Zakaj še vedno nočemo razumeti, kaj je spolno nadlegovanje?

V javnih razpravah se znova in znova izkazuje, da marsikdo, predvsem pa moški, ne razume, kaj spolno nadlegovanje, tako na delovnem mestu kot na univerzah, sploh pomeni. Ignoranca je še posebej boleča, ker prve resne raziskave in razprave o spolnem nadlegovanju segajo daleč nazaj v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, v Sloveniji smo o tem resno razpravljali že pred koncem preteklega stoletja, in da imamo tudi več kot dovolj dokazov, da bi temu pojavu morali nameniti vso skrb in pozornost. Na žalost pa prav pri spolnem nadlegovanju še vedno zelo uspešno tiščimo glavo v pesek in se delamo, da problema sploh ni, če pa je že, ga relativiziramo, trivializiramo, skoraj vedno pa se najde tudi skupina ljudi (absolutno prednjačijo moški avatarji na socialnih omrežjih), ki strastno zagovarja stališče, da so si žrtve spolnega nadlegovanja same krive. Temu bi bilo treba narediti konec, ampak za to moramo najprej spolno nadlegovanje dobro razumeti.

Prisilno, sovražno ali neprijetno delovno okolje

Načeloma ločimo med dvema pristopoma opredeljevanja spolnega nadlegovanja: quit pro quo (daj-dam) spolno nadlegovanje ter sovražno delovno okolje. Ozka in tradicionalna opredelitev spolnega nadlegovanja, ki je pravno že zdavnaj presežena, se osredinja na zlorabo moči. Spolno nadlegovanje z vidika tradicionalnega pristopa opisujemo z zahtevo osebam z manj (organizacijske) moči, da v zameno za spolne usluge ohranijo ali pridobijo določene koristi oziroma privilegije na delovnem mestu (npr. sprejem v službo, napredovanje, zvišanje plače). Quid pro quo definicija spolnega nadlegovanja opisuje situacijo, kjer nadrejeni, ki je po navadi, vendar ne vedno, moški, od svoje podrejene, ki je po navadi, vendar ne vedno, ženska, v zameno, da obdrži ali si pridobi določene privilegije na delovnem mestu, zahteva spolno aktivnost.

Če je pri spolnem nadlegovanju tipa quit pro quo kot nujna sestavina vedno prisotna neposredna spolna zahteva, pa pri opredelitvi spolnega nadlegovanja kot sovražnega delovnega okolja neposredna zahteva za spolne usluge ni nujna. Širša opredelitev spolnega nadlegovanja (poimenovana sovražno delovno okolje, kot jo pozna tudi slovenska delovnopravna zakonodaja) ne zajema zgolj neposrednega zahtevanja spolnih uslug, temveč tudi pogoje, v katerih mora zaposlena delati ali študentka študirati. Zato danes velja, da se kot spolno nadlegovanje razumejo vse nezaželene spolne ponudbe, zahteve za spolne usluge in drugo verbalno ali fizično vedenje, kadar je takšno vedenje eksplicitni ali implicitni pogoj za posameznikovo/-čino zaposlitev, se privolitev v takšno vedenje ali njegova zavrnitev uporabi za odločitve, ki se navezujejo na posameznikove/-čine zaposlitve in dela, je namen ali učinek takega vedenja pretirano motiti posameznikovo/-čino opravljanje dela ali kadar ustvarja prisilno, sovražno ali neprijetno delovno okolje.

Verbalno, fizično in vizualno

Spolno nadlegovanje vključuje vedenja, kot so poskus ali izvršitev posilstva ali spolnega napada, siljenje k spolnim uslugam, nezaželeno namerno dotikanje, naslanjanje, ščipanje, potiskanje v kot, nezaželeni spolno sugestivni pogledi ali kretnje, nezaželena pisma, telefonski klici ali materiali s spolno vsebino, vsiljevanje zmenkov ter tudi nezaželene spolno obarvano draženje, šale, pripombe ali vprašanja. V evropskem prostoru že slaba tri desetletja med spolno nadlegovanje (na delovnem mestu) štejemo vedenja, ki jih lahko uvrstimo v tri široke kategorije: verbalno, fizično in vizualno spolno nadlegovanje.

