Nekoč: Zaseda

Po neprekinjenih pohodih in bojih je partizanska Štirinajsta divizija, poslana v okrepitev narodnoosvobodilnemu gibanju na Štajerskem, 11. februarja 1944 nad Zidanim Mostom naposled počivala. Borci in borke so spali ves dan do poldneva prihodnjega dne.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Ilija Badovinac, narodni heroj
Jože Petek

Čeprav je sneženje ponehalo, je predstavljala več kot polmetrska snežna podlaga četam veliko oviro. Partizani so se na nekaterih mestih do pasu vdirali v zamete, nastale v snežnih viharjih preteklih dni. Štab divizije je Glavnemu štabu narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije poročal o odlični bojevitosti vojske, vendar stanje divizije ni bilo dobro. Ob težje ranjenih posameznikih, ki jih kljub zadovoljivi naklonjenosti prebivalstva niso upali puščati pri ljudeh, sta premikanje divizije oteževali slaba prehrana in porazna obutev, prepuščena lastni iznajdljivosti borcev. V vreče in krpe zamotane noge ter z žico prevezani čevlji in škornji pri nočnih -23 stopinjah Celzija so bili zgovorna podoba številne vojaške formacije, katere premike je skrbno in bolj ali manj natančno spremljala nemška stran.
Ko je Štirinajsta divizija 12. februarja 1944 opoldne ponovno krenila na pot, je njeno vodstvo pripravilo načrt za varen prehod čez cesto Rimske Toplice-Jurklošter. Zasedo proti Rimskim Toplicam je tvoril prvi bataljon Šercerjeve brigade s komandantom Ilijo Badovincem, medtem ko je namestnik komandanta divizije Tone Vidmar - Luka s soborci varoval prehod vojakov čez potok Gračnica. Sedemindvajsetletni Badovinac iz velike grškokatoliške družine, ki se je v začetku stoletja priselila v Rosalnice iz hrvaškega Žumberka, se je do italijanske kapitulacije izkazal v številnih partizanskih bojih na Dolenjskem in v Beli krajini. Njegov vrstnik Tone Vidmar, ki je izhajal iz čevljarske družine z Verda pri Vrhniki, pa je bil zaprt že leta 1937, ker se je skušal pridružiti prostovoljcem v španski državljanski vojni.
Na strmih obcestnih bregovih v dolini Gračnice pritajeni partizani so februarja 1944 z navzkrižnim ognjem temeljito obvladovali prostor pod seboj. Ni še minilo pol ure, ko se je ozki in nevarni soteski pričela bližati daljša nemška kolona, katere predhodnica je štela okrog petdeset mož. Na partizane v zasedi je moralo učinkovati kot prikazen, ko je izza ovinka prikorakala zastrašujoča procesija. Izvidnica vermanov je pred seboj potiskala skupino šolarjev iz bližnje vasi Zagračnica.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta