Harry Alfred Parker se je rodil 29. januarja 1919 v kalifornijski Pasadeni. Družina se je še v njegovi mladosti preselila z zahodne obale ZDA na severovzhod, v Milford v zvezni državi New Hampshire. Tam je obiskoval šolo, se za leto dni vpisal na Univerzo New Hampshire. A je študij očitno hitro opustil in odšel s trebuhom za kruhom na skrajni jug, Florido. 19. oktobra 1940, dobro leto pred napadom na Pearl Harbor in ameriškim vstopom v drugo svetovno vojno, se je v Miamiju pridružil zračnim silam. Poslali so ga v Tampo na osnovno letalsko usposabljanje in v Chanute Field v Illinoisu, kjer se je šolal v kovinarski stroki. Po prestanem preizkusu je kot pilotski kadet nadaljeval šolanje v Alabami, na Floridi in v Južni Karolini. Aprila 1944 se je pridružil dve leti prej nastali 325. bojni skupini (325th Fighter Group), ki so jo tvorile tri eskadrilje: 317., 318. in 319. Parker je letel v 318. eskadrilji. Čeprav Parker ni bil od samega začetka v tej skupini, katere piloti so se kasneje samooklicali za klan, je njegova zgodba neločljivo povezana z zgodovino 325. bojne skupine.
"Tristopetindvajseta" v severni Afriki
Prve dni leta 1943 se skupina poda v vojno: v pristanišču Norfolk v Virginiji se vkrcajo na letalonosilko USS Ranger, kjer jih že čakajo nova letala Curtiss P-40F warhawk. 8. januarja 1943 odplujejo v konvoju šestih rušilcev, križarke in tankerja proti severni Afriki. 19. januarja dosežejo obalo Maroka in pristanejo na letališču Cazes pri Casablanci. Februarja 1943 eskadrilje ostanejo brez nekaj letal, saj jih morajo odstopiti 33. bojni skupini, ker je nadomestna letala potrebovala za podporo pehoti v zahodni Tuniziji. Tako ostanejo z le 38 warhawki, kar pomeni, da se polna bojna pripravljenost posadk in letal pomakne v april, a še to le za dve eskadrilji. Po vlečenju slamic odletita v novo bazo Montesquieu na severovzhodu Alžirije 318. in 319. eskadrilja, 317. mora na letala še počakati. Prve naloge so namenjene spremstvu bombnikov na njihovih misijah, prihaja do prvih zračnih bojev z messerschmitti nemške Luftwaffe. Eskadrilje 325. bojne skupine prestrezajo sovražna letala, potapljajo ladje, podpirajo pehoto …
Nad podplatom italijanskega škornja
Tako so se bojne akcije prenesle nad podplat italijanskega škornja, kamor eskadrilje letijo iz Tunizije. Na udaru 325. bojne skupine so otoki Sardinija, Sicilija, Pantelleria … Letalci spremljajo ameriške (B-26) in angleške (Baltimore IIIA) bombnike nad njihove cilje. Junija 1943 dobijo letala značilne rumeno-črne kockaste repe. Ti imajo praktičen pomen, saj se bombniki in lovci iz različnih bojnih skupin, ki jih spremljajo nad tarče, hitreje in lažje najdejo, ko vzletajo z različnih letališč. Njihovi nasprotniki v zraku so najpogosteje nemški lovci messerschmitti Bf 109 in italijanski macchii C.200 in C.202.
Novo poglavje - nova letala
V vojni prihaja do dramatičnih premikov … Italijani z novimi in novimi porazi spoznavajo, da je Mussolini za Italijo že odslužil svojo zgodovinsko vlogo. Italijanska vojska 3. septembra 1943 podpiše brezpogojno vdajo na tajnem srečanju v kraju Cassibile blizu mesta Siracusa na jugu Sicilije. Takrat so velike spremembe doletele tudi 325. bojno skupino. Konec septembra 1943 letala Curtiss P-40F warhawk zamenjajo nova Republic P-47 Thunderbolt. Z novimi letali novembra spremljajo ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta na konferenco v Teheran, kjer se je sestal z ministrskim predsednikom Združenega kraljestva Winstonom Churchillom in predsednikom Sovjetske zveze Stalinom. Na Teheranski konferenci se usodno začrtajo ne samo zavezniške vojne operacije do konca vojne, temveč tudi trdni obrisi povojne ureditve Evrope. Zaupano spremstvo je bilo ne samo vojaška naloga, temveč tudi posebno izkazana čast, ki je potrjevala bogate izkušnje pilotov lovcev "tristopetindvajsete", ki so na številnih misijah uspešno varovali bombnike.
