Maribor: Mesto srečevanj različnih kultur, mesto bogastva

Pred 103 leti se je med vršaci Julijskih Alp vzpel minaret. Ob njem je bila mehko okrogla majhna kupola z mesecem in zvezdo. Spomenik proti obzorju zagledanih vojakov med brezami še danes obeležuje smrtne žrtve tudi več kot 400 vojakov četrtega bosansko-hercegovskega pehotnega polka, ki so padli le na Rombonu. Ta dvatisočak, ki se pne nad Soško dolino, je z jugozahoda gledal na versko zatočišče, ki ga je s severovzhoda motril Mangart. Džamijo so zgradili vojaki, ki so prišli branit skupni dom na soško fronto v prvi svetovni vojni. Kmalu po zmagi v vojni so džamijo, zapuščeno, dokončno porušile fašistične oblasti.

Sinagoga, železnica in pogovori

Večeri, ki so zasnovani kot vabilo k pogovorom, sodijo v mesto, kjer stoji ena od samo dveh ohranjenih sinagog v Sloveniji. Njeno okolico in romana pisateljice Zlate Vokač, Marpurgi in Knjiga senc, o srednjeveški usodi judov v Mariboru, omenja Anja Zalta kot še vedno žive mladostniške spomine na mesto, kjer je odraščala. Nato, doda, je rada hodila tudi po ulicah, na katerih je videla odseve iz del Draga Jančarja.
"Kultura mesta dokazuje in potrjuje, kar je vedno veljalo – da je Maribor izjemno odprto mesto. Gradnja južne železnice je v mesto pripeljala ogromno ljudi z različnih koncev monarhije in onkraj," spomni Dragan Potočnik na čas pred več kot poldrugim stoletjem. "Pestrost prebivalk in prebivalcev mesta je bila posebnost, ki je dajala čar in kazala na svetovljanstvo ter večkulturnost teh krajev. Rusi in Čehi so imeli svoja oddelka gimnazije. Veliko je bilo Srbov, Makedoncev in na ulici si lahko slišal množico jezikov. Maribor je bil v pogledu kulturne odprtosti in dialoga svetovljansko in večkulturno mesto še posebej v 30. letih prejšnjega stoletja, ki so veljala za zlato dobo kulture v mestu," pravi avtor številnih knjig. Po porazu na soški fronti in vzponu fašizma so v Mariboru zatočišče našli tudi Primorci in Primorke.

Dom, begunka, mati

"Temelj sožitja je tudi kultura spoštovanja. Dovoliti drugim, da izrazijo svoje mnenje. Vse bolj vidimo, da smo nestrpni do drugih. A znati prisluhniti in poslušati je pomembno, da se nato skupaj z drugimi učimo," pravi Dragan Potočnik. "Nekoga ali nekaj ne moremo obsojati, če tega sploh zares ne poznamo. Zakaj se ne bi učili, spoznavali, se odprli za drugačnost? Skrajni čas je, da odpremo knjige, ne le da sodimo na osnovi poročil iz medijev, ki so pogostokrat pristranska. Vsaka družba, ki želi biti demokratična, temelji na tem, da se znajo ljudje pogovarjati in soočati z različnimi mnenji, argumenti – brez žaljenja in nasilja. Brez tega ni demokracije," spomni zgodovinar na temelje in hkrati cilj demokratične družbe. Prepričan je, da veliko večino ljudi razraščanje radikalnih idej odvrača in skrbi. Konzervativne ideje, ki v imenu varovanja družine zanikajo pravice žensk in istospolnih parov, v imenu varnosti države pa pravice vseh ljudi do varnosti in prihodnosti, so samo-zagledane v sedanje in preteklo stanje. Poskus zamrznitve sedanjosti ali vračanje v preteklost je lažje formulirati kot cilj ob vpraševanju, kdo posameznica je in od kod posameznik prihaja. Vprašanje, kaj želimo graditi skupaj in kako lahko zagotovimo boljšo skupno prihodnost, terja tako več domišljije kot številne ideje. A vendar je le to zares vredno, zanimivo in privlačno. "Zgodovinsko ni nikoli obstajala čistina. Evropa je od nekdaj celina različnih kultur in religij," pravi Anja Zalta. "Ravno neortodoksne ideje so vplivale na to, da je Evropa prevpraševala, kdo je. Politika jo je neredko želela notranje povezati s tem, da se jo je postavilo nasproti tujim drugim, a če pogledamo onkraj teh političnih idej, vidimo neprestano prepletanje in sovplivanje. Ti pluralni vplivi od vsepovsod so odločilno zaznamovali področja od trgovine do filozofije in umetnosti," pravi raziskovalka. "Fantaziranje o čisti Evropi je fundamentalistična fikcija, ki želi spremeniti same temelje tega, kdo smo. Gre za zablodo iskanja zlate, čiste dobe, ki ni nikoli obstajala. O tej nevarnosti govori Samuel Huntington," spomni sociologinja na politologa, ki je postal priljubljena referenca konzervativnih politikov, ki verjamejo v vojne, samozadostnost in večvrednost enih civilizacij nad drugimi. "Huntington pa je govoril prav o tej nevarnosti, da se ne zavedamo lastnih pluralnih zgodovin, biografij in identitet. Zaradi osiromašenja našega poznavanja zgodovine in biografij, tradicij in prostorov, kjer živimo, se vse zreducira na spopad simbolov, na enostavne, enoznačne odgovore."

Kakšne prstne odtise bomo pustili?

Mariborski zgodovinar, ki je raziskoval tudi perzijsko zgodovino in predaval v Iranu, opozarja, da radikalizmi na eni strani vedno v odgovor krepijo radikalizme na drugi strani. Na to opozarjajo analize različnih mednarodnih organizacij, med njimi poročila Counter Extremism ProjectA in raziskovalci modernih ekstremizmov tako skrajne desnice kot islamistov. Eden med njimi je tudi sociolog Tahir Abbas, strokovnjak za varnostna vprašanja. V svojih zapisih in knjigah opozarja, da je izključevalna govorica belih supremacistov, ki poudarjajo grožnjo rasno (ali versko) drugih in večvrednost bele rase, le negativ idej verskih fundamentalistov, ki z enako logiko širijo sovraštvo.