Obletnica potresa: Nobenih strojev, le krampi, pridne roke in občutek pripadnosti

Bil je 20. junij 1974. Ob 18. uri in 8 minut je širše območje Kozjanskega, najbolj pa občini Šmarje pri Jelšah in Šentjur pri Celju, prizadel potres z močjo magnitude 4,8, nekateri viri navajajo tudi 5,2, in je imel učinek med VII. In VIII. stopnjo po evropski makroseizmični lestvici (EMS). Njegov vpliv je zajel območje s polmerom okoli 150 kilometrov ali 70.000 kvadratnih kilometrov, potres pa so čutili prebivalci vseh slovenskih mest razen na Koprskem. Njegov vpliv je zajel tudi severovzhodni del Italije, večji del Avstrije, severovzhodno Hrvaško, vključno z Zagrebom. Sledilo je deževje, ki je povzročilo dodatne težave pri reševanju in sanaciji, med potresom so nastali številni novi plazovi, sprožili pa so se tudi nekateri stari.

Potres med ljudi zasejal strah

"Po pripovedovanju občanov je bilo v hribovju Rudnica in na območju Boča najprej slišati rahlo bobnenje, živina je postajala nemirna, ptice so vzletele v višave. Ljudje so v okolici skednjev, hlevov in kleti opazili podgane, ki so bežale iz svojih gnezd. Mnogi so bili v tistem času na poljih in travnikih ter v vinogradih, saj so to dnevi velikih del v kmetijstvu. Ti nenavadni pojavi so med ljudi vnesli nemir, ko pa so se tla močno zatresla, sta se strah in vznemirjenje seveda še povečala. Bilo je jasno, da gre za potres," je v Mohorjevem koledarju zapisal Jože Čakš, nekdanji župan občine Šmarje pri Jelšah in dolgoletni direktor šmarske knjižnice, nenazadnje pa pripadnik generacije, ki je aktivno živela Šmarje pred potresom in Šmarje po potresu. "Takrat sem študiral v Ljubljani, zvečer sem slišal na poročilih, da je na Kozjanskem bil potres z epicentrom v Zibiki. Takrat nisem imel telefona, da bi lahko poklical domov. Sem pa naslednje jutro kontaktiral očeta, ki je delal na železniški postaji. Rekel je, da je bilo precej dimnikov porušenih, ne vidi pa se kaj po stavbah, ljudje so začeli postavljati šotore," se spominja Čakš, ki je takrat štel 20 let. "Na naši domačiji sicer ni bilo veliko škode, saj smo leto pred tem hišo obnovili. Sem pa drugi dan občutil to, saj je to območje stresel popotresni sunek, ki nas je pregnal iz hiše, a smo še tisto noč vrnili vanjo. Nekateri se sploh niso," še opisuje. Večina ljudi je namreč noč ali pa poletje preživela na prostem ali pa v objektih, ki so lahko kljubovali potresu. Samo v 20. stoletju je v Sloveniji nastalo 15 potresov, ki so dosegli ali presegli intenziteto VII. po EMS, pri takšni intenziteti pa se lahko na objektih pojavijo zmerne poškodbe. Najmočnejši zabeležen potres na današnjem ozemlju Republike Slovenije pa je bil idrijski potres, ki sega v leto 1511, z ocenjeno magnitudo 6,8. Na srečo potres na Kozjanskem ni terjal smrtne žrtve, tudi huje poškodovanih ni bilo, je pa kar precej spremenil kulturno in etnološko podobo idilične pokrajine z majhnimi in skromnimi lesenimi hišami ter navidezno trdnimi kamnitimi zgradbami.

