Že tukaj, pri samem izboru, se mi je zastavilo vprašanje, kaj točno turistični delavec oziroma vodič počne avtorskega oziroma umetniškega, pa sem si tolmačil, da je način podajanja zgodovinskih in družbenih podatkov lahko tudi neke vrste nastop. Sam tega nikoli nisem opravljal, zato ne bom sodil. Ampak gremo dalje.
Sklepam, da sem pravilno razumel intenco in temo v članku, ki se ji je avtorica hotela posvetiti, konec koncev se mi je zdelo, da zadeva zelo pomembno in verjetno zanimivo področje za raziskovanje. Kaj pomeni biti brez možnosti ustvarjanja? Kaj pomeni, da si zaradi zunanjih epidemičnih razlogov odrezan od ustvarjanja? Kaj nasploh pomeni ustvarjanje in kako se to manifestira? Ali se kreativna energija lahko preusmeri drugam, in če se, kako? Ali se da ustvarjati na zalogo? In tako naprej, da stresem samo nekaj vprašanj iz glave.
Preden povem, kako so se v omenjenem članku teme obravnavale oziroma kako se niso, naj poudarim, da si vsekakor nisem predstavljal, da bo umetniško ustvarjanje ali umetniški poklic v 21. stoletju še enkrat zreduciran na nič oziroma samo na potrebo, da "dam nekaj, kar me, žuli ven".
Za začetek hecno dejstvo, da se je o omenjeni problematiki v času epidemije spraševalo samo zaposlene umetnike, ki v času, ko ne ustvarjajo, prejemajo redno plačo in ne bijejo eksistencialne bitke. Dobro, legitimno, seveda. Potem pa se je med njimi na najbolj banalen način vzpostavljalo vprašanje, kako je, če ne moreš ustvarjati, kako je, če se ne izražaš. Ali je to težko? Padla mi je čeljust. Od vseh tem, ki se same ponujajo, smo na koncu umetniki poenostavljeni na to, ali nam je težko, ko ali ker ne moremo narisati tihožitja. Že Radiohead pojejo: "Just 'cause you feel it, doesn't mean it's there."* Ampak umetnost je čustvo, baje, delo očitno ni.
Sam pa sem med prebiranjem članka razmišljal, koliko je svobodnih in prekarnih ustvarjalcev in nujno potrebnega pomožnega tehničnega osebja, ki si v tem trenutku samo želijo, da bi lahko tako razmišljali, morajo pa razmišljati o tem, kako bodo sploh preživeli in ali se bodo morali prekvalificirati, kje naj sploh najdejo delo, zakaj so javni zavodi začeli nižati honorarje in so takoj ob izbruhu virusa večinsko odrezali prav zunanje ustvarjalce, če jih pa že vzamejo, jim ponudijo manj kot minimalno plačo na mesec. Kako se država požvižga na ustvarjalno-kulturni sektor, zakaj država učinkovito ne implementira evropskih direktiv in pekinške pogodbe ter ne uredi, da bi ustvarjalci dobili pravično nadomestilo za izkoriščanje njihovega dela, zakaj država in državni uradniki niti več ne skrivajo prezira in gnusa do umetnosti in ustvarjalcev, kako se država in politiki ne zavedajo, da je edino, kar nas poleg Rogliča, Dončića in Tine Maze dela drugačne od drugih kultur, pa če to priznajo ali ne, kako je lahko še vedno nekdo minister, ki je na kulturni praznik vsem kulturnikom v kamero povedal, da kdor ne dela, naj ne je ... Sklepam, da je avtorica članka - in ne mislim, da je česa kriva, pač živi v takem svetu in ga sprejema - hotela povzeti, kako je, če človek ne more delati tistega, kar želi oziroma za kar je poklican, ampak v tem trenutku je izbira med čustvi in tem, ali boš bral pesmice po socialnih omrežjih ali plesal v zasebno najeti dvorani, in tem, da se verjetno moraš prekvalificirati, očitna. Ali kot pravi znani citat Françoise Sagan: "Money may not buy happiness, but I'd rather cry in a Jaguar than on a bus."**
A problem je že med nami samimi. V bistvu gre za iste profile in enako izobražene ljudi, ki očitno živijo dve realnosti in ne vidijo eden drugega. Razmišljam na glas; gre za iste profile ljudi, ki delujejo v isti branži, ampak ki ne izkazujejo skoraj nobene solidarnosti eden z drugim. Gre za ljudi iste branže, ki se obračajo stran, ko nekaterim kolegom, zaradi zunanjih okoliščin, ne znese.
