Moj predhodnik? Oh, bog, pogrešam ga ..." je skoraj porogljivo dejal ameriški predsednik Joe Biden na svoji prvi tiskovni konferenci. Očitno so ga pogrešali tudi tam zbrani novinarji. Navajeni štirih let izbruhov, ki so se začenjali z "jaz", so želeli iz novega predsednika ZDA iztisniti dramatične odgovore. Ne samo da jih je Biden načrtno razočaral, zdelo se je, da so pozabili, kaj javnost resnično zanima.
Ob vprašanjih, ali bo kandidiral čez štiri leta, potem ko je komaj prevzel vodenje države, je bolj pokazalo na adrenalinsko odvisnost dopisnikov iz Bele hiše od volilne mrzlice kot pa na resnične namene 78-letnega predsednika. Kar je bodlo v oči, je to, da sredi največje zdravstvene krize v zadnjem stoletju nikogar ni zanimalo, kaj se dogaja s pandemijo, kljub temu da v ZDA zaradi nje še vedno umre okoli tisoč ljudi na dan. Mediji so tedne stopnjevali pritisk na Belo hišo, kdaj bo Biden stopil pred novinarje. Ko se je odlašanje raztegnilo na najdaljše obdobje v zadnjih sto letih, so jim pritegnili republikanci in začeli ponavljati, da je prestar in preveč zmeden, da bi lahko prestal izpraševanje.
To je pričakovanja tako močno znižalo, da se mu ni bilo treba niti kaj prida potruditi. Na vladne hodnike se je vrnila dolgočasnost ukvarjanja s podrobnostmi. "Če vam je ta hip dolgčas, vas ima Biden tam, kjer je hotel, da ste," je med dogajanjem tvitnil Tony Fratto, ki je delal kot tiskovni predstavnik v administraciji Georgea Busha starejšega. "Povsem dobro mu je šlo in to je bilo vse, kar je potreboval. Če vam je bilo dolgčas, ko ste ga spremljali ..., za razliko od prejšnjega predsednika, je to natančno to, kar Joe Biden hoče," se je strinjala Dana Perino, tiskovna predstavnica Busha mlajšega.
Razlika je pomembna. Trumpove tiskovne konference so bile državniški teater, prejšnji predsednik je na njih sončil svoj ego in razširjal izmišljotine ter včasih skoraj otroško demagogijo, hkrati pa nepričakovano razglašal pomembne politične strategije, ki so imele posledice v resničnem svetu. Sedaj nihče ne pričakuje nasvetov o zdravljenju covida-19 s pitjem razkužila ali napovedi, da bosta po Severni Koreji "deževala ogenj in bes". Vrh dramaturškega loka je čakanje, ali se bo predsednik morda zapletel sredi dolgega stavka, kar lahko najbolj cenene spletne postojanke nato razpihnejo v nov dokaz demence na vrhu ameriške oblasti.
Drugačna zver
Demokrati po tradiciji predsedovanje začnejo z velikim gospodarskim paketom, republikanci pa s klestenjem davkov, pri čemer zgodovina kaže, da gospodarstvo v povprečju bolj cveti pod prvimi kot drugimi. Toda Bidnov Načrt ameriške rešitve je povsem drugačna zver, državo bo stal kar 1900 milijard dolarjev (dobrih 1600 milijard evrov), pri čemer se ne zmeni za zadolženost ZDA.
V njega je stlačena vrsta ukrepov, od podaljšanja pomoči nezaposlenim do skoraj univerzalnega mesečnega otroškega dodatka ameriškim družinam, dodali pa so še radodarno pomoč zveznim državam in lokalnim skupnostim.
Na levem krilu demokratske stranke so sicer razočarani, ker so med iskanjem podpore za načrt izpadle nekatere njihove politike, kot je dvig minimalne plače na 15 dolarjev (slabih 13 evrov) na uro, toda to ne bi smelo zakriti dejstva, da ZDA že desetletja niso sprejele tako liberalnih gospodarskih ukrepov. Ameriške družine bodo vsak mesec dobivale ček od vlade, in naj politiki na desnici še tako ponavljajo, da vladna pomoč ni rešitev in krepi lenobo, bo med največjimi prejemniki te pomoči prav jedro njihove volilne baze. Ne samo da 70 odstotkov Američanov podpira Bidnov paket, zanj se je ob vsej konservativni kritiki ogrelo 41 odstotkov volivcev desnice, kar je v ideološko razklani državi izjemno veliko. Tako zelo, da so republikanski kongresniki začeli v domačih okoljih hvaliti posamezne dele paketa, kot da imajo zasluge zanj, čeprav so vsi po vrsti glasovali proti njemu.