Enota si je nadela neformalno ime Klan kockastih repov (Checkertails clan). Decembra so se eskadrilje preselile na novo matično letališče Foggia. Spremenila se je tudi strategija – zavezniški lovci so sedaj iskali boje z lovci Luftwaffe z namenom, da bi nase vezali nemško zračno silo, da ta ne bi mogla direktno ogrožati bombnikov (sedaj so to bila v glavnem letala B-17 in B-24) na poti do njihovih ciljev. Kockasti repi so napadali nemške položaje, oskrbovalne poti, letališča. Marca 1944 se preselijo na novo letališče v Lesino, petdeset kilometrov severno od Foggie. Prva misija s tega letališča je bila spremljanje bombnikov, ki so imeli za cilj Steyr v Avstriji.
Harry A. Parker vstopi v zgodovino kockastih repov
Šele leta 1944 se zgodba pilota Harryja Alfreda Parkerja po dostopnih virih združi z zgodbo 325. bojne skupine in 318. eskadrilje. Če bi sledili relativno skopemu (in mestoma kontradiktornemu) viru (Ernest R. McDowell – Checkertails – The 325th Fighter group in the Second World War), se je tej enoti pridružil maja 1944, tri leta in pol po vstopu v ameriške zračne sile. Sklepati je torej, da se je enoti pridružil kot popolnitev za iz boja izločene letalce. A nenatančnost in netočnost razkrije sam avtor McDowell, saj na isti strani iste knjige opiše dogodek katerega (skoraj tragični) akter je bil Parker in se je zgodil že 12. aprila tega leta, na menda prvi Parkerjevi bojni akciji. Tega dne je 325. letela kot podpora ob umiku bombnikov B-24 iz bombardiranja Dunajskega Novega mesta, kjer so se zapletli v boj s 57 sovražnimi letali. Zračno bitko so obrnili v svoj prid in sestrelili šest letal. Ob povratku je ameriški pilot dvotrupnega letala Lockheed P-38 Lightning napadel Parkerjevo letalo, misleč, da gre za sovražno letalo, in ga sestrelil. Parkerju je uspelo izskočiti s padalom, kasneje se je srečno vrnil v oporišče. A takšni incidenti niso bili osamljeni, nekateri so se končali tragično, kar je privedlo do napetosti med ameriškimi enotami, za pilote letal P-38 pa se je slišalo, "da streljajo na vse, kar leti in nima dveh trupov". Poleg sovražnih letal in "prijateljskega ognja" so bile velik sovražnik zavezniških letal neugodne vremenske razmere. 12. maja se je zgodila za klanovce velika tragedija, ko se je pet njihovih kolegov dezorientiralo v takšnem vremenu in se nikoli vrnilo z naloge nad Bologno.
Obdobje mustangov, Parker postane letalski as
Konec maja 1944 dobi enota nova letala North American P-51 Mustang (tipa B in C). Nova letala z daljšim doletom omogočijo lete še globlje proti osrčju tretjega rajha. Kasneje dobijo mustange tipa D, ki se že na pogled razlikujejo od predhodnih tipov po dvignjeni kabini kapljičaste oblike, ki je pilotom omogočala boljši pregled iz letala.
