Darka Zvonar Predan
Ko je Jana Vagner leta 2011 izdala svoj romaneskni prvenec Vongozero, nekakšno različico romana ceste, mešanico psihološke grozljivke in pustolovske antiutopije, najbrž ni slutila, da se bodo slabo desetletje kasneje nekateri pasusi brali kot realistično novinarsko pričevanje. K sreči v tem primeru resničnost (še) ne presega pisateljičine domišljije in upajmo, da je tudi nikoli ne bo. Zdaj ko je Vongozero pod aktualnim naslovom Pandemija izšel tudi pri nas, ga seveda lahko berete tudi kot priporočilo za strogo spoštovanje zaščitnih protivirusnih ukrepov, a nikar, prosim, na škodo bralskega užitka v napeti zgodbi o begu skupinice ljudi pred smrtonosnim virusom, ki pustoši po Moskvi in širnem svetu.
Šestintridesetletna Anja, ki zgodbo v prvi osebi tudi pripoveduje, živi z najstniškim sinom Mišo in novim možem Serjožo v prelepi novi hiši zunaj rodne Moskve. Pripoved se začne z mamino smrtjo v velemestu, zaprtem v karanteno zaradi izbruha neznanega, gripi podobnega virusa. Epidemija s svojimi strašljivimi posledicami vdre tudi v Anjin srečni, varni svet v prelepi novi hiši; prihod tasta, bivšega znanstvenika matematika, zdaj pa nekakšnega karizmatičnega osamelca, polnega trikov za preživetje v divjini, in nasilni rop pri ne preveč ljubih sosedih prineseta neusmiljeno streznitev: treba bo zapustiti udobni dom in pobegniti čim dlje, na sever, na samo, v tajgo, v lovsko kočo na otočku zaledenelega jezera ob rusko-finski meji.
Razblinijo se tudi Anjine morebitne iluzije o nekakšnem mini družinskem potovanju: poleg sosedov, zakonskega para s hčerkico, se pridružita še Serjoževa bivša žena in mali sinček, ki ju je Anjin mož rešil iz povsem sesute Moskve, na dolgi poti skozi snežne zamete in mraz, mrtva, onemela mesta in goreče vasi pa še kdo, že bolj proti koncu tudi zdravnik, ki seveda nima čudežnega cepiva, zna pa človeku vrniti izgubljeno vero v človečnost. Priložnosti za izgubo le-te namreč na tej naporni poti, za katero se zdi, da se ne bo nikoli končala, ne manjka. Bežeča skupinica, v kateri se vzpostavi zanimiva socialna dinamika, seveda srečuje takšne in drugačne like, bežeči pa ob vseh zunanjih izzivih spoznavajo tudi sami sebe in preizkušajo svojo človečnost. Avtorica popisuje skozi oči pripovedovalke Anje vse te zunanje in notranje boje, tako tiste s kruto naravo in z ljudmi, pobesnelimi od bolezni in strahu, kot tiste z lastnimi demoni, brez obilice psihologiziranja in jezikovnih bravur, a ji uspe s stvarnim jezikom pričarati grozo in mraz, zunanjega in tistega v dušah.
Konec je, izdajmo, kolikor je pač v takšnih razmerah mogoče, srečen in kar kliče po nadaljevanju. Pravzaprav je to pod naslovom, ki se v prevodu iz ruščine glasi Živi ljudje, leta 2013 tudi izšlo. Kdor bo zdaj prebral Pandemijo, si bo gotovo zaželel, da bi ga dočakali tudi v slovenščini.