Sodna praksa v povezavi s spolnim nadlegovanjem po svetu kaže, da za spolno nadlegovanje ni odgovoren samo nadlegovalec, temveč tudi organizacija oziroma delodajalec. V Združenih državah Amerike je na primer delodajalec odgovoren, če njegovi zaposleni delo opravljajo v takšnih okvirih, ki neposredno povzročajo spolno nadlegovanje ali omogočajo takšno delovno okolje in delovne pogoje, v katerih do takega ravnanja lahko pride ter če delodajalec ve ali bi moral vedeti za dejanje spolnega nadlegovanja ali obstoj okoliščin, v katerih lahko do takega ravnanja prihaja, in takoj ne izvede primernih ukrepov, da bi tako ravnanje preprečil oziroma da bi odpravil okoliščine, ki lahko povzročijo spolno nadlegovanje.

Z vidika evropskega pravnega reda je spolno nadlegovanje kršitev določil navodil evropske skupnosti o enaki obravnavi in v svojem bistvu predstavlja dejanje spolno pogojene diskriminacije. V Sloveniji je delodajalec odgovoren, če ne zagotovi vseh potrebnih ukrepov za varnost in varovanje dostojanstva in integritete zaposlenih. Pravi standardi so dobro zastavljeni: spolno nadlegovanje je, skupaj s trpinčenjem, kot prepovedano vedenje opredeljeno v delovnopravni zakonodaji, kamor zaradi svoje narave najbolj spada. Tisti, ki razmišljajo, da bi moralo biti spolno nadlegovanje opredeljeno zgolj in samo v kazenski zakonodaji, tiho (ali nevede) sprejemajo quid pro quo definicijo nadlegovanja. Spolno nadlegovanje je namreč nezaželeno in zavržno dejanje že veliko prej, preden izpolni znake kaznivega dejanja. Zato ga je treba razumeti kot nekaj, kar je rezultat nezaželene interakcije v delovnem (in izobraževalnem) okolju.

Poseg v najintimnejši del

In da bo jasno - spolno nadlegovanje nima nič opraviti s spolnostjo, z nečim, kar je ljudem tako ljubo in jih osrečuje. Spolno nadlegovanje je najbolj krut način dokazovanja organizacijske (pre)moči - nadlegovalci spolno nadlegovanje izrabljajo zato, ker s tem posegajo v najbolj intimen del posameznikove integritete in nadlegovani osebi s tem pokažejo, kje je njeno mesto v instituciji. Spolno nadlegovanje je, tako kot trpinčenje na delovnem mestu, zgolj najbolj grob način zlorabe moči, ki izhaja iz položaja nadlegovalca.

Do zdaj smo ugotovili, da obstaja celo mnoštvo ravnanj, ki jih lahko opredelimo kot spolno nadlegovanje v ožjem in širšem smislu. Pri tem se bralcu postavlja vprašanje, kako pa naj neko ravnanje opredelimo kot spolno nadlegovanje, saj lahko različne osebe isto ravnanje opredelijo kot nenevarno ali kot spolno nadlegovanje. Še več, ista oseba lahko enako ravnanje opredeljuje različno, pač glede na to, od katerega sodelavca tako ravnanje izvira. Ženska lahko na primer dopušča kakšnemu sodelavcu, da jo občasno objame, vendar tega ne bo dovolila vsem moškim v organizaciji, kjer je zaposlena. Spolno nadlegovanje na delovnem mestu je težko ločiti od nedolžnih komplimentov, spogledovanj, prijateljskih objemov, prostovoljnih spolnih zvez ipd., skratka od spolnega nenadlegovanja. Zato je ključno, da razumemo, da je spolno nadlegovanje opredeljeno z reakcijo osebe, ki je izpostavljena določenim prej opisanim vedenjem, ne pa z namenom, ki ga je pri tem imel akter nadlegovanja. Čeprav se takšna opredelitev lahko zdi kakšnemu pravniku popolnoma zmedena, pa je edina možna in pravilna. Ne more namreč kazensko pravo določati, kako naj oseba razume neko interakcijo, in če želimo v delovnih okoljih (kamor vsekakor lahko štejemo tudi študijsko okolje) zaščititi integriteto slehernega, mu/ji moramo dati tudi pravico, da sam/-a opredeljuje (ne)zaželenost interakcij, v katerih se znajde.

