"Migrantska kriza? Prestopila je že vse meje"

Frizerski salon Jasna v Veliki Kladuši je skromen kraj. Jasna Đihić ga je s partnerjem Zaimom Beganovićem odprla pred dobrim letom in pol. "Nekako se je od njega dalo preživeti," pravi frizerka. Ko so prišli v salon migranti in begunci, se je znašla v zagati. Ni jih znala postriči, kot so želeli, pojasni. Nato je pred približno štirimi meseci v salon prišel štiriindvajsetletni Chemseddine Berafta. Kot frizer je delal že v Alžiru in pokazal ji je, o kakšnih frizurah so govorili migranti. Pred tem je dvakrat poskusil igro. Tako so pot v EU poimenovali migranti, ki so se znašli v BiH pred zaprtimi mejami, ki jih policije varujejo tako z administrativnimi kršitvami človekovih pravic kot s fizičnim nasiljem. Enkrat so ga v BiH vrnili po desetih dneh iz Slovenije prek Hrvaške, drugič že po štirih dneh na Hrvaškem. "Ko je Jasna videla, kaj znam, mi je ponudila, da lahko ostanem tu in delam z njo v salonu. Nato sem začel tudi trenirati pri tukajšnjem nogometnem klubu," pove Chemso, kot ga kličejo prijatelji, in še doda, da sta mu Jasna in Zaim odprla tudi vrata svojega doma. Tam je zdaj prijavljen, medtem ko čakajo, da ga bodo poklicali na intervju, saj je oddal prošnjo za azil v BiH. Njegov bratranec, ki mu je uspelo priti v Belgijo, tam ni zadovoljen. "Nima dela, nima bivališča, po nekaj dni spi pri različnih prijateljih," pojasni mladi Alžirec. V življenju, pravi, je želel videti, kaj je to dobro življenje, videti, ali ima srečo, da mu bo uspelo. "Tu mi je dobro, saj so me sprejeli zelo dobri in prijazni ljudje," pravi, a da je situacija za večino beguncev in migrantov v okolici Velike Kladuše "katastrofa". "Kar se dogaja tu, ni nekaj, kar naj bi se dogajalo ljudem," pravi Chemso.

