Nova kriza, novi reveži

Kompromisni dogovor v torek v Bruslju poleg evropskega dolgoročnega proračuna za obdobje 2021-2027 v višini 1074 milijard evrov, ki je redni načrt za financiranje EU in projektov v državah članicah, tako vključuje tudi reševalni sklad v višini 750 milijard evrov, ki je izredni instrument.
Voditelji so v torek na prebivalca za prihodnjih sedem let zagotovili 3648 evrov. Samo reševalni sklad v prihodnjih treh letih na prebivalca predvideva 1500 evrov. Teh 1500 evrov bo kredit, kar pomeni, da jih bo treba z obrestmi vrniti posojilodajalcem na mednarodnih finančnih trgih. Sedanji in bodoči prebivalci EU bodo ta denar vračali prek proračunov nacionalnih držav in prvič tudi prek proračuna EU, saj bo del kredita zanje najela Evropska komisija.
To bo dodaten dolg k tistemu, ki so ga države članice že najele in ga bodo najele za svoje nacionalne koronske pakete, in dodaten dolg k dolgu, ki so ga najele že v času prejšnje krize iz leta 2008. Večina držav članic EU je sedanjo koronakrizo namreč že dočakala prezadolžena in s tem odvisna od finančnih trgov, ki jim posojajo denar, ustvarjen iz nič, v zameno za izvedbo reform, ki so dejansko bolj prijazno ime za postopno ukinjanje socialne države in krčenje javnega sektorja.
Nemčija kot največja članica EU in gospodarski motor EU se je pred koronakrizo hvalila s proračunskim presežkom. Pozitivna bilanca države pa ne pomeni večje blaginje za njene državljane. Tudi v Nemčiji in drugih bogatih članicah EU se iz leta v leto povečuje število revnih.
Širitev EU leta 2004 in kasneje z državami iz Vzhodne in Srednje Evrope, med katerimi je tudi Slovenija, je podjetjem iz zahodnih članic EU prinesla pomembne nove trge, ki so jih nujno potrebovala za rast. V času širitve EU leta 2004 so bile stare članice, zlasti pa Nemčija in Francija, v precejšnji krizi. Če upoštevamo le rast, je širitev koristila tudi novim članicam, saj so jim investicije zahodnih podjetij v kombinaciji z evropskimi sredstvi prinesle visoke stopnje gospodarske rasti.
Eden od negativnih učinkov širitve EU za navadne ljudi, ki so ga domači politiki in evropski funkcionarji zamolčali, je preseljevanje poceni delovne sile iz novih članic v zahodne. Nove članice so izgubljale zlasti mlade izobražene ljudi, za zaposlene v starih članicah pa so se z njihovim priseljevanjem začele slabšati delovne razmere in cena dela. V Bruslju so to prikrivali tako, da so začeli govoriti o prožni varnosti, ki da delodajalcem omogoča hitrejše odpuščanje in tudi zaposlovanje ljudi. Časi se spreminjajo in ljudje se bodo morali navaditi, da ne bodo več do upokojitve zaposleni pri istem delodajalcu za polni delovni čas, so razlagali.