Denis Živčec
Pravijo, da nekatere zvezde žarijo močneje od drugih in da ta kozmična svetloba izvira iz teme, ki jo nosijo v sebi. Nekateri so večji od časa in prostora. Njihov talent je večji od človeške minljivosti. A takih, ki so jim že v času življenja pripisovali božanskost, je le peščica. Drugega decembra bi sto let praznovala najbolj znana, cenjena in ikonična operna pevska vseh časov. Utelešenje primadone, težavne umetnice, ženske, razpete med ljubeznijo in bolečino. Med slavo in ponižanjem. Z obrazom preproste mediteranske lepote, a aristokratske drže in vzvišenega pogleda. "La Divina" so ji pravili. Božanska.
Veličina umetnika se, pravijo, meri tudi skozi čas - če je aktualen dolgo časa, se ga prime brezčasnost. Grkinja Maria Callas sodi med brezčasne boginje opere, mnogi jo še danes uvrščajo med najboljše sopranistke po drugi svetovni vojni. Njena nenavadna interpretacija petja z izjemnim igralskim talentom vzbuja pozornost in občudovanje, duhove tudi še zmeraj buri njeno življenje, polno škandalov in strasti.
Zgodovina opere se deli na dva dela: pred Mario Callas in po njej
Krstili so jo za Mario Anno Sofio Cecilio Kalogeropoulou, zaradi enostavnejše komunikacije in življenja v Združenih državah Amerike pa so njeni starši priimek najprej skrajšali v Kalos, kasneje pa v Callas. Oče George in mati Evangelia nikdar nista veljala za zgleden par, saj je bil oče preprost in brez načrtov, medtem ko je bila mati zelo zahtevna in ambiciozna ženska, ki je debelušno in kratkovidno hčerko že zelo zgodaj, pravzaprav takoj, ko je odkrila njen pevski talent, namenila klasičnemu petju. Odnos med materjo in hčerko je bil od nekdaj zelo napet, povezan s škandali. Maria je materi očitala, da ji je ukradla otroštvo in mladost, dokler ni slednjič celo povsem prekinila stikov z njo. Zakon dveh povsem različnih ljudi je doživel kar nekaj pretresov, od Georgeevih ljubezenskih afer do smrti sina Vassilisa - Evangelia se je slednjič z dvema hčerkama, Mario in Yakinthi (Jackie), vrnila v Atene.
Sebe je videla kot debelo in nerodno grdo račko
Otroštvo in mladost je Maria Callas preživela delovno, saj je ure in ure vadila petje pri najrazličnejših učiteljih. Postala je zelo disciplinirana - čeprav je bila v petje tako rekoč prisiljena, se je zaljubila vanj. Kljub uspehu, ki se ji je nasmihal na kariernem področju, pa so jo mučili manjvrednostni kompleksi, saj je bila mati, tako je zapisala, bolj naklonjena Jackie, ki je bila vitka, lepa in prijazna, medtem ko je sebe videla kot grdo račko, debelo, nerodno in nepriljubljeno.
Sprva se je glasbeno šolala v Atenah, nato se je selila v Italijo. Čudovit koloraturni sopran je združila s tehniko bel canto in izjemno dramsko nadarjenostjo. Njen repertoar je zajemal paleto vlog iz klasične opere in bel canta, od Donizettija, Bellinija, Rossinija, Verdija, Puccinija vse do Wagnerja. Kaj kmalu se je je prijelo tudi ime La Divina. Ves čas svoje kariere je tudi bila bitko za prevlado s tekmico Renato Tebaldi.
V Veroni je spoznala Giovannija Battisto Meneghinija, bogatega industrialca, ki se je zaljubil vanjo in s katerim se je leta 1949 tudi poročila. Debelušen in skoraj 30 let starejši od nje, podeželan in daleč od elegance, ki jo je sama predstavljala.
Vse življenje nesrečna zaradi svoje teže in navkljub dejstvu, da jo je mož oboževal takšno, kot je bila, je Maria po štirih letih zakona sklenila shujšati. V letu dni je tako shujšala, da so jo nemudoma poimenovali Najlepša ženska na odru. Rada se je lepo oblačila, znala se je nositi in v družabnih kronikah je veljala za elegantno damo. Ker se je okrog vsega, kar je bilo povezano s Callasovo, pletlo veliko govoric in ugibanj, so tudi v zvezi z njenim hujšanjem nastajale osupljive zgodbice, od tega, da je jedla posebne tablete, do tega, da so ji s posebno metodo napolnili želodec. Znana je teorija, da naj bi ji na njeno željo v črevesje vstavili trakuljo. Sama je povedala, da je shujšala z uživanjem nizkokalorične hrane, pretežno perutnine in solat.
Kolikor je izguba teže za Mario Callas pomenila več samozavesti in odrešitev kompleksov, ki so jo mučili že od otroštva, pa ni koristila njenemu glasu - mnogi so bili prepričani, da so se težave z glasom pojavile prav zaradi hujšanja, spet drugi, da so ji glas pokvarile pretežke operne vloge na začetku kariere.
