Na maloobmejnem prehodu se nas je točno opolnoči zbrala pisana množica. Urejen gospod v uniformi in s pristriženimi brčicami je imel govor v imenu avstrijskih obmejnih organov. Govoril je o razumevanju med narodi, o bratstvu in sosedstvu. Govoril je velike stavke. Ko je končal, so naši fantje obmejno zapornico z močno verigo povezali s traktorjem in jo z enim samim sunkom izruvali. Avstrijci so malo čudno gledali, rekli pa niso nobene. Še enkrat več je vroča slovanska kri butnila v smeri cesarskega mesta.
Meje so materializacija strahu. Strah je tisti, ki je v osrčju vsake meje. Ob tem je strah tudi v osrčju vsake ideologije. Ideologije potrebujejo meje, da se obdržijo. Tako sem razmišljal teh nekaj let brez meje. Ko sem lahko na avstrijsko stran prehajal brez strahu, da mi bo ta ali oni uniformiranec brskal po intimi. Da bodo dobrine, ki sem jih bil kupil v preznojeni Lipnici, kriminalizirane. Da bodo graničarji koga ustrelili. O meji nisem razmišljal le kot človek, ki živi neposredno ob njej, temveč tudi kot človek, čigar obstoj je odvisen od meje. Kot pravi družinska legenda, sta se ata in mama spoznala na meji. Brez meje me ne bi bilo. Meja pa bi obstajala tudi brez mene.
Tako je to z mejo.
Zadnjič so me povabili na zaključni večer Štajerske jeseni, ki je tradicionalen in cenjen festival sodobne umetnosti v Gradcu. Ne vem, kje so me našli, ampak bil je nekakšen pogovorni večer z gosti, ki so se namenili ovrednotiti "južnoštajersko vinsko cesto - med ideologijo in užitkom".
Pa so potrebovali nekoga z naše strani meje in so me povabili. Zadnji trenutek so se še spomnili, da bi bilo za after party fajn imeti nekaj slovenskega vina. In sem natovoril štiri kartone svečinskega tekočega ponosa, pa hajdi v deželno prestolnico. Center mesta je bil zaprt zaradi tekaške prireditve in do hotela sem vlačil vino na vozičku, da mi je teklo okrog ledij. Bil sem klavrna podoba podeželskega razumnika; v nedeljskem gvantu in zloščenih čevljih, zaripel v čast pretoplemu oktobru, tovori proviant za visoko kulturne meščane ...
A čim sem vino predal organizatorju, se je pričela druga pesem. Sosedje Avstrijci so me sprejeli gosposko. To je že treba reči. Ker je moja nemščina obupna celo za šoping v Ikei, kaj šele za razlage o ideologijah, so mi dodelili tolmača. Odličnega mladeniča, ki mi je sledil kot senca in s pomočjo katerega sem sogovornikom in občinstvu prenašal svoje, upam da konsistentne misli. Bilo je res lepo popoldne, polno razumevanja in intelektualnega izziva, z eminentnimi gosti tako v publiki kot med nastopajočimi. Harmonikar je zaigral celo Adijo pamet od prijatelja Zorana in Slovenija, od kod lepote tvoje je dobila uvod v nemščini in slovenski zaključek. Med dogodkom smo si pojasnjevali obmejno zgodovino; težko za oba naroda, sestavljeno iz težkih življenjskih zgodb ljudi z obeh strani meje. Bila je polna luna in bila je raven debate, ki je s podobnih srečanj pri nas nisem ravno vajen.
Slovenci smo ob meji živeli drugače, kot so Avstrijci mislili, da živimo
Otroški vojaki, ki bi morali razmišljati ali o šoli ali o športu, še najbolje o dekletih, so ujeti v zmoto o beguncih, ki da bodo prodrli v osrčje cesarstva
