Rotovška

Sam imam s knjižnicami dolgotrajen in buren odnos. Pa ne le zaradi tega, ker so ženskega spola.
Gre pa tako.
Dolga leta sem se knjižnic bal. Histerično. Ampak me to ni odvrnilo, da jih ne bi manično obiskoval. Moja težava je bila - in z leti izveš, kako v tem peklu nisi edini -, da sem si knjigo z veseljem sposodil. Pri vrnitvi pa se je vse zapletlo.
Na teoretični ravni je knjižnica za bralca strahotna past. Kot za otroka trgovina s čokolado. Vse je dobro in vse bi imel. Ampak knjižnica je stroga gospa ... Knjižnica je socialna delavka, medtem ko je knjigarna kelnerca. Torej imel bi vse in brez večjih zapletov ti knjižničarji dovolijo vse tudi odnesti. Ker smo bralsko-socialna država, je izposoja skoraj zastonj. Ko sem knjige tako nekontrolirano prinašal domov, se je začela moja in njihova pot v propad. Najprej mi je bilo lepo, če so čemele tam. Kak dan, morebiti dva. Potem sem jih prijemal, le da jih občutim, prebral kakšno besedo in odlagal slast branja na čim kasneje. Kajti pred izbrano so bile na sporedu še druge družice. In ko sem jo začel brati, se je rok za izposojo že iztekel. Štirinajst dni? To sploh ni rok, to je prisila …
Skozi samo branje, ne glede na to, da sem požiralec, sem bil že globoko v zamudi. Po prebiranju je sledila faza ohlajanja. Knjige ne moreš spoditi od doma kot berača. Vse to se je dogajalo že v območju prvega opomina. Drugi opomin sem začel jemati resno, pri tretjem opominu pa človek zapade v letargijo; kajti med tretjim opominom in sodniško izterjavo ni več neke velike razlike.
Tako je to teklo dolga leta, s patološkimi lažmi, menjavami knjižnic, čakanjem na splošno amnestijo in podobno. Nekaj let sem bil discipliniran, pa potem spet kakšen mesec ne, kar je bilo dovolj za naslednjih nekaj let patologije.
Zadeva se je začela izboljševati, ko sem ustanovil lastno knjižnico. Največji prostor v hiši sem namenil za knjige in močne omare iz hrastovega lesa dajejo zavetje knjigam, ki sem jih nabral, ko so po štajerskem začeli opuščati vaške knjižnice. Veseli, da jih nekdo hoče, so mi podarili celotne klasike in ob nekaj darilih ter nekaj knjižnega nasledstva imam čisto solidno ustanovo v mansardi lastne hiše.
Pa še digitalizacija, ljubi nam Cobiss, ki domuje v bivši hiši mestne partije, je moje barže ljudi dokončno razorožil. Danes sem sorazmerno civiliziran, če pa se spozabim, začnejo utripati telefoni, elektronske pošte in zadnjič, ko sem bil v rotovški, me je prijetno požgečkalo po redoljubni plati, ker je zamudnina znašala ušivih 40 centov. Komaj omembe vredno za piškave štiri dni zamude. Zgleden državljan skratka.
Mariborskih knjižnic se spominjam z nostalgijo. Vmes sem spoznal tudi nekaj ljubljanskih, obiskoval sem bibliobus in na univerzitetno sem kar močno navezan in z njo povezan. Ampak mariborska knjižnica je vseeno posebna. In zadnje leto ali dve sem tam spet pogosteje.