Biden se iz časa, ko je kot podpredsednik vodil reševanje države iz razvrata finančne industrije, ki je kolapsirala na začetku njegovega prvega mandata leta 2008, dobro spomni, kako je desnica kljub opozorilom ekonomistov najprej sklestila obseg državne pomoči, nato v kongresu zahtevala stroge varčevalne ukrepe, zraven pa se vsa leta pritoževala zaradi prepočasnega okrevanja gospodarstva. Zato sedaj reševanja ni prepustil centralni banki, ampak ga prek kongresa naphal z denarjem, ob tem pa pričakuje, da bodo Američani, ki so lani privarčevali 1600 milijard dolarjev (okoli 1360 milijard evrov), začeli zapravljati, ko bodo odpravljene omejitve, in gospodarstvo hitro pognali v najvišje obrate.
Po mnenju optimistov na levici smo morda priča kar koncu neoliberalne ekonomije. Pesimisti na desnici svarijo pred kipenjem državnega dolga ter ob preobilju denarja na hitro naraščajočo inflacijo in zaradi tega morda izjemno hudimi težavami za centralno banko, kako krotiti pregreto gospodarstvo. Posledično naraščanje obrestnih mer pa bi dolg države spremenilo v mlinski kamen izplačevanja vse višjih obresti.
Hitenje s cepljenjem
Pogoj za gospodarski razcvet je odpravljanje protipandemijskih ukrepov, edini način za to je hitro cepljenje. Biden je v četrtek podvojil svojo prvotno napoved o sto milijonih cepljenih Američanov v prvih sto dneh svoje vlade, saj so to presegli že prejšnji teden, novi cilj je dvesto milijonov. Že sedaj vsak dan zabodejo igle v ramena 2,5 milijona ljudi, ko bo podjetje Johnson & Johnson povečalo dostavo svojega cepiva, bo to število še naraslo. Uspeh Bidnove vlade je na videz preprost: začel je z dovolj skromnimi obljubami, da jih kasneje ni bilo težko uresničiti, ravno obratno od Trumpovih navad. Poleg tega je v novi službi precej lažje zablesteti, če jo je predhodnik opravljal slabo.
Uspeh Bidnove vlade je na videz preprost: začel je z dovolj skromnimi obljubami, da jih kasneje ni bilo težko uresničiti, ravno obratno od Trumpovih navad
Kljub temu da je Trump zavozil odziv Bele hiše na pandemijo, je bil njegov najbolj učinkoviti ukrep program Warp Speed, s katerim so farmacevtska podjetja zasuli z milijardami dolarjev (skupaj dobrih 15 milijard evrov) državne pomoči za razvoj cepiv. Biden je v Ovalno pisarno sedel, ko so prva cepiva začela prihajati med Američane, tretji val okužb pa je že dosegel višek. Za razliko od kaotičnega pristopa prejšnje vlade so hitro organizirali razdeljevanje nakupljenih odmerkov, na tihem so praktično nacionalizirali vso proizvodnjo v ameriških farmacevtskih tovarnah, čeprav sedanja vlada zagotavlja, da ni nikakršne prepovedi izvažanja cepiv.
Za Američane je najbolj pomembno, da se širjenje koronavirusa na ravni celotne države upočasnjuje, čeprav so epidemiologi zaskrbljeni ob razmerah na severovzhodu, posebej v zveznih državah New York in New Jersey, kjer razsajajo nove oblike koronavirusa. Zato je hitenje s cepljenjem še toliko bolj pomembno, Biden pa je napovedal dodatnih deset milijard dolarjev za testiranja učencev in učiteljev, tako da bi lahko uresničili napoved o njihovi vrnitvi k pouku v šolah. Šef osebja v Beli hiši Ron Klain je pomanjkanje vprašanj o pandemiji hitro izrabil za trditev, da to odraža predsednikovo disciplino pri ukrepanju, povsem drugačen pristop od predhodnika.
Val z juga
Toda ustvarjanje takšnega kontrasta vedno ne daje želenih rezultatov. Ko je Biden po prihodu s serijo predsedniških ukazov začel razgrajevati Trumpovo politiko do priseljevanja, na čelu z drago in nesmiselno gradnjo zidu na južni meji, je to sprožilo signal za tisoče iskalcev boljšega življenja, da so se znova pognali proti obljubljeni deželi. V zadnjih dveh mesecih je število nedovoljenih prehodov meje tako naraslo, da letos pričakujejo najvišje število v zadnjih dvajsetih letih. To pa je politična past, iz katere se je težko izvleči.
Priseljevanje je rdeča cunja, s katero desnica že leta maha pred očmi Američanov, in je postalo del ameriških ideoloških spopadov brez rešitve. Biden sicer razume, da vala z juga ne bodo ustavili višji zidovi, pač pa boljše razmere v državah, od koder se zliva človeški tok. Toda to je težaven in počasen proces, medtem pa republikanci na ves glas dražijo Američane. Levo krilo demokratske stranke zahteva humano obravnavanje vseh prišlekov in nasprotuje izgonom, sindikati nočejo slišati ničesar o povečanju števila delovnih vizumov, kar bi nekoliko ublažilo pritisk na nedovoljene prehode meja.
