Najslavnejši "šarkmuvi": Plavajte hitro!

Naslov se glasi: "Panika na hrvaškem otoku: do obale zataval morski pes!" Izvemo, da je minulo soboto zavladala panika na Murterju, kjer so povsem blizu obale opazili sinjega morskega psa ..." Aleluja! Končno se je turistična sezona verodostojno začela, kajti res, ampak res ne more nastopiti brez pojave trikotne plavuti na jadranski modrini. No, dobro, nadalje v članku izvemo, da je zataval v plitvino mlad, človeku nenevaren modrulj, da ga je, zmedenega, nekaj kopalcev poskušalo obrniti proti odprtemu morju - in to je to. Tista panika v naslovu je najbrž opisovala psihološko stanje zgubljenega mladiča, še posebno, če ve, da ljudje po svetu vsako leto brutalno ubijejo med 70 in 80 milijoni morskih psov - predvsem zaradi rastoče svetovne trgovine s plavutmi -, morski psi pa letno pokončajo povprečno pet ljudi.

V Ljubljani Žrelo, v Mariboru Čeljusti

Letošnje poletje bo očitno minilo brez odmevnega novega "šarkmuvija", zadnji iz te kategorije, Megalodon - predator iz globin (The Meg), je nastal pred tremi leti; v novem tisočletju pa so nam itak servirali filmske morske pse na sto in en (bizaren) način - od orkana morskih psov, ki napadajo v vodi, zraku in na kopnem, do morskih psov zombijev, križanca med orjaškim lignjem in morskim psom, dinozavrskega morskega psa, ki je bil konzerviran v ledeni gori, dokler se ni pod težo klimatskih sprememb stopila, celo morskega psa, ki ga je obsedel hudič ... A noben od teh filmov ni spraznil plaž tako temeljito, kot je to uspelo Spielbergovem filmu Jaws iz leta 1975; leto kasneje je prišel tudi v slovenske kinematografe, v ljubljanskem Kinu Šiška so ga vrteli kot Žrelo in v mariborskem Udarniku kot Čeljusti.

Pred 45 leti je Večerov filmski kritik zapisal: " ... Skušajmo torej ob Čeljustih ohraniti mirne živce, ne divjajmo v kino zato, ker živimo pod nenehnim pritiskom nenavadnosti in legende, ki jo je ta film spravil v življenje, skušajmo se zazreti v vse tiste smeri Spielbergovega filma, kjer se na platnu ne košati spektakularnost, temveč kjer se skriva podrobnost, ki je lahko ključ k pametnejšemu, zbranejšemu in ne histeričnemu dojemanju tega filmskega dela ..."

Avtor nas je ob prihodu filma seveda usmerjal k "zrenju" proti porušenemu ravnotežju obalnega sveta, ki stoka pod nepreglednimi množicami dopustnikov in še bolj pod težo kilometre dolgih hotelskih naselij, a stavim, da smo večinoma odhajali iz kina brez osvojene naravovarstvene dimenzije tega filma. Mnogi pa tudi jezni nase, da smo sploh šli v kino.

"Pes ne dela"

Ne vem, kako je bilo z vami, zase vem, da se je moja ljubezen do plavanja proti odprtemu morju razdelila na čas pred Čeljustmi in čas po njih. Da sem naredila križ čez nočno kopanje v prijetnih zalivih. Ker ... uvodna scena, prva žrtev: plavajoče dekle v zalivu, ki jo nenadoma nekaj sunkovito povleče v levo, pa v desno, v levo ... Kri, kriki, kri in ... mirno morje. Brucea, kot so ustvarjalci filma poimenovali mehansko pasjo pošast, še videli nismo, pa smo nekateri že vedeli, da letos globlje kot do kolen v morje ne gremo. Leta kasneje, ko smo na spletu brali vse podrobnosti snemanja filma - denimo dekle, ki jo je veliki beli suval levo in desno, je bilo navezano na vrvi in dve skupini delavcev na obali sta jo vlačili v eno in drugo smer -, smo se čudili, kako je Spielbergu sploh uspelo posneti film, ki so mu kmalu po začetku snemanja že prerokovali veličasten krah. Ko so ga veliko kasneje novinarji spraševali, česa se najbolj spomni s snemanja, je odgovoril, da voki-tokija in nenehnih sporočil, da "pes ne dela". Bruce je obstajal v treh izvedbah, bilo je še kup rezervnih delov, a pošast se je v vseh verzijah nenehno kvarila. Njeno delovanje so konstruktorji preizkušali v sladki vodi, morska pa je seveda nekaj drugega. Za povrh je nekemu filmskemu navdušencu uspelo, da se je vtihotapil na prizorišče snemanja, kjer je posnel mehaničnega morskega psa v razsutem stanju, polnega kablov in cevi. Fotografije so prišle v javnost in še bolj podžgale posmeh, filmu, ki je za štirikrat prekoračil proračun in skoraj podvojil načrtovane snemalne dni, se nikakor ni pisalo dobro. Prosto po Murphyju: vse, kar bi lahko šlo narobe, je tudi šlo narobe.

​Vemo, kako se je končalo. Postal je prvi blockbuster, film, ki ga je treba videti, prinesel je pravljični zaslužek, večji od zaslužka takrat najuspešnejših filmov o Jamesu Bondu. In pregnal je kopalce s plaž širom po svetu. Žal se je tudi povečalo sovraštvo do teh morskih bitij, ki nespremenjena naseljujejo planet že dolge milijone let.​

E, ef in de

Posledica tega, da "pes ne dela", je relativno malo pojavljanja bele mrcine v filmu. A kar ne vidijo oči, slišijo ušesa. V Čeljustih slišimo nevarnost, še preden jo vidimo. Avtor glasbe je legendarni ​​John Williams (napisal je glasbo za E. T., Supermana, Vojno zvezd, Harryja Potterja ...), ki ga je film Čeljusti okronal z lovorikami. Osnovna glasbena tema filma je osupljivo preprosta: tri zlovešče note. E, ef, de. Začetno nihanje med e in ef popolnoma ponazarja plavajočega velikega belega morskega psa na lovu, de je napad, de je grizenje, de je masaker.

Neuradna himna vseh ljudožerskih morskih psov na svetu. Kadarkoli slišite ta motiv, morate plavati. Plavajte hitro.