Lipa, drevo za posebne priložnosti: “Na tiho je bila odstranjena ...”

Je lipa in je lipovec. In lipa ni lipovčeva "žena", ampak gre za dve podobni, a različni avtohtoni slovenski drevesni vrsti. Lipovca boste največkrat videli v gozdu; ob najrazličnejših zgodovinskih obeležjih, v središčih vasi, ob vaških cerkvah, na grajskih dvoriščih, ob domačijah, na mestnih trgih, ob križih in kapelah ... pa se košatijo lipe, ki so star slovenski simbol. Pod krošnjami lip so bile pogosto kamnite mize in stoli kot zbirališča vaške in gosposke srenje, to je bil prostor družabnosti in hkrati prostor skupnega odločanja o skupnih zadevah.

Lipa je drevo, ki ga posadiš ob posebni priložnosti. Zaradi dolge življenjske dobe je človek lipo pogosto določil kot nosilca spomina na konkreten dogodek. Najstarejše lipe pri nas naj bi bile zasajene še v času turških vpadov, predvsem na krajih, od koder so bili Turki pregnani; med ljudstvom so znane kot "turške lipe".

Mogočen lipov drevored vas pripelje v Logatec; zasajen naj bi bil okoli leta 1810, v času Ilirskih provinc, v spomin na poroko med francoskim cesarjem Napoleonom Bonapartejem in avstrijsko princeso Mario Luizo. Sprva je bil poimenovan Luizin drevored, a se ga je nato oprijelo ime Napoleonov. V različnih krajih po Sloveniji najdemo lipe, ki so jih posadili leta 1934 ob atentatu na kralja Aleksandra.

V času narodnostnega prebujanja Slovencev je postala lipa antipod germanskemu hrastu; a Nemci so si lastili tudi lipo. Prav iz tega "solastništva" izhaja znana anekdota iz druge svetovne vojne, ko so Nemci ob prihodu v Vrbo na Gorenjskem vaško lipo s kamnitimi srenjskimi stoli prepoznali kot germanski simbol in stole celo obnovili.

Amnezija in 88 lip

Leta 1980 ob smrti predsednika Jugoslavije Josipa Broza - Tita, ki bi kmalu dopolnil 88 let, in še nekaj let po tem so v večini slovenskih mest zasajali spominske parke z oseminosemdesetimi lipami. No, danes se nihče ne postavlja s tem, amnezija je doletela večino pobudnikov zasaditev. Ob Kamniški Bistrici vas denimo na začetku nekdanjega Titovega spominskega drevoreda pričaka tabla: "Drevored ob Bistrici, zgrajen 1981, obnovljen 2017, Turistično društvo Domžale."

Pred osamosvojitvijo je lipov list še enkrat postal močan identitetni simbol. Šlo je za veliko oglaševalsko akcijo sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja "Slovenija, moja dežela" za promocijo slovenskega turizma, a je s sloganom in lipovim listom kot simbolom slovenstva sprožila nepričakovan širok čustven odziv Slovencev in dala pospešek trendu po samostojni Sloveniji.

Veliko političnega prahu je v osemdesetih letih dvignil plakat za dan mladosti Janija Bavčerja, na katerem je rdeča zvezda odtisnjena na lipov list, simbol Slovenije. A dalo se ga je prebrati tudi tako, da rdeča zvezda (socialistična Jugoslavija) zažira Slovenijo.

Pred tridesetimi leti so bile v čast samostojni Sloveniji posajene številne lipe, ki jih imenujemo osamosvojitvene. Največji simbolni pomen seveda nosi "pričevalska lipa", ki je bila 26. junija 1991, na dan razglasitve državne suverenosti Republike Slovenije, zasajena na Trgu republike pred parlamentom. V betonsko korito. Po scenariju prireditve jo je blagoslovil takratni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Spomnim se, kako pomenljivo smo se spogledali, ko že po prvih njegovih besedah mikrofon ni več deloval. Je šlo za banalno tehnično napako? Morda. A je marsikdo med nami pomislil tudi na to, da je šla navzočnost priljubljenega nadškofa na tej slovesnosti morebiti komu preveč na živce.