Hiter odziv občin in države

"Prvi pogled ni dajal občutka, da bo nastala večja škoda, so pa bili objekti načeti in precej prizadeti od znotraj," razlaga Čakš. Najslabše so jo odnesle stare kamnite hiše, predvsem na spojih med stropi in stenami, te hiše so bile stare po tudi sto let in več, vendar pa potres ni prizanesel niti mlajšim hišam, saj je bila pri gradnji na podeželju uporaba cementa bolj izjema kot pravilo. Kjer se je dalo, so strope podprli, da so v hišah lahko prebivali, dokler niso zgradili novih, marsikdo pa je poletje preživel v šotoru ali na skednju. Da je Kozjansko postalo na prvi pogled en sam velik "avtokamp", so po potresu pisali v Dolenjskem listu. Vodstvi občin Šmarje pri Jelšah in Šentjur pri Celju sta se sestali takoj po potresu ter začeli pripravljati načrte, kako pomagati ljudem na prizadetih območjih, predvsem z začasnimi nastanitvami, dokler ne bi bili objekti pregledani ter ocenjeni s stopnjo varnosti nadaljnjega bivanja ali pa določeni za rušenje. "Občine so šle takoj v akcijo. Občinska vodstva so bila takrat izjemno aktivna in tudi država je pristopila, prednostno so temu območju namenili sredstva. Družbeni oziroma politični sektor se je zelo povezal, ljudem je bila zagotovljena ustrezna pomoč. Ni pa bil potres tako močan, da bi bila zagotovljena širša podpora Socialistične federativne republike Jugoslavije," razlaga Čakš. Škodo na objektih je popisoval in ocenjeval Zavod za raziskavo materiala in konstrukcij iz Ljubljane v sodelovanju s študenti s Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. "Glede na stopnjo poškodb so objekte razdelili v štiri kategorije," pojasnjuje Čakš. Najhuje poškodovani so bili v IV. kategoriji, objekti z manjšimi poškodbami pa v I. Po končanem popisu je bilo poškodovanih objektov v zasebni lasti 7763, največ – 5396 – jih je bilo v občini Šmarje pri Jelšah, 2009 v občini Šentjur pri Celju, v občini Celje 344 in v občini Slovenske Konjice 14. Po kategorijah stopenj poškodovanosti je bilo v IV. kategoriji 2142 objektov, v III. 2664, v II. 1698 in v I. 1259. Pri zagotavljanju pomoči za oškodovane je imel pomembno vlogo Biro za tehnično pomoč na potresnem območju. Sedež je imel v Šmarju pri Jelšah, deloval pa je do leta 1981. Njegova glavna naloga je bila, da občanom svetuje, kako pričeti gradnjo, kakšne načrte naj uporabijo in kako pridobijo kredite. Najvišjo vsoto bančnih kreditov so lahko dobili tisti, ki so imeli objekte v IV. kategoriji poškodovanosti (200.000 dinarjev), nekoliko nižje pa tisti v III. kategoriji (120.000 dinarjev). Do ugodnih potrošniških kreditov so bili upravičeni tudi tisti v I. in II. kategoriji. Poleg klasičnih hiš, grajenih z opeko, je bilo postavljenih tudi precej montažnih hiš, ki so bile hitreje zgrajene in potresno varnejše. "Male montažne hiše so s solidarnostno pomočjo na podeželju gradili predvsem socialno ogroženim starejšim občanom," razlaga Čakš. Posebno naselje dvajsetih montažnih hiš so zgradili v Šmarju pri Jelšah. Iz začasnih nastanitev so se tja naselili ljudje, katerih domovi niso bili več primerni za bivanje. Kot so v raziskovalni nalogi Dobrotres 1974, 50 let potresa na Kozjanskem ugotovile devetošolke Alina Kočar, Eva Rebernak in Zala Dobnik, je leta 2024 "novo naselje" v Šmarju pri Jelšah precej spremenjeno, a vseh dvajset Marlesovih montažnih hiš še vedno stoji. Mnoge so obnovljene, povečane, nekatere skoraj do nerazpoznavnosti. Ena Marlesova hiša je bila pred leti odstranjena, tam zdaj stoji nova moderna montažna hiša, ena pa je ostala popolnoma izvorna, kot leta 1974, ko so jo postavili. "Na žalost niso gradili nekih prilagojenih objektov za podeželje. Gradili so predvsem primestne hiše z balkoni. Stare kozjanske hiše skoraj ni več mogoče zasledili," pojasnjuje Čakš.

"Pa se je že takrat izkazala slovenska solidarnost"

Nekaj dni po potresu sta se sestala tudi izvršni svet skupščine SR Slovenije in izvršni odbor republiške konference SZDL. Imenovan pa je bil tudi Republiški koordinacijski odbor za odpravo posledic potresa na Kozjanskem. Pozvali so vse delovne ljudi, da priskočijo na pomoč. Že pred petdesetimi leti se je pokazalo, da smo Slovenci v trenutkih človeške (ne)moči v boju z naravo pripravljeni stopiti skupaj in sočloveku pomagati po najboljših močeh – tako fizično kot tudi materialno. Sredstva za prizadete v potresu na Kozjanskem so zbirali z dvema solidarnostnima dnevoma, s samoupravnim sporazumom o posebni pomoči prizadetim, z dolgoročnimi posojili Stanovanjske skupnosti SR Slovenije in zakonom o solidarnosti za elementarne nezgode. V pomoč pri odpravi posledic potresa so se vključili pravi vsi, od družbenopolitičnih organizacij, krajevnih skupnosti, občinske stanovanjske skupnosti, samoupravnih interesnih skupnosti, bank, številnih delovnih organizacij, kmetijskih služb do posameznikov.