Največje breme so prihodi otrok in najstnikov brez spremstva odraslih in brez dokumentov, še posebej ker je Trumpova razvpita politika "ničelne tolerance" prinesla podobe otrok v kletkah in ločevanja družin, tako da so še danes nekateri otroci brez staršev. Biden si ne more privoščiti podobnih spodrsljajev, toda hkrati so obmejni objekti natrpani z mladoletnimi priseljenci, ki bi jih morali po njegovih ukazih namestiti v ustrezne ustanove, a preprosto nimajo prostora. To je v četrtek prineslo morda eno večjih zadreg, ko je predsednik, ki menda stavi na preglednost in nadzor medijev nad delom vlade, obljubil dostop do obmejnih objektov "takoj, ko bomo lahko izvedli načrtovane ukrepe". Kar so mnogi razumeli, da skuša vlada skriti sedanje razmere.
Naraščajoči precep se lahko razraste v politično krizo, ki bi demokrate na volitvah prihodnje leto prav lahko stala večine v kongresu, saj ga že sedaj upravljajo s tesno večino v poslanskem domu in z glasom podpredsednice Kamale Harris natanko na polovico razdeljenim senatom. Biden sicer ne prodaja več iluzij, da bo skušal doseči dogovore z zmernimi republikanci in z njihovo pomočjo sprejemal zakonodajo. Težave ima celo z zmernimi demokrati, senatorja Joe Mancin iz Zahodne Virginije in Kyrsten Sinema iz Arizone sta namreč postala jeziček na tehtnici in nenadoma dobila izjemno moč vplivanja na delo kongresa.
Neameriške ovire
Tako Biden še težje vlada, saj ima senat možnost obstrukcije, ki manjšini dovoljuje, da lahko za skoraj vsak zakon zahteva sprejem s 60 glasovi večine v stočlanskem zgornjem domu. Zato lahko manjšina povsem ustavi delo kongresa. Protipandemijski paket je bil sprejet s pomočjo pravila, da lahko o proračunskih ukrepih odločajo z navadno večino. In še ta potem, ko je Mancin iz njega sklestil dvig minimalnih plač in znižal podporo brezposelnim. Kar je vedno zanimivo stališče senatorja iz ene najbolj revnih zveznih držav.
Mancin in Sinemova nasprotujeta tudi vse bolj glasnim zahtevam v demokratski stranki, da odpravijo obstrukcijo oziroma filibuster. Ker gre za pravilo senata, ne pa za ustavno določeno pravico, je za to dovolj glasovanje navadne večine. Biden je v četrtek nakazal, da podpira vsaj vrnitev na prejšnjo ureditev, po kateri obstrukcija traja, dokler senatorji stojijo na govornici in govorijo. "Če pa bo potrebno, če bo obstruiranje povsem ustavilo delo (senata), če bo zmeda, potem bo potreben tudi korak naprej," je dal vedeti. Kar napoveduje, da lahko že kmalu pričakujemo tovrsten boj in stopnjevanje pritiska na oba senatorja.
Morda pri poskusu zaostrovanja nadzora nad prodajo orožja v ZDA. Ali pa pri sporni zakonodaji, s katero skušajo republikanci omejiti dostop do volišč. Ne samo v konservativnih zveznih državah, skupaj so vložili več kot 250 tovrstnih zakonskih predlogov v 45 zveznih državah, poslanci v Georgii so enega že potrdili. "Te pobude so neameriške... naredil bom vse, kar je v moji moči, da preprečim njihov sprejem," je bil jasen Biden. Prav tako želi uvesti velik zvezni načrt za obnovo ameriške infrastrukture, o čemer je Trump vedno veliko govoril, a nikoli ukrepal. Iz Bele hiše prihajajo napovedi o 3000 milijard dolarjev (2550 milijard evrov) vrednem paketu, številka pa se bo republikancem zagotovo zataknila v grlu.
Predsednik generacije
To, kar Bidna loči od predhodnikov, je njegova izkušenost. Na desnici so mu očitali, da je že vse življenje samo politik, toda desetletja v kongresu so izbrusila njegovo razumevanje, kako ta deluje, poleg tega ima osebne vezi z vsemi glavnimi igralci v njem. Podobno velja za njegovo osebje, Bele hiše ni napolnil s političnimi novinci, ki bi mesece ali celo leta porabili za uvajanje v posel vladanja, ampak je vzel preizkušene kadre, ki so nemudoma vedeli, kako najti pot v washingtonskih labirintih. "Striček Joe" prav tako nima potrebe razkazovati svoj ego, vse se ne vrti okoli njega. Veliko odločanja je porazdelil na podrejene, tudi večino komuniciranja z javnostjo. Kar ni nujno slabo, posebej če pomislimo na zadnja štiri leta.
Praktična osredotočenost na vladanje je prinesla presenetljiv zasuk po prvih dveh mesecih. "Biden velja za predsednika, ki lahko preobrazi državo, za zagovornika progresivnih politik, ki se pojavi enkrat na generacijo, primerjajo ga z Lyndonom Johnsonom in Franklinom Rooseveltom," trdi Maureen Dowd iz New York Timesa. "Če bo tako nadaljeval, bodo demokrati kmalu zgrabili dleta, da njegovo podobo vklešejo v goro Rushmore," je dodala z nekaj pesniške svobode.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