Sredstvo za vzdrževanje oblastnih pozicij

Spolno nadlegovanje je treba razumeti skozi prizmo dinamike organizacijskih procesov; z vidika tega pristopa je spolno nadlegovanje posledica določenih priložnostnih struktur znotraj organizacij. Taka priložnostna struktura je na primer hierarhična struktura in hierarhični odnos med deležniki interakcije. Posamezniki, ki zasedajo višja mesta v hierarhični strukturi, lahko zlorabijo svojo moč, s pomočjo katere podrejenim vsilijo vlogo spolnega objekta. Sociokulturni pojasnjevalni pristop spolno nadlegovanje na delovnem mestu pojmuje kot preslikavo neenake distribucije družbene moči in družbenih statusov med spoloma iz širše družbe. V tem primeru je spolno nadlegovanje mehanizem, ki tako v širši družbi kot na delovnem mestu vzdržuje obstoječe odnose nadrejenosti in podrejenosti moških in žensk. Raziskovalci spolnega nadlegovanja, ki se osredotočajo na osebnostne značilnosti nadlegovalcev, poročajo, da le ti pojmujejo svoje kolegice kot tekmice in spolno nadlegovanje uporabljajo kot sredstvo za vzdrževanje in stopnjevanje svojih oblastnih pozicij.

V tem kontekstu je spolno nadlegovanje simbolni manever, ki vzdržuje posameznikovo predstavo o sebi kot močni in dominantni osebi. Mnenje, da spolno nadlegovanje ni posledica prepira med ljubimcema ali nesporazuma med "donjuanovskim" profesorjem (šefom) in "preveč občutljivo" študentko (zaposleno), si delijo tudi raziskovalci, ki spolno nadlegovanje na delovnem mestu razlagajo s pomočjo konceptov družbenih vlog. Družbene vloge so celota javno formuliranih ali latentnih pravil in pričakovanj o vedenju posameznikov v skupini oziroma v določeni situaciji, tako da lahko spolno nadlegovanje na delovnem mestu pojasnimo tudi kot učinek prepletanja spolnih in delovnih vlog. V skladu s tem pojasnjevalnim pristopom moške in ženske spolne vloge prevladajo nad delovnimi vlogami posameznikov in posameznic v podjetju. Gre za prenašanje spolno pričakovanih vedenj na delovno mesto. Spolna vloga preplavi delovno vlogo, če se denimo od uslužbenke pričakuje, da bo bolj skrbna, razumevajoča in vdana kot njen kolega na istem delovnem mestu. Koncept prenašanja spolno pričakovanih vedenj na delovno mesto nam pojasnjuje paradoks, zakaj se ženske mnogokrat pojmuje kot tiste, ki izkoriščajo spolnost za napredovanja in različne privilegije na delovnem mestu, čeprav so v praksi v resnici žrtve spolnega nasilja. S pomočjo opisanega koncepta lažje razumemo, zakaj je bilo spolno nadlegovanje na delovnem mestu relativno dolgo neproblematizirano tudi v Sloveniji.

Nadlegovalec ima na voljo številne sankcije

Z vidika razlik v posedovanju moči znotraj organizacijske hierarhije lahko spolno nadlegovanje na delovnem mestu tako opredelimo kot vedenje na delovnem mestu, za katero je značilna zloraba moči. Številni raziskovalci spolnega nadlegovanja na delovnem mestu so namreč ugotovili, da je za razumevanje spolnega nadlegovanja na delovnem mestu ključnega pomena distribucija moči znotraj organizacije in ne morda neobvladljiv spolni gon nadlegovalcev ali njihove osebnostne značilnosti. Spolni nadlegovalec z organizacijsko močjo poseduje moč "per se", kar pomeni, da so parametri te moči opredeljeni s formalizirano hierarhično strukturo v organizaciji. Kadar zaseda žrtev v hierarhični strukturi nižji položaj kot spolni nadlegovalec, je med njima vzpostavljen odnos odvisnosti. Nadlegovalec ima tako v primeru neposlušnosti žrtve na voljo številne sankcije, od neprijetnih delovnih pogojev do odpusta. Višji ko je hierarhični položaj nadlegovalca v organizaciji, več sankcij ima na voljo za neposlušnost žrtve in manj verjetno je, da se bo žrtev branila.