"Udbomafija! Lopovi! Sramota!"

Kaj se je dogajalo s "prvo" lipo slovenske samostojnosti v teh tridesetih letih? V začetku leta 1992 je dr. Stanko Buser, član Zelenih, tako nagovoril poslanske kolege: "Spoštovani! Dajem zelo kratko pobudo gospodu predsedniku skupščine, gospodu Bučarju. In sicer v zvezi z mladim dreveščkom lipe, ki smo ga zasadili na Trgu revolucije v času proglasitve osamosvojitve Slovenije.

To mlado lipo so posadili v neko betonsko korito, ki stoji na za to pripravljenem železnem stojalu. To je navadna betonska kad, ki so jo včeraj delavci izmerili. Notranja prostornina je 3,40 krat 3,40, je v kvadratu, globina zemlje je 1,40 metra. To je nemogoča stvar. Tisti, ki je to domislil, bi moral biti kaznovan. Morda bodo strokovnjaki to drevo ohranili pri življenju. Spomnimo se pa, da smo ponosni na naše slovenske lipe, ki dosežejo kar precejšnjo debelino, in naj bo usojena ta zgodovina tudi tej naši lipici ..."A šele ob preurejanju Trga republike leta 2014 so lipo iz korita presadili v Valvasorjev park, med zgradbo državnega zbora in Narodnim muzejem Slovenije, kjer, kot so takrat rekli strokovnjaki, ima dobre razmere, da dočaka visoko starost in priča o tem, kako smo Slovenci dobili svojo državo.

Leto kasneje je bila na Trgu republike javna prireditev Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve z naslovom Ponosni na Slovenijo. Slavnostna govorca sta bila poslanca Janez Janša in Lojze Peterle. "... Pričevalske lipe ne vidim več tam, kjer smo jo posadili. Lani so jo na tiho spravili nekam drugam," je v govoru povedal Peterle.

Iz govora Janeza Janše: "Lojze Peterle je prej že omenil, da na tem trgu, kjer smo 26. junija 1991 posadili simbol slovenstva – slovensko lipo, te lipe danes ni več. Na tiho je bila odstranjena. To se je opazilo. Upali smo, da samo začasno, dokler se ta trg, kot so rekli, ne renovira. Ampak trg je obnovljen, lipe pa nikjer ..."

Iz množice je bilo slišati: "Udbomafija! Lopovi! Sramota!"

Manipulativna vaja, kakršnih imamo danes v izobilju, je dosegla svoj namen. Takratna poslanca sta sicer prav dobro vedela, da nikakor ni bila "odstranjena potihoma", saj je presaditev lipe kot pomembnega državnega simbola potekala skladno s projektom ureditve osamosvojitvenih simbolov. S predhodno seznanitvijo in privolitvijo takratnega predsednika državnega zbora in pod nadzorom arboristke in projektanta.

​Le mesec dni po razglasitvi neodvisnosti je pod Najevsko lipo (ki je pravzaprav lipovec) na Koroškem steklo prvo snidenje slovenskih politikov in tamkajšnjih prebivalcev, poimenovano Srečanje državnikov pod Najevsko lipo. Da bo tradicionalno srečanje ohranjalo izročilo prvobitne demokracije, kakršna je tekla v vaških skupnostih, da bo namenjeno odprtemu dialogu med političnimi nasprotniki, se je glasila zaveza. Korošci so zaradi vse večje odsotnosti državnikov prireditev z leti preimenovali v vseslovensko srečanje. Dialog med političnimi nasprotniki pa je enako pravljičen kot speči kralj Matjaž, ki je menda imel prav pod to lipo privezanega svojega vranca.