Ne zasluži si vsak slišati mojega mnenja

Bil je petek, 29. april 2011, ko so moji prsti hitro poplesavali po tipkovnici, kot bi želeli ujeti vse misli, ki so sledile dogajanju na televiziji. Nešteto se jih je ujelo v občutek, da jih moram takoj podeliti s svetom. Priklopljena na omrežje Twitter, sem v takratnih 160 znakov, ki jih je tvit sporočilo lahko vsebovalo, celotnemu svetu (beri: mojim takratnim nekaj sto sledilkam in sledilcem) poročala o dogodku leta - poroki princa Williama in njegove Kate, ki sta na televiziji stopala proti "... in živela sta srečna do konca svojih dni".

Moje tvit poročanje ni doživelo srečnega konca, saj me je še pred prvim poljubom Twitter ustavil. Prvotni šok, da svojih silno pomembnih misli ne morem več objavljati, je zamenjalo spoznanje, da sem v slabi uri objavila dovoljeno dnevno kvoto 200 tvitov.

Leta kasneje sem spoznala, da je bil 29. april 2011 prelomni trenutek, ki ga takrat nisem razumela in dojela. Prelomni trenutek v tem, da sem bila soočena s ključnim vprašanjem o uporabi družbenih omrežij in vprašanju, ki si ga uporabniki teh medijev premalokrat postavimo, preden stisnemo na gumb "objavi". Ali je ta informacija pomembna in potrebna, da jo objavim, in kaj prinese drugim uporabnikom omrežij? In predvsem: ali moram prav vsako misel ali mnenje, ki se mi porodi, objaviti javno in zakaj?

V poplavi mnenj, ki pomembno posegajo v vsa naša življenja in so v neverjetno agresivni bitki že davno presegla virtualni svet ter premagala številna dejstva in znanstvena dognanja, je vprašanje o tem, kdaj in kaj objavimo, ključno. Tisti petek pred desetimi leti, ko smo bili vsi prilepljeni na televizijske ekrane, sem se, kot mnogi drugi, izgubila v podrobnostih in nepomembnih mislih o življenju ljudi, ki jih ne poznam. Padla sem v črno luknjo ustvarjanja nenehnega in nepotrebnega šuma, s katerim sem skušala preglasiti druge. Ustvarjala sem nekakovostne muhe enosekundnice, ki so se izgubile ob žalostnem spoznanju, da je bil to le še en trenutek, ko sem svoje življenje postavila na stran in se vpela v življenja drugih. Predvsem zaradi želje, da nekaj snopov žarometov pozornosti za nekaj trenutkov pade tudi name.

Družbena omrežja so že nekaj časa bojišča, na katerih potekajo prevlade mnenj, tekmovanja v uporabi najbolj brutalnih besed, ki se ujamejo v algoritem in se razpršijo, kolikor daleč in široko je možno. Vojno med kakovostnimi in nekakovostnimi vsebinami, predvsem nenehno kazanje mišic nespoštljivega komuniciranja med uporabniki, običajno dobijo slednje. Pogosto se vprašam, zakaj in kdaj smo si dovolili pasti v to luknjo brez konca in zakaj tako uživamo v vsej tej nespodobnosti, ki jo prinaša ta oblika komuniciranja.

Družbena omrežja so nastala iz krasne ideje po združevanju in ohranjanju stikov s prijatelji in družino, ki živijo po celem svetu, po hitrejšem prenosu informacij in deljenju svojih misli, fotografij, video in zvočnih vsebin. Postala so tudi ključna oblika za predstavljanje majhnih in lokalnih podjetniških zgodb in idej, ki so lahko tako hitreje in ceneje prišle do svojih potencialnih kupcev in podpornikov. V osnovi ideja o družbenih omrežjih stoji in je odlična. Skoraj 15 let zatem, ko smo začeli uporabljati omrežja Facebook, nato Twitter, Instagram, YouTube, TikTok in druga, pa se še vedno nismo naučili spodobne uporabe teh omrežij, saj nas danes razdvajajo in ne več povezujejo.

Veliko govorimo o varni uporabi interneta, premalo pa o spodobni uporabi interneta. O tem, kakšne vsebine oddajamo v sfero družbenih omrežij in širše ter kakšne vsebine pustimo, da pridejo do nas. No, če znamo vsaj približno selekcionirati in se zoperstaviti algoritmom, ki nas prepogosto poznajo bolje od nas samih. Ne le da vsebino, ki jo objavimo, pustimo na spletu​ za večno, s svojim obnašanjem tudi lahkotno odgrinjamo tančico s sebe, kar je bilo še pred nekaj leti namenjeno le najbližjemu krogu ljudi, v intimnem delu naših življenj.

In vendar verjamem, da so družbena omrežja v osnovi še vedno odličen način za povezovanje, iskanje poslovnih priložnosti, spodbujanje kreativnosti in pogovora med nami. Vsak od nas je odgovoren za to, kako se bo vrtel svet, ki nas gleda iz naših ekranov. Vsak od nas pomembno prispeva h kakovosti tega sveta. Z ustvarjanjem vsebin in pisanjem naših mnenj, ki so spoštljiva, spodobna in nosijo dodano vrednost, lahko presežemo večno debato o tem, ali je smiselno, da posamezniki in podjetja ustvarjajo vsebino za družbena omrežja.

Je smiselno. Dobra, kakovostna in pomembna vsebina je nujna, še posebno zdaj. Krvavo potrebujemo uporabnike, ki bodo preglasili nespodobno komunikacijo, nekakovostne vsebine in nepotrebni šum, ki ga puščajo za seboj, vse te nepotrebne dražljaje, ki se jih prehitro in brez premisleka, komu in zakaj se stisne na gumb "objavi", pošilja v naša življenja.

Kot uporabnica in ustvarjalka vsebin se vedno, preden kaj objavim, pa naj gre za kratko misel v tvit obliki ali celourno epizodo podkasta Lovim ravnotežje, vprašam: komu je vsebina namenjena in kaj bo uporabnik od vsebine dobil? Ali odpiram prostor za spodoben pogovor in prejemniku vnašam priložnost za razmislek? In predvsem se vedno poigram tudi z mislijo, ki mi je bila tistega petka, 29. aprila 2011, zelo tuja: ne zasluži si vsak slišati mojega mnenja. Ali je to vsebina, ki sodi v kategorijo "zadrži zase", ali jo je vredno objaviti javno, ker z njo bralcem, poslušalcem in sledilcem odpiram prostor za njihovo dodatno razmišljanje, s tem pa ustvarjam tudi prostor za prijazno komunikacijo?

Uporaba družbenih omrežij je tukaj in še dolgo bo z nami. Od nas je odvisno, kakšno realnost bomo oblikovali. Nesmiselno je čakanje na prepotrebno in nujno zakonodajo in reformo podjetij, ki stojijo za omrežji, ki jih uporabljamo. Bodimo aktivni mi, ki vsebino ustvarjamo, oddajamo in jo delimo naprej. In morda bomo živeli srečneje, mirneje in prijazneje do konca svojih dni.