V Društvu psihologov Slovenije želimo opozoriti na nevarnosti poenostavljenega in senzacionalističnega medijskega poročanja o nasilju med mladimi ter pojasniti psihološko ozadje takega nasilja in posledice določenih ukrepov.
Poenostavljanje tako kompleksnega pojava, kot je nasilje, lahko hitro vodi v kazanje s prstom na ključnega "krivca" za domnevno vse več nasilja. To ni le potencialno škodljivo, ampak tudi v neskladju z izsledki številnih znanstvenih raziskav, ki enoznačno kažejo, da je nasilje pojav, pri katerem - na ravni družbe in posameznika - deluje veliko dejavnikov tveganja in varovalnih dejavnikov, sprožilcev na ravni celotne družbe, šole, družine in končno posameznika. Menimo, da strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju pa tudi staršev, otrok in mladostnikov takšno medijsko poročanje ne opolnomoči za preprečevanje nasilja. Nasprotno, sproža predvsem nemoč, strah in dvom o strokovnem preventivnem delovanju, med mladostniki pa ustvarja še nišo za pridobivanje vrstniške pozornosti in pozornosti odraslih ter predstavlja neustrezen model za grajenje konstruktivnih vrstniških odnosov.
Ob nedavnih tragičnih dogodkih - strelskem napadu v Beogradu in nekaterih skrajnih primerih medvrstniškega nasilja pri nas - je bilo in še bo nasilju med mladimi namenjenega precej medijskega prostora. To pozdravljamo. Izpostavljamo pa nekatera nestrokovna in/ali problematična sporočila in načine sporočanja, ki smo jih pri naslavljanju nasilja v medijih zasledili.
Poudarjanje (samo) represivnih ukrepov
Strinjamo se, da vzgojno-izobraževalne ustanove potrebujejo tudi možnosti za kaznovanje otrok, ki izvajajo nasilje, in da je vzgojna nemoč šol problematična. Ker je šola ključen prostor učenja o delovanju skupnosti, je ta nemoč problematična ne le zaradi zaščite tistih, ki nasilje doživljajo, in ustreznega uokvirjanja vedenja tistih, ki ga izvajajo, ampak tudi z vidika večine otrok, ki dogajanje opazujejo. Poudarjamo, da se vzgojna moč vzgojno-izobraževalnih ustanov začenja s spodbujanjem zdravega načina življenja in s kultivacijo medosebnih odnosov ter s preprečevanjem neželenih ravnanj. Veliko medvrstniškega nasilja je mogoče preprečiti (oziroma vsaj preprečiti skrajne manifestacije) s kontinuiranim, sistematičnim in reflektiranim delom na oblikovanju podpornih odnosov in vključujočih skupnosti. Strategija sodelovalnih, podpornih in kakovostnih odnosov kot vzgojna prioriteta poučevanja pri vseh predmetih med celotnim šolanjem prinaša veliko dobrobiti za vse udeležene (otroke in mladostnike, učitelje in starše).
Neetično in z več negativnimi posledicami kot koristmi se nam zdi govoriti (samo) o represivnih ukrepih:
(1) po tem, ko že desetletja vemo, da v vrtcih in šolah zmanjkuje časa za razvojno-preventivne dejavnosti, da svetovalne službe pretežno gasijo požare, namesto da bi se skupaj z učitelji ukvarjale z drobnimi iskricami, ki se v vrstniških skupinah dogajajo vsakodnevno in se navadno začnejo s situacijami, ko je treba v izjemno raznolikem kontekstu šolskega oddelka na - kolikor je mogoče - neizključujoč način usklajevati različne želje, cilje, potrebe in perspektive odraščajočih otrok in mladostnikov;
(2) po tem, ko smo otroke v že tako neoptimalnih pogojih naraščanja duševnih stisk in motenj med pandemijo za eno leto - in tiste mlajše veliko prezgodaj - kljub opozorilom strokovnjakov pahnili pred zaslone, pri čemer so ob tem, da so bili njihovi vrstniški odnosi mogoči samo prek socialnih omrežij in drugih digitalnih komunikacijskih kanalov, na spletu lahko opazovali tudi besedna vojskovanja odraslih, ki so vključevala veliko sovražnega govora in so vodila v družbeno polarizacijo, katere posledice so spet v veliki meri občutili oziroma še občutijo predvsem otroci in mladostniki.
Poročanje o otrocih z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami
V medijih je v povezavi z medvrstniškim nasiljem veliko govora o otrocih in mladostnikih z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami (ang. callous-unemotional traits). Poudarjamo, da to še zdaleč niso vsi otroci, ki se vedejo nasilno - večina tistih, ki pri nasilju sodelujejo, to v veliki meri počne, zato ker je nasilno vedenje nagrajeno s strahospoštovanjem vrstnikov ali pa so v ozadju tega vedenja druge kompleksne funkcije. Pri otrocih in mladostnikih z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami pa gre za zelo majhno skupino otrok in mladostnikov, za katero so značilni izrazito brezobzirno vedenje, nizka zmožnost empatije, odsotnost obžalovanja in občutkov krivde in ki jih tudi ne skrbi, kakšne posledice bo imelo njihovo vedenje zanje, zaradi česar se pri tej skupini otrok kazen ne kaže kot učinkovito vzgojno sredstvo. Raziskave kažejo, da spremembe v vzgojnem ravnanju pri tej skupini otrok in mladostnikov nimajo posebnega učinka. Te poteze se oblikujejo v interakciji med genetskimi dejavniki in dejavniki okolja, pri čemer je seveda ključni dejavnik okolja vzgoja. In pozor: čeprav se ti otroci velikokrat vedejo na način, ki kar kliče po mejah, strogosti in po kaznovanju, se pretirano strogo in kaznovalno starševstvo kaže kot dejavnik, ki dispozicijsko pogojene brezčutne poteze le še okrepi. Ključni varovalni dejavnik je zmožnost otrokovih pomembnih odraslih (staršev oziroma skrbnikov in vzgojiteljev/učiteljev), da z njim vzpostavijo topel in podporen odnos. V družbenem diskurzu, v katerem stalno poslušamo, da je vedenje otroka linearna preslikava starševske vzgoje, in v katerem manjka podpornih okolij, v katerih bi se starši in učitelji lahko posvetovali s strokovnjaki ali z drugimi starši ali vzgojitelji/učitelji s podobno izkušnjo ter bili deležni neobsojajoče in podporne psihoedukacije, je vzpostavljanje podpornega odnosa s tako vzgojno zahtevnim otrokom oziroma mladostnikom zelo zahtevno. Ne otežujmo te težke naloge še z demoniziranjem teh otrok, ki pri starših in učiteljih vzbuja predvsem strah in nemoč ter vodi v umikanje iz odnosa.
Raziskave tudi kažejo, da skupina otrok in mladostnikov z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami, čeprav je tako majhna, nikakor ni homogena, kar se tiče stabilnosti teh potez. Šele ko so otroci, pri katerih so te poteze prisotne, deležni ustrezne, z dokazi podprte pomoči, se namreč izkaže, ali so te poteze stabilne in razmerno odzivne na intervencije ali pa to ni tako. Medijsko širjenje prepričanja, da gre za otroke, ki se jim ne da pomagati, lahko prispeva k temu, da taki otroci in njihove družine ne dobijo potrebne pomoči.
Krizne intervencije ob nedavnih dogodkih in kako naprej
Podpiramo strokovno podprte krizne intervencije ob nedavnem dogodku, tudi dan nenasilja in strpnosti, ki ga je šolam odredilo ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Dodajamo pa, da preprečevanje medvrstniškega nasilja in drugih vzgojnih težav v okviru vzgojno-izobraževalnega sistema ni stvar ene intervencije, ampak zahteva stalno, kontinuirano in reflektirano vzgojno delovanje od prvega trenutka, ko otrok vstopi v vzgojno-izobraževalni sistem. Tudi ko se nasilje že zgodi, lahko to le redko reši en sam pogovor, ampak gre za dolgotrajno procesno delo, ki mora biti tudi strokovno evalvirano. To je zahtevna naloga, ki jo veliko šol in učiteljev že odlično opravlja. Vendar pa menimo, da bi morala šolska prenova nasloviti tudi nekatere robne pogoje, ki bi krepili vzgojno delovanje šol: spremenjene načine izobraževanja in usposabljanja učiteljev (dopoklicnega in vseživljenjskega), umestitev vzgojnega delovanja v predmetnik, okrepljene multidisciplinarno in timsko naravnane svetovalne službe, več virov za strokovno oporo učiteljem, revitalizacijo vzgojnih načrtov šol ter postopno spreminjanje paradigme vrednotenja in spremljanja kakovosti dela šol in učiteljev.
