarkoli že? Magari minkovine, ka-li? In kdo, prosim, danes ne potrebuje pomirjevala ali antidepresiva? Ali statinov? Zdaj se ne bo dalo eksivirati! Kaj pa stalna prepoved gibanja zunaj meja krajevne skupnosti? Zakaj pa ne? In hora legalis za mladino, policijska ura za odrasle! In ali bodo dali pobiti pse in mačke, če se kdo spomni, da niso samo kune morebitne prenašalke? Ne slepite se, da boste v tem primeru pobrali psa in hajd v partizane - ilegala ne bo več mogoča, potem ko vam pod kožo vcepijo sledilce, morda takšne, ki se bodo, če se glede na kriterij družbene neoporečnosti uvrstite med nezaželene in odvečne, aktivirali še na druge, usodnejše načine? Kako naj poteka konspiracija, ko bo ves planet prekrit s 5G-signali?
20.
Kakšna bo torej dejanska situacija naslednje leto, čez dve leti, čez tri? Se moramo bati ali lahko upamo? Ne vem. Kako naj vem? Tudi jaz sem homo demens, tudi jaz podvržen samoslepljenju. Za zdaj pa je tole, kar sem zajel v 20 tez, tisto, kar mislim - in obenem dvomim -, da vem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