Z vsem spoštovanjem do dela in občutkov vseh ustvarjalcev med neustvarjanjem zaradi epidemije, ampak danes to kolumno pišem, ker nisem mogel biti tiho med takšnim poenostavljanjem in pobebavljanjem našega poklica oziroma dejavnosti, zaradi katerega nehote res izpade, da smo samo popoldanski sanjači, ki hočemo svoja čustva le kanalizirati prvemu mimoidočemu, ki ima čas, da si nas ogleda. Hkrati tudi seveda ne mislim, da bi vsi igralci in umetniki morali biti družbeno angažirani. Zdaj pa, žal, gre za nekaj več, verjetno celo za obstoj kulturnega modela, ki je seveda daleč od popolnega in idealnega, pa čeprav bi takšna tema pred silvestrovim v kakšnem časopisu lahko komu malce pokvarila tek pri večerji. Seveda ne tistim, ki odločajo v naši državi, oni se bašejo.
Mogoče pa tovrstni članki samo preslikujejo to, kar nam oblastniki zadnje čase sporočajo, in so v resnici zeitgeist ali pa takšni članki preslikujejo mnenje kulturnih redakcij ali kar celotnih redakcij novinarskih hiš. Upam, da vsaj slednje ne drži.
“Gre za nekaj več, verjetno celo za obstoj kulturnega modela”
Ampak nočem, da izpade, da so vsi časnikarji in novinarji v Sloveniji brezbrižni in mižeči na eno oko, daleč od tega. Tokrat pišem, ker me dobesedno razkači, da v Sloveniji posameznike, ki ustvarjajo, še vedno tretiramo samo skozi prizmo lačnega, revnega in zapitega Cankarja in Prešerna ter jetičnih murnov, kettejev, ki naj bi se preživljali z drugimi stvarmi, samo ne s kulturnim ustvarjanjem, in ki imamo potrebo napisati pesmico, ampak, hej, naj bo to v rednem šihtu, ko si z lopato in krampom zaslužiš svojo klobaso in zelje. Nekako nam je lahko razumljivo in sprejemljivo to, da je bil Ivan Tavčar župan Ljubljane, a svojih pesmi in proze zagotovo ni mogel pisati podnevi, ne ne, to dela umetnik samo v hladni sobi ponoči in malce pijan in lačen. Ja pa ja.
Tudi v moji družini je enako. Nismo in niso svetniki, daleč od tega. Če mislite, da situacijo spremeni dejstvo, da je v bližini svojcev nekdo, ki živi in dela v kulturnem sektorju, in da je potem kaj lažje, se motite. Zadnjič me je partnerica mojega sorodnika naravnost vprašala, ali sem za svoj novi projekt plačan, pri tem se je smejala in se čudila, kakšno delo da sploh opravljam, in hkrati ni mogla skriti začudenja, ko sem rekel: "Da, sem plačan." Rekla je samo: "Svašta." Mogoče moram naslednjič tudi sam, ko me bo klicala za karte in ali lahko posredujem, da se malce preskoči vrsta, reči samo njen "svašta", ampak raje ne, izpadel bi vzvišen, to pa ne gre - kdo pa, mislim, da sem? Umetniki pa to.
O teh temah sem že pisal, vem. Hkrati mi je pa popolnoma vseeno, kaj si kdo misli ob tem. Sam pač nikoli ne bom pristal na to, da se poklic nekoga zbanalizira na nekaj nepomembnega. In to ne poklic kogarkoli, ampak celotnega spektra ljudi, ki so svoje odraslo življenje posvetili temu, da na vse, kar naj bi bilo fiksno, dorečeno in zacementirano, gledajo z drugačne perspektive, in ki neke resnice, ki naj bi obstajale, preizprašujejo, jih osmišljajo na novo in dajejo v javno uporabo in premislek. Da, seveda terja trud na drugi strani, ampak nobena stvar, za katero se moraš malo potruditi, ni zaman; običajno so najbolj brezvezne in dolgočasne prav tiste, ki te v ničemer ne izzovejo. Ampak verjetno tulim v gluho uho. Mogoče se pa vseeno ta čep ušesnega masla enkrat stopi, dvomim sicer, da s tem zapisom.
Aja, samo še tole: Ivan Cankar je imel državniški pogreb, nad sprevodom je krožilo letalo vojnega letalstva s črno zastavo, ki je pozneje odvrglo venec na njegov grob, zbrala se je množica. Le zakaj? Jernej Šugman je imel državniški pogreb, udeležil se ga je predsednik republike. Le zakaj, če je kultura tako nepomembna? In še bedasta stvar: v Avstriji prodajajo Mozartove kroglice, pa se nihče ne zgraža, da so poimenovane po skladatelju. Mislim, da so na to dejstvo celo ponosni. Če bi to že koga motilo, bi to po vsej verjetnosti bil prav Wolfgang.
* Samo zato, ker čutiš, še ne pomeni, da je to tam.
** Z denarjem morda res ne moreš kupiti sreče, toda raje jočem v jaguarju kot na avtobusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