Spolnemu nadlegovanju niso izpostavljene zgolj ženske. Spolno so lahko nadlegovani tudi moški, predvsem homoseksualci, moški, ki izvirajo iz etničnih manjšin, ali pa moški, ki delajo v pretežno ženskem delovnem okolju. Vendar pa empirični podatki kažejo, da so spolnemu nadlegovanju najbolj pogosto izpostavljene ženske. Še posebej so spolnemu nadlegovanju izpostavljene mlade, neporočene ženske, ki v organizacijski hierarhiji zasedajo nižja mesta od svojih nadlegovalcev. Takšen primer je tudi spolno nadlegovanje v univerzitetnem okolju. Nekatere raziskave poročajo, da je v času svoje delovne kariere vsaj enkrat nadlegovana tretjina do polovica žensk. Vrste spolnega nadlegovanja, o katerem poročajo respondentke, segajo od spolno obarvanih komentarjev, namigovanj, neokusnih šal, "živalskih glasov", predlogov za zmenke, spolno obarvanih gest in pogledov, preko vseh vrst telesnih dotikov (objemanje, ščipanje, otipavanje, trepljanje ...) do neposrednih zahtev za spolne usluge in grobe sile.

Izpostavljene maščevanju

Spolno nadlegovanje povzroča škodo tako žrtvi kot organizaciji, kjer se spolno nadlegovanje dogaja. Posledice, ki jih občutijo žrtve spolnega nadlegovanja, se preslikavajo na organizacijo, na njeno učinkovitost in uspešnost. Nekatere raziskave so ugotovile, da več kot deset odstotkov žensk, ki so bile spolno nadlegovane, zapusti službo. Druge pa so bile izpostavljene maščevanju, ker so se pritožile zaradi spolnega nadlegovanja. Nekaterim je bilo celo rečeno, da bi bilo za vse najbolje, če dajo odpoved. Pri ženskah, ki so postale žrtve spolnega nadlegovanja, so raziskovalci zasledili manjšo produktivnost, nižjo stopnjo zadovoljstva pri delu, zmanjšano samozaupanje, izgubo motivacije ter pripadnosti delu, ki ga opravljajo, in delodajalcu, ki jih zaposluje. Jasno je, da se zelo pogosto pojavijo tudi psihofizične posledice spolnega nadlegovanja, ki nastanejo takoj po viktimizaciji (žrtve poročajo o emocionalni otopelosti, zmanjšani naklonjenosti, podoživljanju travme), lahko pa se razvijejo v kroničnima simptome (motnje v samopodobi in učinkovitosti, spolne disfunkcije). Reakcije, ki jih navajajo številni avtorji, so tudi zbeganost in samoobtožbe, odsotnost nadzora in moči, anksioznost pa se odraža v občutjih, da so v "pasti".

Poleg tega, da spolno nadlegovanje prvenstveno vpliva na žrtev, na njeno telesno in psihično počutje, se posledice spolnega nadlegovanja kažejo tudi pri zmanjšani uspešnosti in učinkovitosti organizacije. Čeprav je težko kvantificirati, koliko spolno nadlegovanje stane delodajalce, lahko identificiramo tri vrste stroškov. Prva vrsta stroškov nastane v zvezi z odsotnostmi z dela, nižjo stopnjo produktivnosti in odpovedmi službe. Drugo vrsto stroškov predstavljajo premije, ki so jih podjetja morala izplačati kot nadomestilo za posledice, ki so nastale zaradi spolnega nadlegovanja. Tretja vrsta stroškov pa nastane zaradi izgube časa, ki ga vodstvo organizacije porabi za preiskovanje in obravnavo pritožb zaradi spolnega nadlegovanja. K tej vrsti stroškov moramo prišteti tudi sodniške takse in pristojbine, ki jih morajo poravnati podjetja, ko pred sodiščem teče proces. Izguba časa ter stroški za sodne razprave pomenijo znatno breme za delodajalce.

Znebimo se zanikanja

Spolno nadlegovanje je prisotno v delovnem okolju skoraj vsakega posameznika, vendar pa je razumevanje tega vedenja od primera do primera različno. Zato je skrajni čas, da se znebimo zanikanja in za zavarovanje integritete slehernega posameznika končno kaj naredimo. Za zagotovitev nesovražnega delovnega okolja je treba vzpostaviti jasna pisna organizacijska pravila, ki razmejujejo zaželena in sprejemljiva vedenja od nezaželenih, zaposlene pa je treba usposobiti, kako naj reagirajo, ko so izpostavljeni nezaželenemu vedenju. Ob tem je treba zagotoviti tudi formalne postopke z informiranjem ter uveljavitvijo mrež samopomoči (za svetovanje, oporo, informiranje). Vzporedno s tem je treba znova in znova krepiti politike enakih možnosti in s tem zmanjševati vplive sovražnega delovnega okolja. Na koncu lahko ugotovimo, da bi v našem okolju lahko uporabljali skoraj vse že znane pristope za preprečevanje spolnega nadlegovanja.

Znanje je. Volja pogosto umanjka.