Leta 1957 je spoznala grškega ladijskega mogotca Aristotla Onassisa. Njuna ljubezenska zveza je bila magnet za medije, paparaci so jima sledili na vsakem koraku. Maria je bila srečna, končno, je dejala, lahko vsaj skuša svoje življenje zapolniti z ljubeznijo. Od Meneghinija se je ločila, vendar je Onassis kljub obljubam o poroki ni peljal pred matičarja, ampak jo je zamenjal s Kennedyjevo vdovo Jacqueline. A tudi po poroki naj bi bil Ari Mario redno obiskoval v Parizu. Dolgo je ostalo skrito, da je leta 1960 rodila sina, ki je kmalu po rojstvu umrl v bolnišnici v Milanu. Grob njunega sina sta pogosto obiskovala, saj so ju videvali na pokopališču. Po smrti Marie Callas so v Milanu objavili fotografijo komaj rojenega sinka in njegov rojstni list.
V tridesetih letih, kolikor je trajalo najbolj aktivno obdobje njene kariere, so se vrstili umetniški in mondeni uspehi, prijateljstva s pomembnimi ljudmi in velike ljubezni, pa prepiri in razprtije z drugimi pevci. Primadona je nosila obleke iz sive svile, ob večerih zelene ali rumene, pošite z Lanvinovimi kamni in beneškimi čipkami, pa kaftane in elegantne črne turbane. Njen pogled je bil prezirljiv še skozi temna očala, oči močno poudarjene z robovi navzgor, kot je bilo takrat v modi.
Eden najbolj škandaloznih večerov v njeni karieri se je zgodil 2. januarja 1958, ko je po prvem dejanju Norme zapustila rimsko operno gledališče, v katerem je sedel predsednik Gronchi. Čutila je, da pevsko ne bo zmogla ohraniti pričakovanega kakovostnega nivoja.
Umrla zaradi zlomljenega srca
Leta 1969 je Callasova zaigrala v svoji prvi filmski vlogi. Igrala je Medejo v istoimenskem filmu Piera Paola Pasolinija. V letih 1971 in 1972 je poučevala na Juiliard School v New Yorku, kjer pa ni bila preveč uspešna, imela je premalo izkušenj. S prejšnjim partnerjem Guiseppom di Stefanom je imela nekaj dokaj neposrečenih pevskih turnej, saj njen glas ni bil več vrhunski.
Zadnja leta je Callasova preživela precej osamljena in razočarana. Umrla je v noči na 16. september 1977, ko ni dopolnila še niti 54 let. V prvem zdravniškem poročilu je pisalo, da ji je odpovedalo srce, tudi zaradi jemanja uspavalnih tablet. Romantična razlaga se glasi, da je umrla zaradi zlomljenega srca. Nikomur ni bilo dovoljeno videti njenega trupla, ki so ga v najkrajšem času upepelili. Del pepela je bil pokopan na pariškem pokopališču Pere Lachaise, preostali pa raztresen po Egejskem morju. Ker niso čakali na obdukcijo, ki bi potrdila vzrok pevkine smrti, so se pojavile govorice o samomoru in tudi o umoru. Res se je Maria Callas v tisti žalostni pariški jeseni slabo počutila, bila je obupno osamljena, tako rekoč zaprta med štiri stene svojega razkošnega stanovanja v ulici Georges Mendel, kjer je živela s služinčadjo. Tesnobo si je lajšala s pomirjevali, neprestano je poslušala stare posnetke svojega glasu, ki je očaral ves svet, obdana s fotografijami iz let slave in mlade lepote kot Dorian Gray.
Na zadnji fotografiji, ki so jo posneli pred njeno smrtjo, je njen obraz žalosten, utrujen, oči, včasih črne in žareče, so ugasnile, v roki je držala torto – za rojstni dan svojega psa. Ob tem skrivnostnem in depresivnem finalu pa zagotovo drži, da je Callasova postala mit in da je doživljala usodo, ki jo je delila s številnimi junaki svoje grške domovine. "Zgodovina opere se deli na dva dela: pred Mario Callas in po njej," je izjavil Franco Zeffirelli, režiser, s katerim je sodelovala. "Bila je največja pevka z dramskim sopranom v našem času," je o njej dejal veliki pianist, skladatelj in dirigent Leonard Bernstein. "Njeno petje je segalo v srce, ustvarjalo je melodijo, to je bila skrivnost njenega življenja," so besede tenorista Franca Corellija.
Pogrebne slovesnosti so bile v grški pravoslavni cerkvi v Parizu, žaro z njenimi posmrtnimi ostanki so s pokopališča Pere Lachaise ukradli. Kasneje so jo našli in preostanek pepela raztresli v Egejsko morje z ene od grških obal, kar je bila pravzaprav tudi poslednja želja Božanske. Grob, ki ga danes mnogi obiskujejo na pokopališču, je zgolj simboličen. Diva se je spremenila v morsko peno.
