Je resnično to, da so oziroma bodo največje žrtve novega koronavirusa delodajalci in da jim je zaradi tega treba izplačati milijardo evrov? Kam se je dala proračunska strogost finančnega ministrstva, ki je nedavno zrušilo vlado zaradi 10 milijonov? Izredne razmere vendarle zahtevajo jasno selekcijo in skoraj nihče ne bi pomislil, da so delodajalci največje in najbolj nemočne žrtve. Pojasnilo Slovenske gospodarske zbornice je, tako kot zmeraj, neprepričljivo in neumno, vendar vsaj vemo, kdo je pravi krivec – nekaj levega, karkoli že je. Italijanska vlada je poleg karantene za vso državo delodajalcem obljubila določene subvencije, ko bo nevarnosti konec in bodo znane realne izgube. Pri nas se plačuje že predvideni strah, s pojasnilom, da se tako ohranjajo delovna mesta. Del ukrepov je nedvomno razumen, toda počakajmo, da se stvari sploh zgodijo! Kakšno nadomestilo pripada na primer družinam morebitnih žrtev? To seveda ni problem, ki bi ga bilo treba reševati vnaprej, a se zdi, da država o tem sploh ne razmišlja. Poleg tega, ali ni v kapitalizmu vedno prisotno tveganje? Mar ni kapitalist dolžen najprej tvegati svoj kapital, ne pa da njegovo bogastvo ščiti država? Svetovne borze se na veliko tresejo, vsi plačujejo, toda več plačujejo tisti, ki tudi imajo več. V vsakem primeru vidimo nekaj, kar je preuranjeno, nepravično in brezčutno do možnih žrtev virusa in do vseh drugih državljanov. Država ni odvisna samo delodajalcev in predvsem od njih.
Poslanci so lahko gledali in poslušali zasliševanje ter si tri ure meli oči: mi, preostali državljani, potrebujemo neprimerno več časa, da bi dojeli, kako je mogoče, da za zunanjega ministra izberejo človeka brez trohice diplomatskih izkušenj. Anže Logar je v mladosti nekomu rešil življenje – vse priznanje. Toda vsi se spomnimo njegovega vedenja v parlamentarni preiskovalni komisiji za banke. Kako bo ekonomist, katerega strast je posnemanje slavnih fikcijskih detektivov, deloval v diplomatskih krogih? Kdo ve? Morda bolje od Mira Cerarja? Prepustimo ta vprašanja domeni humorja: diplomacija pri nas že dolgo ni elitna disciplina.
Bodoči minister za obrambo, namesto da bi odločno in evropsko zbrusil Natu, da Slovenija ne bo plačevala ogromnih zneskov, medtem ko njena vojska životari v bednih pogojih, poda predlog, da bi pijane trebuharje iz vard preobrazili v vestne vojake. O obveznem služenju vojaškega roka ni mogoče več resno govoriti, pogorelo je že v parlamentu: ni zdaj trenutek za referendum, ali naj sploh imamo vojsko? To vprašanje si civilna družba zastavlja že od osemdesetih let preteklega stoletja. Ali pa naj se odločanje o tem odloži, a vojaki naj v vsakem primeru dobijo dostojne plače ... Najhujša odločitev bi bila legalizacija nečesa, kar vojska, policija in civilna zaščita razumejo kot povsem nezakonito in škodljivo, protiustavno in nevarno za državo.
Najhuje, kar je treba videti, je imenovanje direktorja Nove24TV za notranjega ministra oziroma glavnega policista v državi. Težko si je mogoče predstavljati hujšo kombinacijo za javnost, medije in prebivalce, ne zgolj državljane. Človek, o katerem govorimo, vodi preverjeno tovarno sovražnega govora, ki je predmet velikega števila tožb vseh vrst in je v preiskavi zaradi sumljivega financiranja. Notranja organizacija medijskega centra je taka, da novinarji pisanje svojega kolega in glavnega urednika "copy-paste" tednika iz istega centra položijo v usta druge osebe in ga napadajo kot ... sovražni govor. Skratka, popolni nered. Direktor tega očitno ne nadzira. In zato mu je treba dati eno najbolj odgovornih funkcij v državi?
Najhuje, kar je treba videti, je imenovanje direktorja Nove24TV za notranjega ministra oziroma glavnega policista v državi. Težko si je mogoče predstavljati hujšo kombinacijo za javnost, medije in prebivalce, ne zgolj državljane
Ne pustimo nikogar samega, brez človeškega glasu