Izdaja milijonov

BiH je po številkah ministrstva za varnost letos do konca oktobra zabeležila 20.782 ljudi, ki so vstopili v državo na nedovoljen način. Danski odbor za begunce pomaga Mednarodni organizaciji za migracije in visokemu komisariatu Združenih narodov za begunce pri premeščanju migrantov in beguncev v okolici Bihaća. V unsko-sanskem kantonu se ocenjuje, da je trenutno nekaj manj kot 4000 migrantov, toliko kot v celotni Srbiji. Tihana Petrović iz danskega odbora za begunce je s kolegi dopoldan prišla s prvim avtobusom. Grizel je mraz in padal sneg. Pred ograjo okoli dolge hale, ki so jo preoblikovali v migrantski center Bira, so se prestopali begunci iz Irana, varnostniki in nekaj policistov. Notri naj bi bilo nastanjenih že okoli 1000 ljudi in mednarodne organizacije so nameravale v sredo prepeljati iz razpadajoče stavbe nekdanjega študentskega doma Borići na obronku gozda nad nogometnim štadionom v Bihaću v begunski center Bira še 150 ljudi. Tihana Petrović je beguncem iz Irana poskušala pojasniti, da jih bodo v ogrevani center spustili šele, ko se bodo v Borićih registrirali in jih bo za tem avtobus prepeljal v Biro. To jutro so čez mesto pešačili zaman. Kakor hitro prevzamejo upravljanje prostorov za begunce in migrante mednarodne organizacije, se na vhodu pojavijo varnostniki in dostop postane omejen. Novinarji niso zaželeni in odgovornih, s katerimi bi se bilo mogoče pogovoriti, ni nikjer na vidiku. Tudi na vprašanja, ki smo jih v ponedeljek poslali po elektronski pošti, do konca redakcije nismo dobili odgovorov. Podoben režim izolacije in umikanja migrantov iz družbenega vsakdana je bil v torek na ogled tudi nekaj kilometrov iz Velike Kladuše. Med bencinsko črpalko in mošejo stojijo ob cesti nekdanji prostori podjetja Miral. Lastnik je za namestitev ljudi odstopil hale podjetja, kjer so pred tem izdelovali okna in vrata, na dvorišče pa so namestili še 40 metrov dolg šotor, v katerem so kovinski pogradi in improvizirano ogrevanje. Okoli pol desetih zjutraj so ljudje čakali v vrsti, ki se je vila dlje, kot je bil dolg šotor, da so jim razdelili po eno banano, skodelico mleka in štručko kruha. Uslužbenci Rdečega križa, ki so hrano delili, so nosili maske. Čez obraz jo je imel nameščeno tudi nepooblaščeni uslužbenec Mednarodne organizacije za migracije, ki je pojasnil, da so maske del "mednarodnih meril in standardov, ker imajo opravka s hrano". Slabo organizirana namestitev okoli šeststo ljudi je v ponedeljek pripeljala do napetosti, ki so na koncu prerasle tudi v pretep - zato so nekateri migranti odšli iz novega begunskega centra prej, kot so tja zares prišli. V noči iz torka na sredo je tako v šotorskem taborišču bližje Veliki Kladuši prenočilo že več kot sto ljudi navkljub temperaturam, ki so ponoči padle pod ničlo. Mednarodna organizacija za migracije je sicer od EU dobila za namestitev migrantov in beguncev v BiH 7,2 milijona evrov. Prejšnji teden jim je za urejanje razmer v unsko-sanskem kantonu nakazala pol milijona funtov še britanska vlada. Namestitev družin z otroki so deloma rešili konec julija, ko so v begunski center preoblikovali opuščeni hotel Cedra v bližini Cazina.

Nasilje

Delavec tovarne Miral je nekaj ur prej parkiral kombi in odhitel v nekdanje proizvodne prostore. Starejši gospod se je opravičil, da od situacije beži. "Tudi jaz sem bil nekoč begunec," je opisal vso bolečino in bedo situacije. Zgodbe ljudi niso enake, a vsi govorijo, poskušajoč ohraniti vsaj nekoliko dostojanstva. Ob lastni stiski ali ob stiski drugih. Še vedno se spomnijo, da so nekoč vodili posle, prevajali ali učili otroke. Kashif je prišel v Veliko Kladušo avgusta s svojim bratom dvojčkom iz Pakistana. Pravi, da bo poskušal v BiH dobiti rumeno kartico, ki mu bo dajala pravico do dela, in potem bo poiskal službo. "Tu mi je v primerjavi s Srbijo bolj všeč, ljudje so pripravljeni pomagati," je pojasnjeval v blatu nekdanjega ličnega šotorskega taborišča na robu mesta. Čez nekaj ur je nedaleč stran skupina Afganistancev za večerjo kuhala čorbo. V ponev nad odprtim plamenom so na grobo narezali čebulo, dodali nekaj žlic kaše, ki so jo skuhano hranili v drugem loncu, dolili so vodo in dodali sol. Za karkoli več je potrebnega več denarja, so pojasnili in se nato spogledali ter odkimali, ko so v odgovor na vprašanje, od kod ste, slišali Slovenija. "Slovenija polis nou gud, nou azil," je vse, kar so dodali v pojasnilo, da so bili že trikrat nezakonito vrnjeni v BiH.