Prav tako podpiramo vse pozive, da se je z otroki treba pogovarjati, dodajamo pa, da lahko kakovostni pogovori potekajo v kontekstih, v katerih je varen in podporen odnos (s starši, z učitelji) že vzpostavljen, in sicer tako, da upoštevamo otrokove razvojne značilnosti in njegove osebne meje. Na odločevalce in vodstva vzgojno-izobraževalnih ustanov apeliramo, da okrepijo prizadevanja za dodatno vzpostavljanje okolij, v katerih lahko vzgojitelji, učitelji, svetovalni delavci in starši krepijo svojo odnosno kompetentnost (supervizijske in intervizijske skupine, izobraževanja za vzgojitelje in učitelje, starše in otroke, kontinuirano posvetovanje za učitelje in starše, podporne skupine, vodene šolske in obšolske dejavnosti, ki sistematično podpirajo socialno in čustveno učenje, idr.).
Obenem verjamemo, da je mogoče veliko narediti že zdaj, brez čakanja na sistemske spremembe, in sicer s tem, da se učimo od učiteljev, vzgojiteljev in vzgojno-izobraževalnih ustanov z odličnimi praksami, da sodelujemo in vzpostavljamo ter krepimo učeče se skupnosti znotraj in zunaj vzgojno-izobraževalnih zavodov, da vztrajamo pri spoštljivi komunikaciji, tudi ko se ne strinjamo, da pri otrocih in mladostnikih razvijamo pripadnost skupini, solidarnost in sprejemanje drugih, da podpiramo njihovo vključenost v medvrstniške odnose, da delujemo vključujoče in pri sebi stalno krepimo zmožnost videti onkraj lastne perspektive, da razvijamo medijsko pismenost in kritično presojo informacij ter ob tem vzpostavljamo jasne dogovore (na ravni družine, oddelka in vzgojno-izobraževalne ustanove), kdaj, za katere vsebine in pod katerimi pogoji bomo otrokom in mladostnikom dovolili uporabo zaslonskih tehnologij, predvsem pa, da krepimo sodelujoče in podporne medsebojne odnose, sistematično spodbujamo razvoj številnih potencialov otrok in mladostnikov, nudimo podporo in predlagamo različne konstruktivne rešitve, ko nastopijo stiske, ter ne (le) uvajamo represivnih ukrepov; otroci in mladostniki se lahko namreč učijo empatije in asertivne komunikacije le v odnosih, v katerih so tega tudi sami deležni. Odrasli smo jim s svojim načinom delovanja ob vsakodnevnem sodelovanju v šoli in odzivanju na obremenjujoče situacije zgled, po katerem se ravnajo.
Ob vsem, kar smo zapisali, dodajamo, da je prednostna naloga pri odzivanju na medvrstniško nasilje zaščita otrok in mladostnikov, ki nasilje doživljajo. Pri načrtovanju zaščite in podpore tem otrokom in mladostnikom je lahko za vzgojno-izobraževalne ustanove dobrodošla pomoč tudi publikacija Protokol ob zaznavi in obravnavi medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki je v elektronski obliki prosto dostopna na spletni strani ZRSŠ (https://www.zrss.si/wp-content/uploads/2022/03/Protokol-ob-zaznavi-in-za-obravnavo-medvrstnikega-nasilja-v-VIZ-1.pdf).
Dr. Mojca Juriševič, predsednica Sekcije psihologov v vzgoji in izobraževanju pri Društvu psihologov Slovenije
Dr. Anja Podlesek, predsednica Društva psihologov Slovenije
Pri pripravi besedila so sodelovali: dr. Katja Košir, dr. Peter Janjušević, Marjeta Dečman, Barbara Stožir Curk, dr. Mojca Čerče, Lidija Srša, Andreja Križan Lipnik.
