Ostanimo ljudje

Iz epicentra italijanskega žarišča novega koronavirusa covid-19 so se mnogi želeli umakniti "na varno". Človeški refleks? Da. Strah? Da. Panika? Žal tudi. Upoštevanje navodil, kot jih je sporočil italijanski politični vrh? Ne. Večplastna pripravljenost na vse možne zavoje in scenarije skrajno nepredvidljive situacije? Ne. Kot se je izkazalo že v nedeljo in ponedeljek, so ljudje s seboj "odnesli" tudi nevarni, nepredvidljivi virus, za katerega je v torek predstojnica klinike za infekcijske bolezni UKC Ljubljana Tatjana Lejko Zupanc dejala, da česa "takšnega še ni videla". Od sredine tedna je Italija v karanteni.
Ni trajalo dolgo, da smo se tudi mi znašli v nečem, kar se je še malo prej risalo kot distopija. V četrtek je epidemijo razglasila Slovenija in prešla v drugo fazo ukrepanja, vključno z dekretom za zaprtje šol in vrtcev. Dokler je bil virus predvsem na Kitajskem, se je zdel daleč, kot neka preteča grožnja, a še vedno dovolj abstraktna. Zdaj je nepovratno tukaj. Mej ni, četudi jih zapiramo. V dobi neustavljive viralnosti in tudi fakenews mašinerij se relevantne informacije, a tudi laži in manipulacije reproducirajo z izjemno hitrostjo. Kar se odvija pred našimi očmi in v naših vsakdanih, je ta hip dramatično preurejanje življenj, navad, rutin, pravil, skratka sveta, v katerem živimo. Bolnišnice so v izrednem stanju. V domovih za starejše so vrata zaprta. Samevajo gledališča, koncertne dvorane, stadioni, bari, ulice, skratka prostori javnega življenja. Ljudje, ki so načrtovali dopust, službene poti, so jih odpovedali. Vsa največja potniška letala so na tleh, hoteli prazni. Korporacije, ki so še včeraj prisegale zgolj in samo na nevidno roko trga, kličejo na pomoč državo.
Za kako dolgo? Ne vemo. Bodo izjeme, sprejete v imenu varovanja življenj, postale pravila? Ne vemo. Ali se bo svet kot že po mnogih šokih, kot jih je zapisala zgodovina, vrnil v stare tirnice? Doslej se je še vedno, toda ... Covid-19 in soočanje z njim je v marsikaterem pogledu pot na "nepoznano območje". V "novo normalnost"? Ne vemo. Na mnoga vprašanja, dileme, strahove odgovorov enostavno (še) ni. Kar vemo, je to, kar je v ameriškem Atlanticu ubesedila novinarka, ki iz Pariza pokriva evropsko politiko, Rachel Donadio: koronavirus (in, kar se Evrope tiče, najprej soočanje Italije z njim) je opozorilo iz prihodnosti. Ali kot je zapisal New York Times, covid-19 je nekaj, s čimer Donald Trump ne more obračunati na twitterju. Zavračanje novih dejstev, okoliščin, ki podčrtujejo, kako nevaren je covid-19, in jih neusmiljeno izpričujejo tudi številke in znanstvene ugotovitve, je enako nevarno kot sejanje paničnega strahu. Ki paralizira, sproža tudi nerazumne odločitve. Suspendirajmo pravico do lahkomiselnosti in človeške neumnosti. Na preizkušnji smo kot posamezniki, a tudi in predvsem kot družba. Predvsem pa še enkrat poudarjamo, da je edino stroka tista, ki lahko v svoji avtonomnosti in neizpostavljenosti političnim agendam, ki bi se prilepile na virus skupaj z "vojnimi dobičkarji", ponudi odgovore, verodostojne rešitve, s katerimi lahko obvladamo situacijo. Politika naj se nepreklicno odreče kratkoročnim političnim kalkulacijam, populizmu, ki ga poganja govorjenje na pamet, prestižnim dvobojem in bitkam v interpretaciji, kdo je za kaj zaslužen in/ali kriv.