Sistem in fašizem

V zadnjih mesecih v No Name Kitchen opažajo tudi vse več poskusov nadzora in omejevanja gibanja beguncev in migrantov znotraj BiH. Tako so lokalni prebivalci lahko kaznovani, če doma gostijo migrante, ne da bi jih prijavili. Prijaviti jih ne morejo, če ljudje nimajo pravih dokumentov, te pa lahko dobijo le v Bihaću, kamor iz Velike Kladuše ne morejo več z avtobusom, saj jim tudi vozovnice za potovanje po BiH ne prodajo brez pravih dokumentov. Prav tako se kaznuje zasebni prevoz migranta, ki je v BiH brez pravih dokumentov.

Človek človeku brat

Spomin na dneve, ko so bili z družino med vojno lačni, je v zadnjem letu določil pot tudi Asimu Latiću Latanu. Ko se mu je leta 1994 rodil sin, ni bilo v hiši nobene hrane. Nekdanji vodja hotela Agrokomerc v Veliki Kladuši je ob privatizaciji ugotovil, da so delavci postali ničvredni. Veteran vojne v BiH je zato odprl svojo restavracijo in jo vodil sedem let. Stregel je someščanom in nekdanjim soborcem. Nato je pred vhodom v prvih dneh februarja zagledal prvega begunca. Ko mu je prikimal, da je lačen, a da nima denarja, ga je povabil za mizo in mu dal jesti. Vsak dan je bilo lačnih in utrujenih ljudi več. "Zaprl sem podjetje in od tedaj deset mesecev vsak dan kuhamo. Vsi smo veterani," opiše Asim Latić Latan ekipo štirih do petih prijateljev. Začnejo ob šestih, ob enajstih odprejo vrata. Dnevno postrežejo okoli 400 obrokov. Med ramadanom so ljudem ponudili tako jutranji obrok kot večerni iftar ob koncu posta. "Nikogar nisem v teh desetih mesecih prosil za nič. Na začetku so nas podpirali lokalni prebivalci, pomagali so otroci iz šol, iz Cazina in okolice. Dnevno so nam ljudje prinašali vse: fižol, krompir, zelje ...," opisuje podporo, ki je prišla brez besed. Takoj ko sta prišla v Veliko Kladušo, sta mu ponudila podporo tudi Adis Imamović Piksi in Petra Streuer prek prostovoljnega solidarnostnega kolektiva SOS Ljuta Krajina. Poleti je za nekaj mesecev dobil podporo Mednarodne organizacije za migracije, ki pa se je nato septembra odločila, da bo raje sodelovala z Rdečim križem, četudi za dvakrat višjo ceno na obrok. "Če me vprašate, diši po pranju denarja," je razočaran nad delom mednarodnih organizacij nekdanji hotelir. Zdaj ponovno sodeluje s SOS Ljuto Krajino, dnevni topli obrok pa zagotavljajo ob pomoči nizozemske fundacije Lemon. Gostilna, v kateri je vsega osem miz s po štirimi stoli, je ob pol dveh pometena in pospravljena. Nekateri migranti brez besed ponudijo pomoč pri pospravljanju in pomivanju, pove gostilničar. Za mizo za vogalom sedi Halil Mehić. Nogo, na kateri ima protezo, vse odkar je med vojno stopil na mino, ima iztegnjeno. Utrujenost prinaša tiho zadovoljstvo dobro opravljenega in koristnega dela. Zato nasmejano lupi krompir in ga v kosih reže v veliko plastično posodo z vodo. Refik Duraković Livak, ki je dopoldan preživel za lonci, vrti med prsti cigareto, naslonjen na steno za pultom. "Gre tudi za kulturo, kako ljudje jedo," pravi Asim Latić Latan. "To so ljudje, ki imajo pravico do življenja, kot jo imamo tudi mi. Sedaj jih nobena EU-država več noče. Tu pri nas pa nimajo ničesar, saj nimamo dosti," opisuje temelje človeškega dostojanstva in tega, kaj pomeni biti sočlovek človeku. V državi, za katero se je boril, a ga je v zadnjih letih le spet in spet razočarala, kot je tudi mnoge mlade, ki iz nje odhajajo, je podpora soljudi del znosnosti, a tudi lepote vsakdana.