Notre Dame: dama, ki je preživela

Bernard je namreč pariškega škofa Maurica de Sullyja, obsedenega z idejo, da Parizu da cerkev, dostojno velikega mesta, opozoril, da ni smiselno graditi katedrale, če reveži tako trpijo ... De Sully je vseeno začel graditi. Anekdota morda ni povsem točna, vendar kaže večno stališče tistih, ki so proti gradnji spomenikov, kupovanju umetniških del, hranjenju uličnih psov in mačk. Kar se revežev tiče, taki ljudje najpogosteje beračem na cesti ne dajo ničesar, ampak jih prej morijo z nauki o delu in varčevanju. Priznam, da sem v tej zadevi popolnoma na de Sullyjevi strani.
Notre Dame morda ni najlepša gotska cerkev: njena zvonika še danes delujeta nedovršeno, ima nemalo fantazijskih dodatkov, kot je bil stolpič, ki je zgorel kot škatlica vžigalic. Samo v Parizu stojita dve precej lepši, resda poznogotski cerkvi – Saint-Germain l'Auxerrois in Saint-Severin. V slednji sem videla najlepši prizor spovedi – mladi črnec v belem je v odprti kapelici spovedoval starejšega belca, pri tem pa ju je skozi okno obsijal žarek sonca. Notre Dame v Parizu se tudi ne more meriti s prelepima gotskima stolnicama v Chartresu in Reimsu. Res pa je, da je bila Notre Dame osrednja pariška cerkev tudi tedaj, ko je bila zapuščena, ograjena z visokim zidom in mnogimi hišami, ko je do nje vodila samo ozka uličica in je bil pred njo le majhen trg. O taki cerkvi je pisal Victor Hugo, ko si je zamišljal njeno vlogo v srednjem veku in življenje ljudi okoli nje. Njegov roman je v veliki meri prispeval k državni pobudi za ureditev in obnovo cerkve, on sam pa je postal član komisije, ki je projekt nadzirala. Obnovo je izvedel Eugene Viollet le Duc popolnoma v duhu romantične vizije gotike, ki je bila sicer za romantizem eden od glavnih virov podob in vzdušja. Viollet le Duc je cerkvi dodal tudi omenjeni stolpič, ki je zgorel v tokratnem požaru.
Kot večina svetih mest je imela tudi Notre Dame svojo sveto predzgodovino. Na začetku osemnajstega stoletja so med kopanjem v cerkvi našli nekaj rimskih reliefov in napisov. Izvirajo iz prvega stoletja našega štetja, omenjajo cesarja tiberija in prikazujejo več rimskih bogov in boginj ter nekaj galskih bogov: mešanica verovanj je očitna. Velja, da gre za dele večjega spomenika Jupitru. Med tistimi, ki so prispevali k izgradnji, so omenjeni "pariški brodarji", ki so bili očitno vplivna družbena skupina. Reliefe je mogoče danes videti v muzeju Cluny, del izkopanin pa v kripti katedrale, za katero lahko upamo, da je požar ni preveč poškodoval. Okoli krščanskih relikvij v cerkvi se plete nešteto med seboj povezanih zgodb, v katerih imajo pomembno mesto trgovina z relikvijami, tekmovanje med cerkvami in njihov prestiž, papeški darovi in izposoje.