Kljub hitremu odzivu občin, države in solidarnih ljudi pa je obnova trajala dobrih sedem let. "Novi objekti se niso zgradili takoj. Velik problem je predstavljal tudi material, ljudje niso dobili cementa, apna, železa. Seveda pa to niso počela podjetja ali kakšni delavci, gradbenih delavcev in gradbenih podjetij, kot jih poznamo danes, takrat namreč ni bilo. Ljudje so svoje domove obnavljali in gradili sami, s pomočjo sosedov. Ljudje na podeželju so drug drugemu priskočili na pomoč," razlaga Čakš. Da je potres na Kozjanskem spremenil arhitekturno podobo tega predela, v ljudi pa zasejal strah za življenje in preživetje, v svojih spominih na ta dogodek piše Anica Gradič, nekdanja učiteljica v osnovni šoli Loka pri Žusmu. "Pa se je že takrat izkazala slovenska solidarnost. Tako so s pomočjo solidarnostnih sredstev in ugodnih kreditov v naslednjih letih zrasli na Kozjanskem mnogi novi ali obnovljeni domovi in gospodarska poslopja," je zapisala v spominih, ki jih hranijo v Domoznanski zbirki Knjižnice Šmarje pri Jelšah. "Po prvem tresenju smo bili tako prestrašeni, da si nismo upali spati v hiši, vsak najmanjši tresljaj nas je vznemiril. Vsi pogovori kjerkoli, kadarkoli, s komerkoli so bili o potresu. Prav take so bile tudi šolske konference. Pogovarjali smo se o gradnji nove šole, treba pa je bilo rešiti tudi stanovanjski problem učiteljice, ki je z družino stanovala v stari šoli, sedaj pa je bila ta neprimerna za bivanje," se je v svojem zapisu spominjala. Celoten kolektiv se je udeležil delovne akcije kopanja temeljev za novo učiteljsko hišo. "Nobenih strojev, le krampi, lopate, motike in samokolnice pa pridne roke ter občutek pripadnosti in solidarnosti," je zapisala. S pomočjo solidarnostnih sredstev pa je nastala tudi nova osnovna šola v Loki pri Žusmu v občini Šentjur pri Celju, kjer je Gradičeva poučevala.

Poškodovane kulturne in izobraževalne ustanove

A potres, ki ga označujejo za enega hujših v Sloveniji, škode ni povzročil le na domovih lokalnega prebivalstva in gospodarskih poslopjih, ogromno škode je namreč pustil na šolskih poslopjih, cerkvah, gradovih in kulturnih ustanovah. Poškodovanih je bilo dvajset šolskih poslopij, največ v šmarski občini, neuporabnih jih je postalo devet. Najbolj poškodovana je bila šola v Zibiki, tam je bil epicenter potresa, šola pa je bila sicer pred potresom tudi obnovljena. Močno poškodovane so bile še šole na Kristan Vrhu, Vinskem Vrhu (danes Sveti Štefan), Ponikvi, v Pristavi pri Mestinju, Loki pri Žusmu, Šentvidu pri Grobelnem in Šmarju pri Jelšah. Najhitrejšo akcijo novogradnje šole v Zibiki je speljala občina Velenje s tamkajšnjimi delovnimi organizacijami. "Šlo je za izjemno solidarnostno akcijo, novo šolo so zgradili v petih, šestih mesecih," razlaga Čakš. Novo šolo na Kristan Vrhu so gradile občine Novo mesto, Krško in Brežice, šolo na Vinskem Vrhu občine Hrastnik, Trbovlje in Zagorje, šolo v Šentvidu pri Grobelnem občina in delovne organizacije iz Banjaluke, šolo v Pristavi pri Mestinju občina Maribor s tamkajšnjimi delovnimi kolektivi, novo šolo na Ponikvi je gradila Ljubljana, šolo v Mestinju, ki je nadomestila staro šolo v Lembergu, pa občina Celje. S solidarnostnimi sredstvi je bila zgrajena montažna šola v Loki pri Žusmu, v Šmarju pri Jelšah pa se je gradnja nove šole pričela že pred samim potresom in je bila do jeseni 1974 zgrajena do takšne mere, da se je v njej lahko izvajal pouk. Vse šole so bile zgrajene do leta 1975, učenci pa so lahko obiskovali pouk v novih, predvsem pa potresno varnih objektih.