Podpolkovnik Lewis W. Chick iz 317. eskadrilje je razliko med starimi robustnimi thunderbolti in novimi elegantnejšimi mustangi opisal slikovito: "Mustang je bil dama in tako dolgo, kot si z njim ravnal kot z damo, je bilo v redu, toda če si ga zlorabil, se ti je izneveril. Thunderbolt je bil stara vlačuga. Bolj ko si ga brcal, bolj te je imel rad. Zapravil je ves tvoj denar (gorivo), a ti je ponudil vražjo vožnjo, če so ti policaji (sovražna letala) viseli za vratom."
Kockaste repe že 2. junija 1944 z mustangi čaka prav posebna misija. 64 letal odleti v Ukrajino, kjer bodo skupaj z bombniki B-17 in B-24 ter lovci P-38 leteli s sovjetskih letališč nad strateške cilje sil osi, ki bi bili sicer nedosegljivi. Šlo je za tehniko t. i. shuttle bombardiranj. Operacija nosi ime Frantic. Bombniki so vzletali iz Ukrajine, bombardirali cilje v Romuniji, na Madžarskem, v Nemčiji ter se vračali na letališča v Italiji in obratno – vzletali v Italiji, opravili nalogo in pristali v Ukrajini. To je imelo taktični smisel, saj so s tem zmedli nemške lovce, ki so bombnike običajno prestrezali ob povratku iznad njihovih ciljev. Lovci, ki so jih spremljali, niso imeli takšnega doleta, zato so različne lovske enote prevzemale in predajale spremstvo bombnikov na določenih točkah. Misije so uspešno potekale do 21. junija, ko so ponoči nemški in madžarski bombniki z učinkovitim bombardiranjem slabo branjenih letališč v Poltavi (približno slabih 300 kilometrov vzhodno od Kijeva) zadali operaciji hud udarec. "Shuttle" bombardiranja iz Ukrajine, dogovorjena že na Teheranski konferenci, so po tem še potekala, a so bila počasi opuščena. Piš nezaupanja in hladne vojne je že zavel med zavezniki …
Nad Mariborom v leto zmage
27. decembra spremljajo dve skupini bombnikov nad Maribor, kjer bombardirajo glavno železniško postajo. V knjigi Saša Radovanoviča in Senke Dreu Maribor pod točo bomb beremo, da je na ta dan na naše mesto 65 bombnikov odvrglo 160 ton bomb.
Da je bilo nemško vojno letalstvo pol leta pred koncem vojne v Evropi dobesedno na tleh, priča podatek, da so kockasti repi v začetku leta opravili 18 misij, preden so naleteli na prvo sovražno letalo v zraku in ga uničili. Marca se Parker s svojimi bojnimi tovariši preseli severneje, na letališče v Rimini. 14. marca dopoldan poletijo letalci v spremstvo liberatorjem B-24 nad slovaške Nove Zamky, kjer bombardirajo tamkajšnje železniško križišče. Na videz rutinska bojna akcija se zaplete ob povratku, ko se mora eden izmed mustangov spustiti nižje zaradi težav s kisikom v kabini. Pri tem je pilot opazil, da se je znašel ob štirih madžarskih focke-wulfih Fw 190, o čemer je obvestil kolege, ki so mu krenili na pomoč. Ob spustu pod oblake so se iznenada znašli sredi velike skupine sovražnih lovcev. Vnel se je hud zračni boj, ki se končal z zgodovinsko zmago klanovcev – sestrelijo dvajset sovražnih letal za ceno izgube dveh lastnih. Harry Alfred Parker v boju sestreli dva madžarska lovca. To sta njegovi dvanajsta in trinajsta zračna zmaga. In hkrati zadnji. Kasneje se pokaže, da je ta bitka tudi zadnji zračni obračun velikih razsežnosti 325. bojne skupine v drugi svetovni vojni. Sledi nekaj manjših zračnih bojev, Harryja Parkerja pa čaka 2. aprila boj z nasprotnikom, ki ga ni mogel dobiti. Z usodo ...
