Pfeiferčki, majhne vrednotnice velikega moža

V suhoparnem zapisniku 33. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, sestavljen je bil 13. decembra 1918 v večernih urah, je odstavek, ki je pomembno spremenil življenje v povojnem Mariboru. "Gerentom mestne občine v Mariboru se imenuje začasno okrajni komisar dr. Vilko Pfeifer v Krškem." Sklep je začel veljati z objavo v Uradnem listu Narodne vlade SHS v Ljubljani, a šele deset dni kasneje. Objavljena je bila Naredba poverjeništva za notranje zadeve z naslednjim besedilom: "Poverjeništvo za notranje zadeve je razpustilo občinski svet avtonomnega mesta Maribora in začasno vodstvo poslov poverilo okrajnemu komisarju dr. Vilku Pfeiferju. V Ljubljani, dne 18. decembra 1918. Dr. Brejc s.r." Vrata v mestno hišo so mu bila odprta.


Maistrov zaveznik

Rudolf Maister je, sodeč po njegovih zapiskih, Pfeiferja zelo cenil, čeprav je slednji županoval le 14 mesecev.
"Sicer to ni dolga doba, toda za prvega
slovenskega vladnega komisarja v Mariboru vendar doba polna velikih nalog, skrbi in
odgovornosti."
Rudolf Maister
V prispevku Prevzem mestne uprave v Mariboru Maister pojasnjuje, da je Pfeifer hitro odstavil vsenemške uradnike, takoj na začetku mandata pa se je soočil s povsem nepolitičnimi težavami - hrano. Tako piše: "Huda je bila za prehrano mesta. Dr. Pfeifer je prevzel v mestnih skladiščih samo slabo kislo zelje in repo ter posušeno povrtnino brez okusa ... S pridobitvijo mariborskih slovenskih trgovcev Berdajsa, Kozinca, Preaca in Šoštariča se je vladnemu komisarju posrečilo, da je oddal večino tega blaga v Avstrijo, mariborski živilski trg pa založil z mastjo, sladkorjem, mlekom in drugimi za tiste čase velikimi redkostmi. Tudi tržne cene je tako uravnal, da je bil leta 1919. Maribor znan kot najcenejše mesto v Jugoslaviji."
Hvalospev mu je namenil tudi na drugih področjih. "Ko je dr. Pfeifer prevzel mariborsko občino, je mesto kazalo še popolnoma nemško lice. Državni uradi in slovenski trgovci in obrtniki so imeli res že slovenske napise, toda ti so utonili med nemškimi napisnimi deskami trgov, ulic in nemškutarskih in nemških trgovcev. /.../ Dr. Pfeifer se je kmalu lotil tudi te preureditve. Ker pa ni hotel sam prekrstiti starih ulic in tudi ne krstiti onih, ki so bile tedaj še brez imen, je poveril to izvršitev odboru zgodovinarjev in drugih strokovnjakov. Zadeva pa se je precej zavlekla, deloma ker so se začele puliti za ulična imenovanja naše politične stranke, deloma zaradi počasne dobave napisnih desk." Pfeiferju je šlo lažje pri trgovcih in obrtnikih, ki so morali v pol leta izobesiti nove napise - v slovenščini. "Pri tej priliki priporočam obrtnikom, da pregledajo krstne liste svojih dedov in ne pačijo svojih rodbinskih imen z nepotrebnimi ‘itsch-i in igg-i’," jim je še svetoval v razglasu. Napisi so bili spremenjeni večinoma v dveh oziroma treh tednih.

Za časa Pfeiferjevega komisariata je prešlo v slovensko upravo nemško gledališče s kinom in kazino, slovenska last sta postala dva močna nemška gospodarska zavoda Steiermarkische Eskomptbank Filiale Marbug, poznejša Slavenska banka, in tiskarniško podjetje Leopold Kraliks Erben, kasneje Mariborska tiskarna, ustanovila se je slovenska trgovska šola ...
Mandat se je Pfeiferju končal 8. marca 1920, ko je njegovo mesto prevzel odvetnik dr. Josip Leskovar.
"Maribor pa je naposled tudi za tujca dobil obraz slovenskega mesta. To je za Maribor ena najtehtnejših odredb vladnega komisarja drja Pfeiferja."
Rudolf Maister

Podpis: Pfeifer s.r.

"Ker je pohajal v mestu drobiž, je izdal dr. Pfeifer za Maribor papirnate novčanice po 10 in 20 vinarjev, ki jih je nemško občinstvo imenovalo Pfeifergeld."
Rudolf Maister
Vilko Pfeifer se je mariborsko mestno zgodovino dokončno vpisal s tem, ko se je na mestnih bankovcih za 10 in 20 vinarjev iz leta 1919 pojavil njegov podpis. Celotna država se je namreč v tistem času spopadala s precej hudim pomanjkanjem drobiža in drugimi monetarnimi težavami. Enotnega monetarnega trga ni bilo od nikoder, v državi so krožili dinarji SHS, avstro-ogrske krone, srbski dinarji, črnogorski perperji ..., vse te valute pa so veljale do leta 1932. Primanjkovalo pa je manjših apoenov za vsakdanjo uporabo v maloprodajnem prometu, pomanjkanje drobiža pa je bilo še posebno izrazito v mestih. Tako je več mest v takratni SHS začelo izdajati mestni denar, v Sloveniji sta mestni drobiž izdala Ljubljana in Maribor.

10 in 20 vinarjev

Na aversu obeh bankovcev je zapis: Vrednostnica mestne občine Maribor/Mestna občina Maribor je obvezana to vrednostnico vnovčiti proti postavni gotovini potom mestne blagajnice. Vladni komisar Pfeifer s.r./Ponarejanje te vrednostnice je postavno kaznjivo. Veljavno do vštevši 30. junija 1920. Na reversu pa: Vrednostnica mestne občine Maribor/izdana s pritrdilom poverjeništva ministrstva financ za Slovenijo in Istro v Ljubljani z dne 6. okt. 1919, št. 6323
.
Bankovec za 10 vinarjev je zelene barve, za 20 vinarjev pa rjave. Njihovo tiskanje je bilo precej površno, saj je tekst glede na podtisk večinoma zamaknjen, pogosto pa manjka tudi kakšna črka v besedilu, kot na primer "unija" namesto "junija", "10 v" namesto "10 vin.", bankovci pa so tudi pogosto površno izrezani oziroma zamaknjeni.
Na aversu je v podtisku oznaka vrednosti (10 ali 20 vinarjev) in vinjeta (viden naj bi bil lipov list), na reversu pa je mestni grb in napis okoli grba "Kraljevo avtonomno mesto Maribor".
Ne glede na napake in ne najbolj kvalitetno izdelavo pa vrednotnici ostajata prvo in edino uradno mariborsko plačilno sredstvo v maternem jeziku.