Posledice potresa so bile vidne tudi na sakralnih in kulturnih objektih. Močno poškodovan je bil grad Jelšingrad, kjer so bili urejeni prostori za starejše. Prostori so bili po naravni nesreči tako poškodovani, da niso bili več varni in primerni za bivanje starejših. Šestdeset oskrbovancev so zato premestili v domova v Poljčanah in na Polzeli, preostalim pa uredili bivalne prostore v delu dvorca, ki ni bil tako poškodovan. "Zelo hitro je bil v Šmarju pri Jelšah zgrajen nov in prostornejši dom, kamor so potem premestili oskrbovance," pripoveduje Čakš. Financiranje so načrtovali s solidarnostnimi sredstvi in sofinanciranjem skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije. Prizaneslo ni niti gradu Podčetrtek in samostanu Olimje. Razpoke so nastale na cerkvah v Zibiki, Šentjanžu nad Zibiko, na Sv. Roku nad Šmarjem, na Kristan Vrhu, v Završah, Olimju, na Tinskem in v še nekaterih drugih cerkvah. Strokovnjaki so ugotovili, da nobena ni tako poškodovana, da bi jo bilo treba porušiti, le strokovno jih je bilo treba sanirati. Sredstva za obnovo sakralnih objektov so zbirale župnije v Sloveniji prvo nedeljo v juliju, jih nakazale na škofijo Maribor, tam pa so jih potem nakazali tistim župnijam, ki so sredstva za obnovo najbolj potrebovale. Potres je posledice pustil tudi na vodnih virih. Voda je namreč na nekaterih virih še dolgo po potresu tekla kalna, nekateri izviri pa so presahnili.

Dobrotres 1974: Posodobljena cestna infrastruktura, višji bivanjski standard prebivalcev

Poseben problem so predstavljali načrti za novogradnje, razlaga Čakš. Biro je poskrbel sicer za nekaj projektov, ki so bili izdelani prav za podeželska območja, sledili so arhitekturi obstoječih hiš, celostni izgled pa zunanjemu videzu starih kmečkih hiš. A ljudje se zanje niso odločali, saj v notranjosti te hiše niso bile najbolj funkcionalno načrtovane. Bolj so se navduševali za primestne gradnje, ti projekti so nato tudi prevladali, zato je popotresna gradnja hiš popolnoma spremenila podobo kozjanske krajine. Spremenil pa se je tudi šmarski trg. "Zaradi poškodb in dotrajanosti so podrli osem objektov. Vse te rušitve in gradnje pa so spremenile mestni trg. Ima sicer novo podobo, a tiste stare trške vrednosti ni več," pravi Čakš. Izgubila se je tudi etnološka dediščina, poudarja. "Izgubile so se starine, ki so jih ljudje hranili po podstrešjih. Študentje, ki so članom komisije pomagali pri ocenjevanju škode, so namreč lastnike prepričevali, da nekaterih stvari ne potrebujejo več, nekateri lastniki pa so jih nato tudi v dobri veri dali, ker so menili, da takega ne potrebujejo več," razlaga. A potres na Kozjanskem imenujejo tudi dobrotres. "Z novimi objekti se je zvišal bivanjski standard prebivalcev. Hiše so bile prostornejše, imele so kopalnice in sanitarije. V starih kmečkih hišah so namreč sanitarije bile zunaj," razlaga nekdanji šmarski župan. "Posodobila se je tudi cestna infrastruktura," še dodaja. Gradnja novih hiš je bila zahtevna, saj v številne odročne vasi ni bilo speljanih cest, če so bile, so bile slabo vzdrževane. Občini Šmarje pri Jelšah in Šentjur pri Celju, katerih kraji so bili v potresu najbolj prizadeti, sta takrat spadali med najmanj razvite občine v Sloveniji, zato je bila potrebna pomoč na vseh področjih. Prav tako pa je denar, ki je bil ljudem dodeljen, z inflacijo izgubil na vrednosti, tako da so ga ljudje lažje vrnili, še našteva eno od pozitivnih lastnosti potresa naš sogovornik. Čeprav pa je potres pred petimi desetletji skoraj popolnoma spremenil podobo krajine, je spomin nanj med prebivalci še vedno živ. "Ljudje se tega spominjajo, radi se o tem pogovarjajo, ta zavest in spomin na ta dogodek sta še vedno močno prisotna," pojasnjuje Čakš. Na tem območju je sicer težko najti staro kmečko zazidano ali leseno hišo, jih je pa še vseeno nekaj, ki ohranjajo etnološko kulturno dediščino pokrajine.