2. april 1945
Glede na dostopne podatke bi se Parker in soborci tega dne morali preseliti na novo in zadnje letališče te enote do konca vojne, v Mondolfo, južno od Riminija. Tam so si letališče delili z 31. bojno skupino, ki je bila tu že stacionirana nekaj tednov. Razdelile so se tudi naloge – "enaintrideseta" bo še naprej predvsem spremljala bombnike na njihovih misijah, prva naloga "tristopetindvajsete" bo podpora pehoti ob prodiranju v osrčje tretjega rajha. A tega dne se selitev še ne zgodi, saj dnevni ukazi pričajo, da so vse tri eskadrilje klanovcev vzletele in pristale v Riminiju. Med slednjimi ni bilo več Harryja Parkerja.
Povzetek poročila o misiji številka 281 s tega dne: 18 mustangov 317. eskadrilje, 19 mustangov (Parkerjeve) 318. eskadrilje in 18 mustangov 319. eskadrilje je vzletelo iz Riminija ob 13.15, da izvedejo lovsko čiščenje na srednji višini in napadajo priložnostne tarče na območju od Ljubljane do Brucka (na Muri). Sila A, sestavljena iz 18 mustangov, je napadala cilje v smeri Ljubljana, Celje, Zeltweg do Brucka, medtem ko jim je visoko kritje zagotavljalo osem mustangov. Sila B, sestavljena iz 19 mustangov, je napadala cilje v smeri Celje, Maribor, Gradec do Brucka, v visokem kritju je letelo deset mustangov. Ob 15.10 srečanje s 15 sovražnimi letali. Sestreljena tri sovražna letala. 51 mustangov je ob 18.45 pristalo v bazi. Štiri letala se niso vrnila. Za dve je znano, da sta pristali na prijateljskih letališčih (sovjetska letališča na Madžarskem).
Desetletja minevajo …
Ne vem zagotovo, kdaj sem prvič slišal za strmoglavljeno letalo v Pesnici. Verjetno mi je zanj kot otroku povedala babica, ki je znala povedati veliko pred- in medvojnih zgodb o tem kraju. Vem pa, da je babica rekla, da svojih treh otrok, mojega takrat štiriletnega očeta Francija, petletnega strica Toneta in osemletne tete Jožice, takrat ni pustila "pasti firbce" na od njihovega doma kilometer in pol oddaljeno prizorišče padca letala. Zagotovo pa me je pritegnil delček zgodbe v eni izmed stričevih (Tone Partljič) črtic, v katerem opisuje, kako so vaški otroci s Tomažičevim Edijem na čelu našli pilotovo roko z ročnimi urami na njej. Imel sem na sumu, da je šlo pri tej zgodbi tudi za malo otroške, če ne že pisateljske domišljije …
Domačini, ki so videli, kaj se je zgodilo z letalom, so povedali, da je ameriški letalec letel zelo nizko proti železniški postaji in s krilom zadel vertikalno železniško signalizacijo. Letalu je odtrgalo krilo in ga vrglo visoko na hrib, nad cesto pod Flajšakerjevo hišo (danes Pesnica pri Mariboru 17). Pilot je bil na mestu mrtev. Tako nizko naj bi bil letel, ker je želel preveriti, kako učinkovito so železniško kompozicijo na postaji zmitraljirali njegovi kolegi, leteči pred njim. Zgodba je počasi utonila v pozabo, dokler je stric Tone leta 2010 ni ponovno obudil v avtobiografski knjigi spominov Hvala vam, bogovi, za te blodnje. Tokrat je na podlagi podatkov kustosinje Pavle Grašič iz Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru prvič omenjeno ime nesrečnega pilota – Harry A. Parker. Tako sem začel sam brskati po spletu in ugotovil, da v Pesnici strmoglavljeni pilot iz 325. bojne skupine ni bil kdorkoli, temveč drugi najtrofejnejši pilot svoje bojne skupine. In naletel na podatek, da je uradno še vedno pogrešani pilot iz okolice Celovca isti mrtvi pilot iz Pesnice … Nenavadno, saj se je na spletu našel tudi zapisnik oddelka za registracijo grobov ameriške vojske, kjer je na petindvajsetih straneh natančno popisano dogajanje s Parkerjevim truplom oziroma neznancem X-81054, za katerega se je utemeljeno verjelo, da je prav on: pokop v bližnji Jarenini, ekshumacija in pokop leta 1947 pri Beogradu na vojaškem pokopališču Košutnjak ter leto za tem prenos njegovih ostankov na ameriško vojaško pokopališče v Firence v Italiji, kjer počiva še danes. Poročilu je dodan zapisnik pričanja o Parkerjevem strmoglavljenju z dne 3. julija 1947 Krajevnega ljudskega odbora Jarenina, pod katerega sta podpisana sekretar Karl Siladji in civilni preiskovalec Radivoj Krasnik. Vojaška birokracija je vendarle temeljito opravila svoje delo.
