Injekcijska igla od trstike do Star Treka

Verjetno še nikoli doslej nismo gledali toliko prizorov, v katerih je glavni motiv injekcijska igla. Ob začetku odrešitve v obliki cepljenja proti covidu-19 smo celo razpravljali o tem, katere brizge so najboljše in najbolj varčne. Štel je vsak mililiter dragocene tekočine iz vial, zato je bilo pomembno celo, kako dobro se bat prilega konici brizge.

Od trstike do katastrofe

Seveda vse skupaj ni nov izum, pravzaprav so brizge in igle tako samoumevne, da so postale simbol medicine. No, vsaj cepilne farmacije. Po nekaterih raziskavah naj bi prav zadržki pred injekcijskimi iglami v veliki meri povzročali odklanjanje cepljenja, zato farmacevtska industrija vlaga velike napore v razvoj cepiv v obliki tablet in razpršil. Strah pred injekcijskimi iglami naj bi botroval kar desetim odstotkom odklonitev cepljenja. Zanimivo, strah pred iglami, natančneje prebadanjem kože z iglo, je tudi fiziološko dokazan. Zaradi tesnobe krvni pritisk hitro naraste in nato nenadoma upade. Sledi nezavest.

Brizge, ki jih danes povezujemo z injekcijami, so bile izumljene dosti pred drugim delom sestava - podkožnimi iglami. Njihov izvor najdemo v grški in rimski literaturi, kjer obstajajo opisi votle trstike za ritual maziljenja telesa z oljem, opisane pa so tudi kot glasbila z uporabo bata za spreminjanje količine smole in s tem višine tonov. Preproste batne brizge za dovajanje mazil in krem ​​za medicinsko uporabo sta opisala grški zdravnik in filozof Galen (129-200 n. št.) in Egipčan Ammar bin Ali Al Mawsili. Iz okoli leta 900 je znana uporaba steklene cevi za sesanje za ekstrakcijo sive mrene. Leta 1650 je Blaisa Pascala eksperimentalno delo na področju hidravlike spodbudilo, da je izumil prvo moderno brizgo, ki je omogočala apliciranje zdravil. Christopher Wren (bolj znan kot arhitekt kot po medicinski izobrazbi) je s pomočjo tehnike "cut-down" intravensko vbrizgal psom makov sok skozi gosje pero. Rezultati so bili usodni. Do leta 1660 so to metodo uporabljali že pri ljudeh s podobnimi usodnimi rezultati zaradi nepoznavanja ustreznega odmerka in neprepoznane potrebe po sterilizaciji pripomočkov in infuzije. Katastrofalne posledice teh poskusov so upočasnile uporabo injekcij za 200 let.

Guma, minerali, kovine

Prvo podkožno iglo je verjetno izdelal Francis Rynd v Dublinu leta 1844. Z uporabo tehnologije žarjenja robov ravnega traku iz jekla je izdelal cev. To so nato potegnili skozi vse ožje matrice, hkrati pa ohranili prehodnost igle. Zarezane točke nato zbrusijo, nato pa dodajo različna okovja in druge elemente. Brizga ima cev (stekleno, plastično ali kovinsko) in bat. Slednji so lahko iz gume, minerala, kovine ali sintetičnega materiala. V zgodnjih primerih pa je bila cev iz voščenega lanenega traku ali azbesta navitega na kolut. Kirurg Charles Pravaz iz Francije je leta 1853 ovcam dal koagulant, vendar je Alexander Wood v Edinburghu istega leta združil funkcionalno brizgo s podkožno iglo, da bi ljudem vbrizgal morfij, in verjetno bi mu bilo treba pripisati izum tehnike.

Leta 1899 je Letitia Mumford Geer patentirala brizgo, ki jo je bilo možno upravljati z eno roko in zdravnik je lahko vbrizgal zdravilo brez pomoči. Takrat zdravil za injiciranje ni bilo kaj dosti, zato izum ni imel takoj veliko prednosti. Po podatkih Znanstvenega muzeja v Londonu naj bi bili do leta 1905 vbrizgavali manj kot dva odstotka vseh zdravil. Vendar pa se je trg podkožnih igel in zdravil po letu 1921 zelo razširil, najbolj z odkritjem insulina.

Osnovna zasnova iz tistih časov je ostala nespremenjena, čeprav so zamenljivi deli in uporaba plastike privedli do skoraj splošne uporabe brizg in igel za enkratno uporabo od sredine petdesetih let prejšnjega stoletja.

V stilu Star Treka

In kakšna je prihodnost injekcij? Čeprav se zdi, da je ta pripomoček praktično nespremenjen že leta, tudi tukaj razvoj teče dalje. Ne eni strani se proizvajalci trudijo razviti čim več zdravil, ki jih ne bo treba aplicirati z vbodi, razvijajo pa tudi igle na mikrosilikonski osnovi. Te so tako majhne, ​​da ne sprožijo bolečine v živcih.

Mikroigle so sestavljene iz 400 mikroskopsko majhnih igel, ki se ne dotaknejo živčevja, čas in doza zdravil pa sta krmiljena elektronsko. Nov način je tudi aplikacija zdravila s pomočjo vodika pod pritiskom, zadeva je videti futuristično, nekako tako kot v seriji Star Trek. Vendar ti sistemi ne morejo nadomestiti intravenskih injekcij ali injekcij, kjer se zdravilo vbrizgava dalj časa, zato bodo podkožne igle z brizgami ali brez njih verjetno z nami še dolgo. Ne nazadnje so igle obvezna oprema tudi za kirurške posege.