Pogrešan sedem desetletij
A sklep, da je Parkerjeva (posmrtna) zgodba s tem končana, je napačen. Brskanje po spletu in radovednost izvedeti, kdo je bila Alba Marie Pippen, po kateri je nosilo njegovo letalo ime, predvsem pa, kdo je bil Harry Alfred Parker, sta vodila do tega, da sem na spletu leta 2014 našel zapis iz časopisa v njegovem domačem Milfordu v New Hampshiru, da neki komite za obnovo spominskega obeležja padlim someščanom v drugi svetovni vojni išče sorodnike padlih, ker bi jih želeli povabiti na svečanost ob zaključku obnove tega spomenika. Dodan je bil elektronski naslov predsednice hortikulturnega društva Caroline Lambalot, kamor naj bi svojci padlih pisali. Pisal sem ji s prošnjo, da me poveže s svojci Harryja Parkerja. Kmalu je prišel odgovor Lambalotove, da se ji ni oglasil noben Parkerjev svojec, a je njegova zgodba pri njej vzbudila tolikšno zanimanje, da je obljubila, da bo naredila vse, da nekoga najde. In je res – našla je Harryjevega nečaka Brucea Parkerja. In sledilo je največje presenečenje …
Čeprav je vojska pravzaprav zgledno vodila zapisnike o njegovih posmrtnih ostankih in je leta 2004 posebna komisija ameriške vojske ponovno obiskala Pesnico, vse od aprila 1945 do februarja 2014 Parkerjeva družina ni vedela za Harryjevo (četudi neuradno) usodo. Harry Alfred Parker je ves ta čas vse do danes ostal neznanec X-81054. In šele na videz nepomembna prireditev ob obnovi nekega mestnega spomenika, devetinšestdeset let po njegovi smrti, je po naključju dala družini odgovor, kaj se je zgodilo z njihovim Harryjem, ki naj bi bil izginil nekje nad Avstrijo in za to posmrtno prejel celo avstrijsko partizansko odlikovanje … Parkerjeva mati je, ne vedoč za usodo svojega sina, umrla leta 1978, prav tako je ni spoznal brat William, ki je umrl leta 2006 (v vojaški mornarici si je ustvaril petindvajsetletno kariero). Je pa novica o kraju in okoliščinah bratove smrti še dosegla takrat 96-letnega brata Trumana, živečega v Kanadi. Vsi trije bratje so se borili v drugi svetovni vojni.
X-81054 in spomin
Nenavadno dejstvo, da je o smrti Harryja A. Parkerja znano pravzaprav vse že od leta 1947, a da kljub temu, niti za domnevo (če upoštevamo najvišje preiskovalne standarde in vojaške protokole) o njegovi smrti v Pesnici pri Mariboru njegova družina ves ta čas ni (niti neformalno) izvedela, me je vodilo k temu, da sem leta 2017 pisal ameriškemu vojaškemu atašeju v Sloveniji, podpolkovniku Kristu Thodoropoulosu z vprašanjem, kako to, da Parker še vedno velja za pogrešanega v boju. Pojasnil je, da Parkerjev primer zahteva še dodatna preiskovalna dejanja Agencije za vojne ujetnike in pogrešane v boju. Parkerjev primer kljub pozornosti, ki jo ta agencija tudi v luči Thodoropoulosovega posredovanja sedaj namenja, ne bo hitro zaključen, saj ima ta agencija samo v Evropi odprtih 27.000 podobnih primerov, na pacifiškem območju trikrat več ...